Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Oškodovanci iz obravnavane delovne nesreče (oškodovanci) so bili družinski člani v njej umrlih delavcev zavarovanke tožeče stranke in tako niso bili njeni zavarovanci. Sodišče prve stopnje zato ni zmotno štelo le, da je zastaralni rok za vtoževano terjatev tožeče stranke začel teči (že) z dnem delovne nesreče, temveč tudi, da je začel teči (že) od dne, ko je tožeča stranka zvedela za višino škode. Drugo stališče sodišča prve stopnje bi lahko bilo pravilno samo, če bi bili oškodovanci zavarovanci tožeče stranke. Ker je torej bila zavarovanka tožeče stranke R. d. o. o., je tožeča stranka izplačala odškodnine oškodovancem kot odgovornostna zavarovalnica svoje zavarovanke. V takem primeru je začetek zastaralnega roka vezan na trenutek, ko je zavarovalnica pridobila pravico, da terja plačilo regresa. Ta trenutek pa je nastopil šele z izplačilom odškodnin oškodovancem. Povračilni zahtevek je namreč mogoče uveljavljati šele po plačilu tistega, česar vrnitev oziroma povračilo se z njim zahteva.
I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
1. Sodišče prve stopnje je s sodbo II Pg 190/2006 z dne 14. 1. 2016 izreklo: “I. Zahtevek tožeče stranke, ki (se) glasi: “Tožena stranka T. je dolžna plačati tožeči stranki G. znesek 147.241,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 35.285.040,00 SIT od 6. 9. 2006 do 31. 12. 2006, od tedaj dalje pa po evrski protivrednosti ob fiksnem menjalnem tečaju 239,640 SIT za 1,00 EUR, v evrih, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Tožena stranka je dolžna plačati stroške pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po preteku 15. dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev, šteto od izdaje sodbe, do plačila.”, se v celoti zavrne kot neutemeljen. II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 11.007,72 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njegovo izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo.”
2. Tožeča stranka s 7. 3. 2016 pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje v celoti iz pritožbenih razlogov “zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku, zmotna uporaba materialnega prava pa je imela za posledico nepravilno ugotovitev dejanskega stanja” (1. in 3. točka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
3. Tožeča stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške pritožbe.
4. Tožena stranka pa v 1. 4. 2016 pravočasno vloženem odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožeče stranke (“Sklepno želi tožena stranka poudariti, da pritožba v dejanskem in pravnem pogledu ne prinaša ničesar novega v odnosu na tisto, kar je tožeča stranka že navajala in dokazovala v prvem postopku. Nekih pritožbenih in novih interpretacij že povedanega tako v pritožbi kot tudi v tem odgovoru ni zaznati, ali pa so minorne. Vse to pa kaže, da je prvo sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo o zadevi. Zato se predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ne sledi.” (triindvajseti odstavek na peti strani obrazložitve odgovora na pritožbo)) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijano sodbo prve stopnje.
5. Tožena stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške odgovora na pritožbo.
6. Pritožbi je bilo ugoditi.
7. Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo zmotno uporabilo materialno pravo (tudi na pravilno uporabo materialnega prava pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP)), zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je dejansko stanje nepopolno ugotovilo, se pritožbeno sodišče s preostalim uveljavljenim pritožbenim razlogom (bistvena kršitev določb pravdnega postopka) posebej (ni) ukvarjalo.
8. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek, da je vtoževana terjatev tožeče stranke v celoti zastarala in je zato njen tožbeni zahtevek zavrnilo (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) obrazložilo takole: “Glede navedb tožeče stranke, da zahtevek ni zastaral zaradi kazenskega postopka, sodišče navaja, da navedbe tožeče stranke niso materialnopravno pravilne. Sodna praksa se je že izrekla glede zastaranja terjatev, ki jih pridobi zavarovalnica zavarovanca zoper tretjega. Zastaranje začne teči takrat, ko začne teči proti tretjemu zastaranje zavarovančeve terjatve, ki jo ima iz škodnega dogodka. Začetek teka zastaralnega roka je torej enak za zavarovanca in za zavarovalnico, čeprav pridobi zavarovalnica terjatev šele kasneje kot zavarovanec (Sodba VS RS III Ips 68/2005, VS RS II Ips 484/98, VS RS II Ips 288/2005). Sodna praksa namreč temelji na stališču, da upnik, torej tožeča stranka, ne more s svojo neaktivnostjo ali premajhno aktivnostjo vplivati na to, da bi pričel zastaralni rok teči kasneje, kot je določeno v zakonu. Tožeča stranka je svoje regresno upravičenje namreč pridobila z izplačilom odškodnine, njeno pasivno čakanje na pravnomočno kazensko sodbo toženca, pa ne more povzročiti, da bi zastaralni rok pričel teči kasneje kot je pridobila pravico terjati izpolnitev toženčeve obveznosti. Zastaranje terjatev iz samih zavarovalnih pogodb je v zakonodaji posebej urejena v členu 357 OZ (Obligacijskega zakonika), zato tudi ne pride v poštev uporaba določila 353. člena OZ, saj gre za regresni zahtevek in ne za odškodninski zahtevek. Med tožečo stranko in G. d. o. o. je bila sklenjena zavarovalna pogodba za primer odgovornosti zavarovanca tožeče stranke. Tožeča stranka in njen zavarovanec nista neposredna oškodovanca, saj je tožeča stranka plačala tuj dolg povzročiteljev.” (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); “Prav tako pa ni utemeljen tudi ugovor tožene stranke glede zastaranja, da zastaranje izteče že po preteku 6-mesečnega zastaralnega roka in da je pri tem potrebno upoštevati določila 3. in 4. odst. 147. čl. OZ, po katerem zahtevek tistega, ki je odškodnino oškodovancem izplačal, zastara v 6 mesecih od izplačila, saj v konkretnem primeru ne gre za primer, da bi škodo povzročila delavca tožeče stranke, ampak je bil v tem postopku spoznan za odgovornega delavec tožene stranke in v konkretnem primeru ni delavec zavarovanca tožeče stranke povzročil škode tretjemu, kateremu je tožeča stranka izplačala odškodnino na podlagi zavarovalnega pogodbenega odnosa med tožečo stranko in G. d. o. o. Zato v tem primeru tudi ni upoštevan 6-mesečni rok po določilu 3. in 4. točke člena 147 OZ, kot navaja tožena stranka.” (19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); “Določilo 357. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) v 6. odst. določa, da zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera, začne teči takrat, ko začne teči proti temu zastaranje zavarovančeve terjatve, in se tudi konča v enakem roku. V konkretnem primeru ne gre za odškodnino, temveč za zavarovalnino, saj tudi 949. čl. OZ govori o zavarovalnini in ne o odškodnini. Zato v tem primeru ne gre za odškodnino, ampak za zavarovalnino in za zastaranje zavarovalnine ne pride v poštev uporaba določbe o daljšem zastaralnem roku odškodninskih terjatev za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, kot že zgoraj navedeno. Tako v konkretni zadevi tudi ne pridejo v poštev določbe OZ o učinkih zadržanja na zastaranju oz. točneje določbe 360. in 361. člena OZ. Narava terjatve tožeče stranke napram toženi stranki ne temelji na poslovnem odškodninskem razmerju, pač pa na sklenjeni zavarovalni pogodbi, s katero je zavarovanec tožeče stranke zavaroval odgovornost pri tožeči stranki za več rizikov, med njimi tudi za takšno nezgodo, ki se je zgodila v konkretnem primeru. Za zastaranje pa veljajo določila prvega odstavka 349. člena OZ tri letni rok kot za vsak pogodbeni zahtevek.” (20. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); “Sodišče je ugotovilo, glede na predložene listine tožeče stranke, da je do nezgode prišlo 9. 10. 2002 in da je zavarovanec tožeče stranke iz zbranih obvestil z dne 9. 10. 2002 (B 3) ugotovil nastanek nezgode dne 9. 10. 2002 in je zato zaradi regresnega zahtevka tožeče stranke šteti, da je istega dne tudi za tožečo stranko začel teči zastaralni rok, ki je iztekel po treh letih, to je do 9. 10. 2005, tožba pa je bila vložena 6. 9. 2006, torej prepozno, zato je zahtevek tožeče stranke v celoti zastaral.” (21. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); “Tudi če bi sodišče rok zastaranja štelo od datuma, ko je tožeča stranka zvedela za višino škode, je zahtevek prav tako zastaran. Sodišče je na podlagi predloženih listin tožeče stranke ugotovilo, da je tožeča stranka zvedela za višino škode za družino M. najkasneje ob vložitvi zahtevka za povrnitev škode. Družina M. je po svojem pooblaščencu dala zahtevek že v mesecu aprilu 2003 (A 81), nato pa še v mesecu maju, septembru, oktobru 2003 (A 37, A 38, A 83), ko je pozivala toženo stranko na plačilo škode. Iz teh pozivov je tudi razvidno, da je predložila vso dokumentacijo za odmero materialne škode, tožeča stranka je tudi že imela podpisane poravnave v juliju 2003 (A 15 in A 16, A 25, A 26, A 36, A 35, A 32 - A 34, A 27 - A 31, A 23, A 24) za vse člane tako za starše kot sestre, ki pa niso bile vse podpisane, ker so stranke zahtevale višje zneske, zahtevale pa so izplačilo nespornega dela zneskov. Iz končno podpisanih poravnav 1. 7. 2004 pa je razvidno, da so bile podpisane v okviru poravnav že iz leta 2003. Za nematerialno škodo pa je tožeča stranka vedela tudi že v letu 2003, saj je družini H. izplačala nematerialno škodo v znesku 500.000,00 takratnih Sit na podlagi podpisanih poravnav že do avgusta 2003 (in so ti zahtevki za povrnitev v celoti zastarali), v enaki višini 500.000,00 takratnih SIT pa je izplačala tudi za nematerialno škodo družini M. Sodišče je tako ocenilo (glede na pomanjkljivo trditveno podlago tožeče stranke glede višine škode), da je tožeča stranka vedela za škodo najkasneje ob podpisu vseh poravnav, pri tem pa ni pomembno, da je za družino M. delno izplačala odškodnino v mesecu aprilu 2004, saj gre za regresni zahtevek tožeče stranke in ni pomembno kdaj je izplačala (takrat je samo pridobila pravico do regresnega zahtevka), ni pa znova začel teči zastaralni rok, ampak zavarovalnica, po dol. čl. 357 tč. 6 OZ, pridobi terjatev z vsemi lastnostmi kot jih je imela v trenutku prehoda na zavarovalnico, kar velja tudi za morebitno zastaranje terjatve, ki jo je izplačala (Sodba III Ips 68/2005). Ker je bila tožeča stranka seznanjena s škodo za vse izplačane odškodnine najkasneje ob podpisu poravnave, ki so bile s strani tožeče stranke vse podpisane najkasneje v mesecu juliju 2003 in v pretežni meri tudi izplačane do konca avgusta 2003 je celotna terjatev zastarala, saj je tožba bila vložena 6. 9. 2006, torej po poteku 3-letnega zastaralnega roka.” (22. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); ter “Sodišče je tako zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo iz razloga zastaranja zahtevka.” (23. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).
9. Tožeča stranka pa v pritožbi (med drugim) navaja: “V točki VIII. pripravljalne vloge z dne 1. 6. 2009, pa je tožeča stranka zatrdila, da ne more terjati škode od dne škodnega dogodka, ampak od dne, ko je škodo plačala, če je plača znotraj zastaralnega roka. Šele po ustrezni proučitvi gre za iskovino prične za zavarovalnico teči zastaralni rok. V nadaljevanju pojasni pogled tožeče stranke na tako pravno razmerje oz. na tako dejansko stanje. Zatrdi, da ni prišlo do zastaranja in da bi torej sodišče moralo zadevo vsebinsko obravnavati. … Sodišče se sklicuje na ustaljeno sodno prakso oz. da se je sodna praksa že izrekla glede zastaranja terjatev, ki jo pridobi zavarovalnica zoper tretjega. Pri tem navaja, da zastaranje začne teči takrat, ko začne teči proti tretjemu zastaranje zavarovančeve terjatve, ki jo ima iz škodnega dogodka. Ustaljena sodna praksa pomeni, da sodišče strank ne sme obravnavati neenakopravno, tako da bi v posamezni zadevi arbitrarno odstopilo od enotne in ustaljene sodne prakse. Iz odločbe ustavnega sodišča izhaja, da mora biti ta praksa enotna in ustaljena, da je sodišče od te prakse odstopilo in da odstop ni arbitraren. Sodišče se pri tem sklicuje na določene sodbe in jih našteje. Ali je sodišče v smislu opisanega zmotno presodilo materialno pravo ali se je sodišče zmotno sklicevalo na ustaljeno sodno prakso, je seveda vprašanje, ki ga bo moralo rešiti pritožbeno sodišče. Glede tega tožeča stranka zatrjuje, da je sodišče zmotno uporabilo “inštitut” obstoja enotne in ustaljene sodne prakse. Tudi če bi sodna praksa bila takšna kot zatrjuje sodišče, bi bila ta praksa, glede na opisano v nadaljevanju, zmotna, ali pa bi jo bilo zmotno razumevanje materialnega prava po sodišču v tem konkretnem postopku. Iz sklepa I Cpg 528/2015 z dne 20. 5. 2015 namreč izhaja popolnoma nekaj drugega kot je to zatrjevano v tej izpodbijani sodbi: “6. odstavek 357. člena OZ, na katerega je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje, določa, da začne teči zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera, takrat, ko začne teči proti temu zastaranje zavarovančeve terjatve in se tudi konča v enakem roku. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje materialno pravo napačno uporabilo. V konkretnem primeru je namreč zavarovanec tožeče stranke R. na podlagi police o zavarovani odgovornosti, ki izvira iz dejavnosti in pravnega razmerja za škode, zaradi civilnopravnih zahtevkov tretjih oseb, po škodnem dogodku (za osebe in za stvari). Oškodovanka v konkretni zadevi, torej ni zavarovanec tožeče stranke, zato je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je zastaranje predmetnega tožbenega zahtevka začelo teči s 1. 4. 2009, ko je oškodovanka zaključila z zdravljenjem in pričela delati s polnim delovnim časom, saj je takrat že izvedela za škodo in tistega, ki jo je povzročil. Takšno stališče bi bilo pravilno le, če bi bila N. S. zavarovanka tožeče stranke, kar pa, kot že navedeno, ni bila. Gre za to, kar je v tem sklepu jasno zapisano, da pokojna oz. upravičenci niso zavarovanci in da torej takšen zastaralni rok kot v tem primeru opisuje sodišče v svoji sodbi opr. št. II Pg 190/2006, ne more vzdržati niti kritike niti presoje. V tem primeru je jasno, da H. in M. niso zavarovanci, ne glede na to, da obstaja zavarovalno jamstvo. Zavarovanec je R. d. o. o. Iz tega izhaja, da je odškodnino izplačala, kot odgovornostna zavarovalnica svojega zavarovanca. V takem primeru je začetek zastaralnega roka vezan na trenutek, ko je zavarovalnica pridobila pravico, da terja vračilo regresa, kar utemeljeno in upravičeno zatrjuje tožeča stranka v svoji vlogi z dne 1. 6. 2009 v točki VIII., kar je že tudi opisano. Zneski, ki so bili izplačani so bili izplačani 3. 8. 2003, 2. 8. 2004, 22. 7. 2004, 12. 9. 2003, 14. 5. 2003. Pri tem je zastaralni rok vezan na izplačilo odškodnine oškodovancu oz. oškodovancem. Že iz tega se da ugotoviti, da vsi zneski ne bi bili zastarani glede na datume izplačil. … Sodišče v točki 20 tako zelo zmotno zapiše, da gre v tem primeru za zavarovalnino, ne pa za odškodnino oz. regres. Zavarovalnica ima samo zavarovalno jamstvo, zavarovalnina pa se uporablja kot izraz za prostovoljno zavarovanje, kar v tem primeru ni identično, ko se R. d. o. o. zavaruje za civilno odgovornost. Pojem zavarovalnine kot prostovoljnega zavarovanje se izključno veže na pogodbeno zavarovanje kot je npr. zavarovanje za primer smrti, kasko zavarovanje in je razmerje med zavarovancem in zavarovalnico, regresni zahtevek ali odškodnina, kakorkoli bi že to imenovali, pa je popolnoma nekaj drugega. Z izplačilom škode, ko zavarovalnica jamči do višine pogodbenega zneska, pomeni, da je izplačala škodo, ki jo nato regresira, to pa ni zavarovalnina. Zavarovalnina je lahko v odnosu do, kot je že bilo opisano, zavarovanca. Zavarovanec pa je v tem primeru R. d. o. o., ni pa to zavarovalnina do tretjih.” (deveti odstavek na tretji strani, trinajsti do petnajsti odstavek na četrti strani in enaindvajseti odstavek na šesti strani obrazložitve pritožbe).
10. Res je sicer, da je sodišče prve stopnje v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ob nepravilni uporabi 949. člena OZ nepravilno presodilo, da “… v tem primeru ne gre za odškodnino, temveč za zavarovalnino … .”, na kar pravilno opozarja tožeča stranka v enaindvajsetem odstavku na šesti strani obrazložitve pritožbe. Toda v 18. točki obrazložitvi izpodbijane sodbe je pravilno zapisalo, da je “Tožeča stranka … svoje regresno upravičenje … pridobila z izplačilom odškodnine … .”, da “… gre za regresni zahtevek in ne za odškodninski zahtevek.” ter da “Tožeča stranka in njen zavarovanec nista neposredna oškodovanca, saj je tožeča stranka plačala tuj dolg povzročitelju.” Tožbeni zahtevek tožeče stranke je namreč nedvomno njen povračilni oziroma regresni zahtevek (regres) in ne njena odškodninska terjatev za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem (353. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je zato tudi pravilno ocenilo, da “Glede navedb tožeče stranke, da zahtevek ni zastaral zaradi kazenskega postopka … navedbe tožeče stranke niso materialnopravno pravilne.” in da je “Zastaranje terjatev iz samih zavarovalnih pogodb … v zakonodaji posebej urejeno v členu 357 OZ, zato tudi ne pride v poštev uporaba določila 353. člena OZ … .” (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) ter da “… za zastaranje … ne pride v poštev uporaba določbe o daljšem zastaralnem roku odškodninskih terjatev za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem … .” in “Tako v konkretni zadevi tudi ne pridejo v poštev določbe OZ o učinkih zadržanja na zastaranju oz. točneje določbe 360. in 361. člena OZ.” (20. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče pri tem še v celoti soglaša s pravilnimi navedbami tožene stranke v osmem in devetem odstavku na tretji strani ter enajstem odstavku na četrti strani obrazložitve odgovora na pritožbo.(1)
11. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da “Prav tako ni utemeljen … ugovor tožene stranke glede zastaranja, da zastaranje izteče že po preteku 6-mesečnega zastaralnega roka in da je pri tem potrebno upoštevati določila 3. in 4. odst. 147. člena OZ … .” “V konkretnem primeru …” res “… ne gre za primer, da bi škodo povzročila delavca tožeče stranke, ampak je bil v tem postopku spoznan za odgovornega delavec tožene stranke in v konkretnem primeru ni delavec zavarovanca tožeče stranke povzročil škodo tretjemu, kateremu je tožeča stranka izplačala odškodnino na podlagi zavarovalnega pogodbenega odnosa med tožečo stranko in G. d. o. o.” (19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe prve stopnje).
12. Toda nepravilni sta stališči sodišča prve stopnje, da je vtoževana terjatev tožeče stranke v celoti zastarala, ker je “… zaradi regresnega zahtevka tožeče stranke šteti, da je istega dne …”, torej z dnem “nastanka nezgode” (9. 10. 2002), “… tudi za tožečo stranko začel teči zastaralni rok, ki se je iztekel po treh letih … .” (21. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), oziroma da “Tudi če bi … rok zastaranja štelo od datuma, ko je tožeča stranka zvedela za višino škode, je zahtevek prav tako zastaran.”, saj “… je bila tožeča stranka seznanjena s škodo za vse izplačane odškodnine najkasneje ob podpisu poravnave, ki so bile s strani tožeče stranke vse podpisane najkasneje v mesecu juliju 2003 … .”, pri čemer pa, ker “… gre za regresni zahtevek tožeče stranke … ni pomembno, kdaj je (tožeča stranka) izplačala (odškodnine (takrat je samo pridobila pravico do regresnega zahtevka)), ni pa znova začel teči zastaralni rok … .” (22. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).
13. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev oprlo na šesti odstavek 357. člena OZ. Ta določa, da začne teči zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera, takrat, ko začne teči proti temu zastaranje zavarovančeve terjatve, in se tudi konča v enakem roku. Z upoštevanjem te določbe OZ pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. V tej zadevi je bila na podlagi Zavarovalne police No ... z dne 11. 4. 2002 (A 44) o “Zavarovanju splošne odgovornosti za škodo zaradi civilnopravnih odškodninskih zahtevkov, ki jih tretje osebe uveljavljajo proti zavarovancu zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka, ki izvira iz dejavnosti, lastnosti in pravnega razmerja, navedenega v zavarovalni listini, in ki ima za posledico telesne poškodbe in škodo na stvareh. Zavarovanje vključuje tudi delodajalčevo odgovornost.” zavarovanka (takrat) R. d. o. o. Oškodovanci iz obravnavane delovne nesreče (oškodovanci) pa so bili družinski člani v njej umrlih delavcev zavarovanke tožeče stranke in tako niso bili njeni zavarovanci. Sodišče prve stopnje zato ni zmotno štelo le, da je zastaralni rok za vtoževano terjatev tožeče stranke začel teči (že) z dnem delovne nesreče, temveč tudi, da je začel teči (že) od dne, ko je tožeča stranka zvedela za višino škode. Drugo stališče sodišča prve stopnje bi lahko bilo pravilno samo, če bi bili oškodovanci zavarovanci tožeče stranke. Ker je torej bila zavarovanka tožeče stranke R. d. o. o., je tožeča stranka izplačala odškodnine oškodovancem kot odgovornostna zavarovalnica svoje zavarovanke. V takem primeru je začetek zastaralnega roka vezan na trenutek, ko je zavarovalnica pridobila pravico, da terja plačilo regresa. Ta trenutek pa je nastopil šele z izplačilom odškodnin oškodovancem. Povračilni zahtevek je namreč mogoče uveljavljati šele po plačilu tistega, česar vrnitev oziroma povračilo se z njim zahteva.(2) Taka je tudi ustaljena sodna praksa: povračilni oziroma regresni zahtevek (regres) zavarovalnice zastara v treh letih, zastaranje pa začne teči z izplačilom odškodnine oškodovancu. Ker OZ za regresno terjatev ne določa posebnosti, ta zastara v času, ki na splošno velja za terjatve zavarovalnic iz zavarovalnih pogodb, to je v treh letih (tretji odstavek 357. člena OZ). Zato dejstva, povezana z vprašanjema, kdaj je tožeča stranka z oškodovanci sklenila poravnave in kdaj je postal znan obseg odškodnin, ki jih je bila dolžna plačati oškodovancem, v cit. zadevi niso pomembna. Pomembno je le to, kdaj je odškodnine dejansko plačala.(3)
14. Ker je po povedanem sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe določbe šestega odstavka 357. člena OZ dejansko stanje nepopolno ugotovilo (ni še ugotavljalo in ugotovilo, kdaj (točne dni oziroma datume) je tožeča stranka izplačala oškodovancem odškodnine), je bilo treba pritožbi ugoditi in ker je pritožbeno sodišče glede na naravo stvari ter okoliščine primera in zaradi zagotavljanja pravice do pritožbe (25. člen Ustave RS) ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izpodbijano sodbo prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).
15. Če sodišče druge stopnje razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu vrne zadevo v novo sojenje, lahko odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim senatom (356. člen ZPP). Sodišče druge stopnje bo vedno odredilo, da mora novo sojenje opraviti drug sodnik, če je izpodbijano sodbo izdal sodnik, ki bi moral biti po zakonu izločen, ali ki je bil izločen s sklepom predsednika sodišča (2. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sicer pa uporabi pooblastilo iz 356. člena ZPP takrat, ko ugotovi, da za to obstajajo upravičeni razlogi. Med temi razlogi so npr. mnenje pritožbenega sodišča, da bi ponovno sojenje ogrozilo učinkovit potek sojenja, vztrajanje sodnika pri svojih stališčih in neupoštevanje napotil pritožbenega sodišča pri zaporednih razveljavitvah, nepristranskost sodnika ipd.(4) Tožeča stranka sicer v pritožbi navaja: “Tožeča stranka torej predlaga, da se sodba razveljavi in vrne prvemu sodišču v ponovno sojenje. Razumno bi bilo dodeliti spis drugemu sodniku, saj gre za po mnenju tožeče stranke, za očiten odstop v smeri drugačnega odločanja, kot je v ustaljeni sodni praksi, prihaja do arbitrarnosti in ker v enakih primerih odloča različno.” (triindvajseti odstavek na šesti strani obrazložitve pritožbe). Vendar pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da cit. predlog tožeče stranke ni utemeljen. Odločitev v zadevi je stvar dokazne ocene sodnika in njegove uporabe materialnega prava. Če katera od pravdnih strank z dokazno oceno sodnika ne soglaša, ali če je sodnik po mnenju ene ali druge pravdne stranke zmotno uporabil materialno pravo, ima ta na razpolago (redno ali izredno) pravno sredstvo. Takšna ali drugačna dokazna ocena sodnika in njegova morebitna zmotna uporaba materialnega prava sami po sebi oziroma avtomatično še ne pomenita njegove pristranskosti in neenakopravnega obravnavanja pravdnih strank, oziroma očitnega “odstopa v smeri drugačnega odločanja, kot je v ustaljeni sodni praksi” in “prihajanja do arbitrarnosti”. Da bi sodnica “v enakih primerih odločalo različno”, pa tožeča stranka v pritožbi trdi samo pavšalno in neobrazloženo.
16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).
17. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju napotkov pritožbenega sodišča (za nadaljnje delo) v 10.-13. točki obrazložitve njegovega sklepa (prvi odstavek 362. člena ZPP) razpisati novo glavno obravnavo, na njej odrediti izvedbo ter izvesti vse predlagane dokaze pravdnih strank, za katere bo ocenilo, da so pomembni za (pravilno in) popolno ugotovitev za odločitev odločilnih dejstev oziroma dejanskega stanja, ter tako predvsem ugotoviti tudi, kdaj (točne dni oziroma datume) je tožeča stranka izplačala oškodovancem odškodnine, podati dokazno oceno izvedenih dokazov, nato pa nanjo pravilno uporabiti materialno pravo (tretji odstavek 357. člena OZ). Obravnavati bo tudi moralo pritožbeno kritiko tožeče stranke njegove odločitve o pravdnih stroških (II. točka izreka izpodbijane sodbe (štiriindvajseti in petindvajseti odstavek na šesti strani obrazložitve pritožbe)).
Op. št. (1): “Pritožba se glede uporabe kazenskih zastaralnih rokov na široko ukvarja s protipravnostjo kaznivih dejanj in njihovih posledic na varovanje pravnih vrednot. Opozarja, da bi v sodbi sprejeto stališče kršilo oškodovančevo pravico do sodnega varstva, ker ne bi mogel uveljaviti vseh pravic, ki mu gredo po materialnem pravu. Če gre za k. d., ima oškodovanec ugodnosti podaljšanja zastaralnega roka do zavarovalnice, slednja pa do povzročitelja. Vendar je takšen diskurs tožeče stranke popolnoma odveč, ker izhaja iz napačne premise, saj sebe postavlja v položaj oškodovanca. Kazenski zastaralni roki namreč ščitijo samo oškodovance, ne pa tudi zavarovalnice, ki jim je izplačala odškodnino. V tem odnosu in to velja tudi za to zadevo, tožeča stranka nima statusa oškodovanca, ampak zgolj regresnega upravičenca. Zato je kazensko zastaralni roki ne ščitijo. Člen 353/1 OZ je glede tega jasen, saj govori o zastaranju odškodninskega zahtevka proti odgovorni osebi, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona. … Zavarovalnica je zato le regresni upravičenec in zato v tej pravdi ne more nastopati s stališča oškodovanca. Pri tem ji z izplačilom odškodnine oškodovancem ni, razen regresa - nastopilo nobeno drugo upravičenje glede začetka teka zastaralnega roka.” Op. št. (2): Prim.: sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 528/2015 z dne 20. 5. 2015. Op. št. (3): Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 404/2009 z dne 23. 9. 2010 in sklep Vrhovnega sodišča RS II Dor 315/2012 z dne 22. 11. 2012. Op. št. (4): Prim.: komentar Jana Zobca k 356. členu ZPP v: PRAVDNI postopek : zakon s komentarjem / [avtorji komentarja] Lojze Ude … [et al.] ; redaktorja Lojze Ude, Aleš Galič. - Ljubljana : Uradni list Republike Slovenije : GV Založba, 2005-, Knj. 3, 2. točka, str. 459.