Jedro

Nemčija je zoper tožnika v sistemu SIS razpisala ukrep zavrnitve vstopa in prepovedi prebivanja z veljavnostjo od 8. 11. 2023 do 8. 11. 2026 zaradi kaznivega dejanja v zvezi s terorizmom, Helenska republika je izdala odločbo o vrnitvi z veljavnostjo od 18. 12. 2023 do 27. 10. 2029, Republika Irak pa ga je prepoznala kot osebo, povezano s teroristično organizacijo in kot izurjenega borca A., zato ga išče s tiralico.

Tožnik tako ugotovljenega dejanskega stanja konkretizirano ne prereka. Zato sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja, saj v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka omejila tožnikovo gibanje zaradi obstoja razlogov po četrti alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), zaradi preprečevanja ogrožanja varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije oziroma ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda (1. točka izreka). Gibanje mu je omejila na prostore Centra za tujce ..., od 7. 8. 2026 od 17.15 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 7. 11. 7. 2026 do 17.15 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2.Tako je odločila, ker jo je Policijska postaja A, (v nadaljevanju Policija) 7. 8. 2026 seznanila, da je Zvezna republika Nemčija (v nadaljevanju Nemčija) zoper tožnika, ki je v Republiki Sloveniji tega dne vložil prošnjo za mednarodno zaščito, v Schengenskem informacijskem sistemu SIS (v nadaljevanju sistem SIS) na podlagi 24. in 25. člena Uredbe (EU) 2018/1861² razpisala ukrep zavrnitve vstopa in prepovedi prebivanja z veljavnostjo od 8. 11. 2023 do 8. 11. 2026 zaradi kaznivega dejanja v zvezi s terorizmom. Policija je pristojnemu organu posredovala pobudo, da se tožniku na podlagi določbe 84. člena ZMZ-1 izreče ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ali njegove izpostave. Toženka je upoštevala tudi to, da je tožniku Helenska republika izdala odločbo o vrnitvi z veljavnostjo od 18. 12. 2023 do 27. 10. 2029, Republika Irak pa je zanj 20. 10. 2023 razpisala tiralico, ki je bila nazadnje osvežena 9. 1. 2024. Iz te tiralice je razvidno, da je tožnik iskana oseba zaradi povezave s teroristično organizacijo oziroma članstva v teroristični organizaciji, iščejo ga, ker je prepoznan kot izurjen borec A.

3.Zaradi razpisanega ukrepa s strani Nemčije in ob upoštevanju ostalih zgoraj navedenih dejanskih okoliščin je toženka po tem, ko je s tožnikom 7. 8. 2026 opravila razgovor, ugotovila, da bi lahko v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, predstavljal resno tveganje za ogrožanje varnosti Republike Slovenije ali njene ustavne ureditve, lahko pa bi bila ogrožena tudi osebna in premoženjska varnost. Štela je, da bi bilo njegovo vedenje lahko nepredvidljivo, zato zanj ukrep obveznega zadrževanja v azilnem domu ne bi bil primeren in učinkovit. Tam je nastanjenih veliko oseb, med njimi so tudi ranljivi posamezniki, naloge varovanja pa izvaja le manjše število varnostnikov brez policijskih pooblastil. Menila je, da tožnik zaradi razpisanega ukrepa in navedenih dejanskih okoliščin, potrebuje stalen policijski nadzor, ki se mu lahko zagotovi le v Centru za tujce.

Tožba

4.Tožnik vlaga tožbo zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, da po odpravi izpodbijanega sklepa zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Navaja, da je pridržanje ukrep, ki mu je odvzel prostost, zato bi morala toženka pred tem opraviti strogi test sorazmernosti. Tega ni storila, zato je kršila več pravnih načel (načelo jasnosti ter določnosti, načelo nediskriminacije, načelo enakopravnosti obravnavanja prosilcev, načelo nujnosti ter načelo sorazmernosti). Naslovno sodišče je v sodbi I U 1322/2022-18 s 6. 10. 2022 obrazložilo, da se sme pravica do gibanja skladno z drugim odstavkom 32. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) omejiti z zakonom, vendar samo, če je to potrebno, da bi se zagotovil potek kazenskega postopka, da bi se preprečilo širjenje nalezljivih bolezni, se zavaroval javni red, ali če to zahtevajo interesi obrambe države. Ti pogoji v njegovem primeru niso izpolnjeni. Tožnik tudi ugovarja, da mu ob ustni naznanitvi gibanja ni bila dana možnost, da bi dostopal do odvetnika, zato mu je bila kršena pravica do pravnega zastopnika.

5.Toženka bi mu gibanje lahko omejila na eno od dveh izpostav azilnega doma, a te možnosti ni presojala, temveč mu je izrekla strožji ukrep in mu gibanje omejila na prostore Centra za tujce. S tem je kršila drugi odstavek 84. člena ZMZ-1, ki predpisuje omejitev gibanja na Center za tujce le v primeru, če se ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka 84. člena, torej obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ali njegove izpostave. Toženka se v tem oziru ne more sklicevati na ureditev in varnostne razmere v azilnem domu ter na statistiko temveč mora navesti razloge, ki se tičejo konkretno tožnika. Omejitev gibanja na Center za tujce je primerljiva s priporom ali zaporom na zaprtem oddelku v slovenskih zaporih. Toženka ga ne bi smela pridržati v Centru za tujce, ker ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu in tudi ne zato, ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja (npr. rednega javljanja organom, predložitve finančnega jamstva, ali obveznosti zadrževanja na določenem mestu). Meni, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, saj dejstva in razlogi za omejitev gibanja ne obstajajo.

Predlog za izdajo začasne odredbe

6.Tožnik predlaga, da sodišče na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izda začasno odredbo, s katero naj toženki naloži, da takoj preneha izvajati ukrep omejitve njegovega gibanja v Centru za tujce ... V tožbi je izkazal, da pogoji za ukrep niso podani, izvrševanje ukrepa pa mu bo lahko prizadelo nepopravljivo škodo. V Centru za tujce se počuti izredno slabo. Dni brez osebne svobode mu ne bo mogel nihče nadomestiti, kršitve pravice iz 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU pa predstavljajo škodo že same po sebi.

Odgovor na tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe

7.Toženka nasprotuje tožbi in se sklicuje na razloge v izpodbijanem sklepu. Dodatno navaja, da je tožnik v upravnem postopku imel pravico, da si sam na lastne stroške izbere pravnega zastopnika, vendar tega ni storil, toženka pa mu tega ni bila dolžna zagotoviti. V izpodbijanem sklepu je jasno obrazložila, zakaj je morala tožniku gibanje omejiti na prostore Centra za tujce in zakaj milejši ukrepi zanj ne pridejo v poštev. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Dokazovanje

8.Na naroku za glavno obravnavo je sodišče pogledalo in prebralo listine v priloženem upravnem spisu, v sodnem spisu pa dokazno listino tožnika, označeno kot prilogo A2 (izpodbijani sklep). Vse navedene listine je v soglasju s strankama štelo za vpogledane in prebrane in jih ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

Odločitev sodišča

K I. točki izreka:

9.Tožba ni utemeljena.

10.Republika Slovenija še ni sprejela nove migracijske zakonodaje, ki bi zagotavljala prenos Direktive (EU) 2024/1346³. Zaradi tega se še naprej uporabljajo določbe ZMZ-1, v kolikor niso v nasprotju s to direktivo. Toženka se pri svoji odločitvi opira na določilo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki določa, da če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave, med drugim tudi kadar se preprečuje ogrožanje varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije ali je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda (četrta alineja prvega odstavka 84 člena ZMZ-1). Ta določba ustreza določbi f. točke četrtega odstavka 10. člena Direktive (EU) 2024/1346, ki določa, da se prosilca sme pridržati, kadar to zahteva zaščita nacionalne varnosti ali javnega reda. ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 določa, da če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Ta zakonska določba ZMZ-1 ne nasprotuje ureditvi iz prvega odstavka 12. člena Direktive (EU) 2024/1346, ki predpisuje, da se pridržanje prosilcev praviloma izvaja v posebnih ustanovah za pridržanje.

11.Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je mogoč preizkus izpodbijanega sklepa, zato ni podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

12.Tožniku je gibanje omejeno na prostore Centra za tujce, ker: (1) je Nemčija zanj v sistemu SIS na podlagi 24. in 25. člena Uredbe (EU) 2018/1861 razpisala ukrep zavrnitve vstopa in prepovedi prebivanja z veljavnostjo od 8. 11. 2023 do 8. 11. 2026 zaradi kaznivega dejanja v zvezi s terorizmom; (2) mu je Helenska republika izdala odločbo o vrnitvi z veljavnostjo od 18. 12. 2023 do 27. 10. 2029; (3) Republika Irak pa ga je prepoznala kot osebo, povezano s teroristično organizacijo in kot izurjenega borca A.

13.Po presoji sodišča je izpodbijani sklep toženke pravilen in zakonit. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njegovi razlogi, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 nanje v celoti sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa sodišče dodaja naslednje.

14.Pogoje za vnos razpisov ukrepov za zavrnitev vstopa in prepoved prebivanja določa 24. člen Uredbe (EU) 2018/1861, ki v prvem odstavku določa, da države članice vnesejo razpis ukrepa za zavrnitev vstopa in prepovedi prebivanja, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev: (a) država članica je na podlagi posamične ocene, ki vključuje tudi oceno osebnih okoliščin zadevnega državljana tretje države ter posledic zavrnitve vstopa in prepovedi prebivanja zanj, zaključila, da prisotnost tega državljana tretje države na njenem ozemlju predstavlja grožnjo za javni red, javno varnost ali za nacionalno varnost, in je posledično v skladu s svojim nacionalnim pravom sprejela sodno ali upravno odločbo, da zavrne vstop in prepove prebivanje, ter je izdala nacionalni razpis ukrepa za zavrnitev vstopa in prepovedi prebivanja, ali (b) država članica je izdala prepoved vstopa v skladu s postopki, skladnimi z Direktivo 2008/115/ES, v zvezi z državljanom tretje države.

15.Glede na določbo drugega odstavka 24. člena Uredbe (EU) 2018/1861 se primeri, zajeti v točki (a) prvega odstavka pojavijo, kadar: (a) je bil državljan tretje države v državi članici obsojen za kaznivo dejanje, za katero je zagrožena kazen odvzema prostosti za najmanj eno leto; (b) obstajajo resni razlogi za prepričanje, da je državljan tretje države storil hudo kaznivo dejanje, vključno s terorističnim kaznivim dejanjem, ali obstajajo jasni indici, da namerava storiti tako kaznivo dejanje na ozemlju države članice, ali (c) se je državljan tretje države izognil ali skušal izogniti pravu Unije ali nacionalnemu pravu v zvezi z vstopom in prebivanjem na ozemlju držav članic. Skladno s tretjim odstavkom 24. členom te uredbe država članica izdajateljica zagotovi, da začne razpis ukrepa v SIS veljati, takoj ko zadevni državljan tretje države zapusti ozemlje držav članic ali čim prej, kadar je država članica izdajateljica prejela jasne indice, da je državljan tretje države zapustil ozemlje držav članic, da se prepreči ponovni vstop tega državljana tretje države.

16.Uredba (EU) 2018/1861 v 25. členu ureja pogoje za vnos razpisov ukrepov za državljane tretjih držav, za katere veljajo omejevalni ukrepi. Če so izpolnjene zahteve glede kakovosti podatkov, se razpisi ukrepov za državljane tretjih držav, za katere velja omejevalni ukrep, s katerim se jim namerava preprečiti vstop na ozemlje držav članic ali tranzit prek njega in ki je bil sprejet v skladu pravnimi akti, ki jih je sprejel Svet, vključno z ukrepi za izvajanje prepovedi potovanja, ki jih je razpisal Varnostni svet Združenih narodov, na podlagi prvega odstavka tega člena vnesejo v SIS za namene zavrnitve vstopa in prepovedi prebivanja. Skladno z drugim odstavkom 25. člena Uredba (EU) 2018/1861 razpise ukrepov vnese, posodablja in izbriše pristojni organ države članice, ki ob sprejetju ukrepa predseduje Svetu Evropske unije. Če ta država članica nima dostopa do SIS ali do razpisov ukrepov, vnesenih v skladu s to uredbo, odgovornost prevzame država članica, ki naslednja predseduje in ima dostop do SIS, vključno z razpisi ukrepov, vnesenih v skladu s to uredbo. Na podlagi tretjega odstavka navedenega člena države članice vzpostavijo ustrezne postopke za vnašanje, posodabljanje in brisanje takih razpisov ukrepov.

17.Po tem, ko je toženka s tožnikom opravila razgovor in preučila dokazne listine v priloženem upravnem spisu, je izpodbijano odločitev pravilno utemeljila s tem, da je Nemčija zoper tožnika v sistemu SIS razpisala ukrep zavrnitve vstopa in prepovedi prebivanja z veljavnostjo od 8. 11. 2023 do 8. 11. 2026 zaradi kaznivega dejanja v zvezi s terorizmom. Poleg tega ni spregledala, da mu je Helenska republika izdala odločbo o vrnitvi z veljavnostjo od 18. 12. 2023 do 27. 10. 2029, Republika Irak pa ga je prepoznala kot osebo, povezano s teroristično organizacijo in kot izurjenega borca A., zato ga išče s tiralico. Ta dejstva potrjujejo listine v priloženem upravnem spisu (prim. obvestilo Policije št. ... z ..., izpis SIS za tožnika in tiralica Interpola za tožnika), ki jih po presoji sodišča tožnik s posplošenimi tožbenimi trditvami ni uspel ovreči.

1.Toženka je relevantno dejansko stanje ugotovila na podlagi listin v priloženem upravnem spisu, upoštevala pa je tudi izjave tožnika na razgovoru, ki ga je z njim opravila 7. 8. 2026. Tožnik tako ugotovljenega dejanskega stanja konkretizirano ne prereka. Zato sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja, saj v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb.

2.Neutemeljena je tožbena navedba, da tožniku ni bila dana možnost, da ga v upravnem postopku zastopa pravni zastopnik. ZMZ-1 obveznega zastopanja po pooblaščencu v postopkih pred toženko ne predvideva⁴, tudi sicer pa tožnik tega ugovora niti v tožbi niti na naroku za glavno obravnavo ni konkretiziral (npr. ni zatrjeval, da v zvezi s tem ne bi bil pravilno informiran oziroma da ga toženka v upravnem postopku ne bi seznanila z možnostjo pomoči pooblaščenca⁵, da jo je seznanil s tem, da želi, da je na naroku prisoten njegov pooblaščenec, vendar toženka njegovega odgovora v zapisnik o razgovoru ni zapisala oziroma tej njegovi želji ni sledila). Kot je razvidno iz zapisnika s 7. 8. 2026, je uradna oseba tožniku uvodoma na razgovoru postavila vprašanje, ali ima pooblaščenca, za katerega bi želel, da je prisoten pri postopku, vendar tožnik na to ni odgovoril. Nato je toženka nadaljevala z razgovorom. Po presoji sodišča z opisanim postopanjem ni kršila pravice do pravnega zastopnika. Z zastavljenim vprašanjem mu je omogočila, da bi se lahko pravočasno izjavil glede pooblaščenca, a te možnosti ni izkoristil niti kasneje med razgovorom. Iz zapisnika z 7. 8. 2026 jasno izhaja, da je na koncu razgovora potrdil, da je razumel vsa vprašanja. Vprašan, ali želi na koncu še kaj dodati, je dodal le to, da se v Irak ne bo vrnil. Na postopek, uradno osebo, tolmačenje ali karkoli drugega ni imel nobene pripombe. Tudi zaslišan na naroku o tem ni izpovedal ničesar. Glede na ugotovljeno sam nosi breme tega, da na razgovoru v upravnem postopku ni odgovoril na vsa zastavljena vprašanja⁶.

3.Ob zgoraj izpostavljenih pravnih izhodiščih četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z drugim odstavkom tega člena ni dvoma, da je bilo z omejitvijo gibanja tožnika na prostore Centra za tujce, poseženo v njegovo osebno svobodo oziroma da ta ukrep pomeni omejitev izvrševanja njegove pravice do svobode (ki jo varujejo 19. člena Ustave, 6. člen Listine EU oziroma 5. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic; v nadaljevanju EKČP).

4.Tožnik pavšalno navaja, da naj bi toženka z izdajo izpodbijanega sklepa kršila več pravnih načel (načelo jasnosti ter določnosti, načelo nediskriminacije, načelo enakopravnosti obravnavanja prosilcev, načelo nujnosti, načelo sorazmernosti). Sodišče ta nekonkretiziran tožbeni ugovor lahko le splošno zavrne. Iz zapisnika z 8. 7. 2026 je razvidno, da mu je toženka natančno obrazložila, zakaj mu je omejila gibanje in zakaj mu ga omejila na prostore Centra za tujce ..., razloge za svojo odločitev pa je podala tudi v izpodbijanem aktu. Sodišče njenim razlogom pritrjuje in jih zato ne ponavlja.

5.Prav tako je toženka v izpodbijanem sklepu natančno obrazložila, zakaj bi bil ukrep omejitve gibanja na območje azilnega doma neučinkovit. Po presoji sodišča je sprejela pravilen sklep, da je zaradi razpisanega ukrepa zoper tožnika v sistemu SIS in razpisane tiralice zoper njega, ukrep omejitve gibanja za čas treh mesecev na območje Centra za tujce, ustrezen in sorazmeren nevarnosti, ki jo tožnik predstavlja za varnost države ali ustavne ureditve Republike Slovenije oziroma za varstvo osebne in premoženjske varnosti in s tem javnega reda.

6.Nenazadnje se sodišče strinja s toženko, da sodba naslovnega sodišča I U 1322/2022-18 s 6. 10. 2022, ni relevantna za odločitev v tej zadevi, saj je obravnavala vprašanje zakonitosti omejitve gibanja iz razloga, ker je prosilec (samovoljno) zapustil azilni dom. V predmetnem upravnem sporu takšno dejansko stanje ni ugotovljeno, zato se tožnik ne more uspešno sklicevati na navedeno sodno odločitev.

7.Izpodbijani sklep je zakonit in pravilen, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K II.Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

K II.Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v samem predlogu za njeno izdajo konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

K II.Izpodbijani akt ni nezakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave). S samim sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, brez da bi tožnik ob tem izkazal neko osebno okoliščino posebne ranljivosti, pa tudi ne more biti izkazana težko popravljiva škoda.⁷ Po oceni sodišča tožnikova pavšalna navedba, da se v Centru za tujce počuti izredno slabo, njegove posebne ranljivosti ne izkazuje. Predlog za izdajo začasne odredbe zato ni utemeljen, zato ga je sodišče zavrnilo.<br>-------------------------------<br>¹ Uredba (EU) 2018/1861 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. novembra 2018 o vzpostavitvi, delovanju in uporabi schengenskega informacijskega sistema (SIS) na področju mejnih kontrol, o spremembi Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma ter o spremembi in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1987/2006 <br>² Direktiva (EU) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. 5. 2024 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito<br>³ Skladno s prvim odstavkom 9. člena ZMZ-1 daje svetovalec za begunce podporo in zagotavlja pravno pomoč v postopkih po tem zakonu le na naslovnem sodišču in Vrhovnem sodišču Republike Slovenije. <br>⁴ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 241/2024 z 18. 10. 2024 (10. točka obrazložitve).<br>⁵ Iz zapisnika s 7. 8. 2026 je razvidno, da tožnik tudi na vprašanje v zvezi s svojim trenutnim počutjem ni odgovoril.<br>⁶ Prim. sodbo in sklep naslovnega sodišča I U 765/2023.<br>