Jedro

Revizija utemeljeno opozarja, da v danem primeru ni mogoče uporabiti ustaljene sodne prakse, ki velja za povsem drugačne primere. Navedena odločba II Ips ... se namreč nanaša na drugačen dejanski stan, ko se imetnik stanovanjske pravice (na vojaškem stanovanju) prav na podlagi te pravice preseli v drugo (vojaško) stanovanje, na katerem pa ne more pridobiti stanovanjske pravice. V danem primeru tožnik ni imel stanovanjske pravice in se je (kot zatrjuje) preselil v sporno stanovanje na podlagi ustne podstanovalske pogodbe, zato abstraktnih dejanskih stanov iz različnih pravdnih zadev ni mogoče enačiti. Gre za uporabo različnih določil SZ in ZSR in seveda tudi za različno sodno prakso.

Kot je bilo že navedeno, morata sodišči prve in druge stopnje za odločitev v zadevi ugotoviti, ali je toženec oddal v podnajem vse sporno stanovanje in ali je tožnik do uveljavitve SZ na tak način v stanovanju prebival več kot dve leti. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava o tem nima razlogov in ker je tudi sodišče druge stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe le povzelo, češ da je sodišče prve stopnje zaključilo, da prvotožencu stanovanjsko razmerje ni prenehalo in je zaradi tega zavrnilo ves tožbeni zahtevek, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni moglo spremeniti.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zadevi odločilo drugič. Medtem ko je prvič ugodilo tožbenemu zahtevku, je to pot zavrnilo celotni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval: Pod 1. ugotovitev, da je prvotožencu prenehala stanovanjska pravica na dvosobnem stanovanju s pritiklinami v M., M., št. stanovanja 7; in pod 2. ugotovitev, da je tožnik pridobil stanovanjsko pravico na tem stanovanju. Pod 3. je od drugotožene stranke zahteval, da mora vložiti zahtevo za izpraznitev spornega stanovanja in pod 4. dolžnost drugotožene stranke, da s tožnikom sklene najemno pogodbo za sporno stanovanje za nedoločen čas. Pod 5. je želel ugotovitev, da je tožnik upravičen zahtevati izvršbo za izpraznitev stanovanja proti prvotoženemu in pod 6. povrnitev pravdnih stroškov. V zvezi s pravdnimi stroški je sodišče odločilo, da mora tožnik povrniti prvotožencu 187.377,00 tolarjev in drugotoženi stranki 48.380,00 tolarjev pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter pravdnima strankama naložilo, da vsaka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Proti sodbi višjega sodišča je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja vse razloge iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92). Izpodbija pravno naziranje, ki izvira iz sodb v zvezi s pridobitvijo stanovanjske pravice na vojaškem stanovanju, češ da ni mogoče izgubiti stanovanjske pravice, dokler se je ne pridobi drugje. Dodaja, da je prvi toženec z ženo živel v Z. G. in so priče potrdile, da v spornem stanovanju ni več živel in ga je v celoti oddal tožniku v podnajem. Zato je izgubil stanovanjsko pravico in jo je pridobil tožnik. Po revidentovem zatrjevanju je zmotna tudi razlaga sodišča druge stopnje, da ob sklenitvi glavne obravnave in odločitvi prvostopenjskega sodišča v stanovanju ni prebival tožnik, marveč toženec, in da je to bistveno za odločitev. Kljub temu pojasnjuje, da (tožnik) ne more več živeti v spornem stanovanju, ker mu je prvi toženec to onemogočil. Med trajanjem pravdnega postopka je zaklenil dnevno sobo in kuhinjo in 13.3.1993 se je vrnil v stanovanje, v katerem izmenično prebiva s svojo ženo. Ob koncu predlaga ugoditev reviziji in razveljavitev sodb sodišča prve in druge stopnje, ali pa njuno spremembo in ugoditev tožbenemu zahtevku.

Po določilu 390. člena ZPP je bila revizija vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Tožnik uveljavljanega revizijskega razloga bistvene kršitve pravdnega postopka ni opredelil in tako revizijsko sodišče ne more oceniti njegove utemeljenosti. Izpodbijano sodbo je po uradni dolžnosti preizkusilo le glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, toda take kršitve ni ugotovilo.

Se pa strinja z revizijo, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo. Stanovanjski zakon (SZ, Ur. list RS, št. 18/91 do 23/96), ki velja od 19.10.1991 dalje, je v 147. členu določil, da morajo lastniki stanovanj skleniti najemno pogodbo z občani, ki imajo stanovanjsko pravico. Toda v 149. členu je določil, da se v primeru, če je stanovanje v celoti oddano podstanovalcu in če ta stalno prebiva v stanovanju več kot dve leti šteje, da ima podstanovalec vse pravice, ki bi jih imel po tem zakonu imetnik stanovanjske pravice, če ne bi stanovanja v celoti oddal v podnajem, razen če obstajajo okoliščine iz tretjega odstavka 58. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur. list SRS, št. 35/82 in 14/84). Za odločitev o dolžnosti lastnika, da sklene najemno pogodbo, je torej bistvenega pomena imetništvo stanovanjske pravice ob uveljavitvi stanovanjskega zakona in ne stanje, ki je bilo iz različnih razlogov vzpostavljeno med pravdo. Zato revident utemeljeno opozarja, da mora sodišče na podlagi izvedenih dokazov ugotoviti, ali je toženec oddal sporno stanovanje v podnajem v skladu s prvim odstavkom 77. člena prej veljavnega ZSR, ali pa je ravnal v nasprotju s tem določilom in mu je zaradi tega, ker ga je oddal v celoti, po določilu prvega odstavka 58. člena ZSR prenehalo stanovanjsko razmerje. Ker tožnik ne predlaga pisne podstanovalske pogodbe, je za oceno dejanskega stanja pomembno, kdaj se je tožnik vselil in "ali je prvotoženec ob tožnikovi vselitvi res prepustil (z ustno dogovorjeno podnajemniško pogodbo) celotno stanovanje, ali samo določen del..." (zadnji odstavek na drugi strani razveljavitvenega sklepa višjega sodišča z dne 22.2.1994, opr. št. Cp ...). Na pojasnitev zadeve (lahko) vpliva tudi odgovor na vprašanje, če je prvotoženec kje drugje pridobil stanovanjsko pravico, toda to ni odločilno.