Jedro

Stroškov družbenice ni moč zavrniti že zato, ker se glasijo na drugo pravno osebo in jih ni poravnala societeta ali njena družbenica neposredno. Tudi takšni stroški, ki nastanejo zaradi delovanja societete in jih neposredno poravna tretji kot posredni zastopnik družbenika so namreč predmet medsebojnega poravnavanja med družbeniki (communicatio lucri et damni) in so jih dolžni družbeniki trpeti skupno, v okviru svojega družbenega dogovora.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 23.202,52 EUR (tč. 1 izreka) in tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke v višini 1.910,44 EUR (tč. 2 izreka).

(2) Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožil tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Opredeljuje svoje pritožbene stroške.

(3) Pritožnik navaja, da je sodišče uporabilo napačno materialnopravno podlago, saj bi moralo uporabiti pravila o skupnosti in ne o družbeni pogodbi, nakar ponavlja navedbe o vsebini dogovora med pravdnima strankama. Sodišču tudi očita, da se ni opredelilo do deležev delitve provizij, niti do trditve tožnika, zakaj je pristal, da se provizija deli v neenakih deležih. Sodišče je zmotno zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da je bila osnova za delitev izplačana provizija in ne čisti dobiček ter da mu ni uspelo določno opredeliti in dokazati, koliko so znašale posamezne oziroma skupne provizije kot izhodišče za ugotavljanje dobička. Toženka je zatrjevala, da je bilo dogovorjena delitev dobička in ne provizije, vendar tega v postopku nedvomno ni uspela dokazati. Če bi takšen dogovor obstajal, bi toženka imela specificirane stroške in račune, iz katerih bi bilo razvidno, da so se nanašali na delo v poslovnem sistemu L.I.. Če bi toženka tožniku res redno izkazovala stroške, bi lahko predložila relevantne dokaze (račune, poročila o delu, specificirane stroške), vendar tega nima. Vse dokazne listine, ki jih je vložila, se nanašajo na stroške družbe M., in ne na stroške toženke; prikazani so tudi številni in visoki stroški v zvezi s potovanji v Italijo, ki pa niso v zvezi s poslovnim sistemom L.I.. Prav tako je sodišče zmotno zaključilo, da tožnik ni podal jasne navedbe o izplačanih provizijah od julija do decembra 2007 in v letu 2008, kar pa je nujno relevantno dejstvo za to, da bi lahko sodišče po ugotovitvi stroškov ugotovilo, kolikšen je bil v navedenem obdobju dobiček iz naslova poslovanja. Tožnik navaja, da je kot dokaz predložil pregled provizije za leta 2006, 2007 in 2008, ter da je bilo iz naslova provizij v navedenem obdobju izplačanih za več kot 100.000,00 USD in je tako tožniku pripadajoč znesek za leto 2006 6.062,00 EUR in skupaj za leti 2007 in 2008 13.409,36 EUR. Med dokaze je navedel tudi izpis ustvarjenega prometa in izplačanih provizij, ki naj ga v spis vloži toženka in predlagal postavitev izvedenca finančne stroke. Tožnik je v pripravljalni vlogi 13. 10. 2009 navedel, da so provizije, ki jih je izplačeval N.G., podlaga za izračun provizije tožnika; predlagal je tudi, da višino provizije po posameznih mesecih izračuna izvedenec finančne stroke, ki naj izplačano provizijo deli v razmerju 75 % za toženko in 25 % za tožnika. Višino tožbenega zahtevka in pravilnost izračuna provizije, ki pripada tožniku za leta 2006, 2007 in 2008, bi izvedenec finančne stroke lahko izračunal. Prav tako je tožnik pojasnil, da obresti ni vtoževal mesečno, ampak za celoten znesek izplačanih provizij po letih. Najmanj, kar bi lahko sodišče priznalo tožniku, je 25 % od zneska v višini 60.473,00 EUR, ki ga je v odgovoru na tožbo navedla tožena stranka kot skupni znesek izplačanih provizij.

(4) Toženka na pritožbo ni odgovorila.

(5) Pritožba je utemeljena.

(6) Prvostopenjsko sodišče je pravilno opredelilo razmerje med pravdnima strankama kot družbeno pogodbo v smislu določb čl. 900 in nasl. Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami; OZ). Pravilno je tudi opozorilo na določbe o sorazmerni delitvi koristi in izgube (994. čl. OZ) ter prispevanju k stroškom družbe, kadar se ti ne poravnavajo iz premoženja družbe (997. čl. OZ). Posledično je tudi ustrezno naložilo tožniku dokazno breme glede dogovora o osnovi za delitev, češ da to ni bil dobiček ampak provizija, česar pa tožnik ni uspel dokazati.

(7) Vendar pa je prvo sodišče ob dejanskem zaključku, da so do vključno konca junija 2007 stroški presegali izplačane provizije (kar utemeljuje na izpovedbi tožnika, da je toženko na izplačilo prvič pozval julija 2007, saj je pred tem ocenjeval, da so bili začetni stroški veliki in zato ni zahteval provizije) in tako ni bilo dobička za delitev, napravilo logično napako. Dobiček, ki je po napadeni ugotovitvi sodišča osnova za delitev, ni neposredno odvisen od denarnega toka in ne prične nastajati takoj na »točki preloma« (ko prihodki – provizija – dosežejo in presežejo odhodke – stroške), pač pa je odvisen od vsote natečenih prihodkov in odhodkov. Zato tudi ob ugotovitvi, da do konca junija 2007 osnova za delitev (dobiček) še ni obstajala, še ni mogoče zaključiti, da je poslovni uspeh v kritičnem trenutku znašal 0 (nič). Sodišče je tako očitno napak razumelo pojem »dobiček« kot funkcijo denarnega toka (razliko med prihodki in odhodki v presečnem trenutku). Vsled navedenega pa tudi ni ugotavljalo odločilnih dejstev (skupnega poslovnega uspeha do konca junija 2007 oziroma do konca vtoževanega obdobja).

(8) Ker je že zaradi navedene pomanjkljivosti v dosedanjem postopku (še) niso bila raziskana vsa odločilna dejstva, a bi njihovo ugotavljanje na pritožbeni obravnavi strankam odvzelo možnost pritožbe zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (ki je v predmetni zadevi zelo obsežno in glavna točka nesoglasij med pravdnima strankama), je pritožbeno sodišče na podlagi 355. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami; ZPP) izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

(9) Prvostopenjsko sodišče bo moralo ugotoviti vsa še neugotovljena pravno pomembna dejstva (ključ delitve in osnovo za delitev), pri čemer pa bo moralo upoštevati okvire, ki jih je s tožbo postavil tožnik. Za ugotovitev delitvene osnove bo pomemben končni poslovni uspeh societete. Vmesni poslovni uspehi za pravilno odločitev niso pomembni, saj tožnik zahteva celoten znesek, obrestovan šele od 21. 3. 2008 dalje, zato ugotavljanje poslovnega uspeha v krajših obdobjih ni potrebno. Nadalje bo treba ugotoviti ključ delitve in nastale stroške. Pritožbeno sodišče opozarja, da stroškov toženke, upoštevaje njeno navedbo, da je poslovala pod okriljem druge pravne osebe – družbe M. – ni moč zavrniti že zgolj zaradi dejstva, da se glasijo na drugo pravno osebo in jih ni poravnala societeta ali njena družbenica neposredno. Tudi takšni stroški, ki nastanejo zaradi delovanja societete in jih neposredno poravna tretji kot posredni zastopnik družbenika (npr. družba M. za toženko kot družbenico societete) so namreč lahko predmet medsebojnega poravnavanja med družbeniki ( communicatio lucri et damni ) in so jih dolžni družbeniki trpeti skupno, v okviru svojega družbenega dogovora.

(10) Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP. Ker je sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo v novo sojenje, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržana za končno sodbo.