Jedro

Obsojenec, ki v zahtevi za varstvo zakonitosti oporeka z izpodbijano pravnomočno sodbo ugotovljeni količini in vrednosti gramoza, ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 14. 7. 2010 spoznalo obsojenega S. K. za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 212. člena v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter mu z uporabo omilitvenih določil izreklo kazen osem mesecev zapora. Oškodovanca Republiko Slovenijo je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo; obsojenca pa oprostilo plačila stroškov postopka, razen sodne takse in stroškov pooblaščenca. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 3. 10. 2010 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenec dne 20. 12. 2010 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe. V zahtevi navaja, da ga je sodišče spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine, čeprav za navedeno kvalifikacijo niso bili izpolnjeni znaki, navedeni v 212. členu KZ. Sodišče je po lastnem preudarku glede na izkopano količino gramoza opredelilo dejanje kot veliko tatvino, ne da bi upoštevalo dejstvo, da je šlo za gramoz, pomešan z zemljo. Lastnici spornih parcel sta bili K. J. in V. A., ki sta izkop dovolili in ga nista preprečili, zato bi morali biti soobdolženi. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in odredi, da se izvršitev pravnomočne sodbe odloži. 3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem dne 22. 2. 2011, navaja, da zahteva ni utemeljena. Količina vzetega gramoza je bila ugotovljena, ugotovljena je bila njegova vrednost, ki je več kot dvakrat presegla vrednost, ki jo 126. člen KZ določa kot veliko premoženjsko korist. V ostalem pa obsojenec izpodbija sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Obsojenec je bil z odgovorom vrhovnega državnega tožilca seznanjen in se je o njem pisno izjavil dne 8. 3. 2011. B-1.

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva – tako materialno kot procesno pravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere vložnik konkretizira tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

B-2.

5. Neutemeljeno obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev kazenskega zakona uveljavlja z navedbami, da za kvalifikacijo po drugem in prvem odstavku 212. člena KZ ni bil izpolnjen noben od kvalifikatornih znakov, navedenih v 212. členu KZ ter da zgolj opiranje na veliko vrednost ukradene stvari, ki v zakonu ni določno opredeljena, ne dopušča preizkusa izpodbijane sodbe.

6. Kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ stori, kdor vzame tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti. Kaznivo dejanje velike tatvine po drugem odstavku 212. člena KZ pa je podano, če je ukradena stvar posebnega kulturnega ali zgodovinskega pomena ali naravna vrednota ali pa je ukradena stvar velike vrednosti in je šlo storilcu za to, da si prilasti stvar takšne vrednosti. Velika premoženjska korist, škoda ali vrednost je opredeljena v 3. točki trinajstega odstavka 126. člena KZ. Za veliko vrednost se šteje znesek, ki presega 50 povprečnih neto plač na zaposleno osebo. V aprilu 2000 je bila povprečna neto plača na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji 114.768,00 SIT (478,92 EUR), v septembru 2001 pa 134.563,00 SIT (561,52 EUR).

7. Opis dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje vsebuje vse znake obsojencu očitanega kaznivega dejanja velike tatvine po drugem in prvem odstavku 212. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ. Iz opisa jasno izhaja, da je obsojenec drugemu vzel tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti, vrednost stvari pa je bila velika in mu je šlo za to, da si prilasti stvar take vrednosti s tem, da je dal na treh parcelah v k. o. A. izkopati gramozno jamo, iz katere si je od aprila 2000 do septembra 2001 na škodo Republike Slovenije protipravno prilastil za 10.415 m3 gramoza v vrednosti 61.448,50 EUR, gramoz pa po Zakonu o rudarstvo spada med mineralne agregate, ki so last Republike Slovenije. Neutemeljene so navedbe, da je sodišče po lastnem preudarku glede na izkopano količino gramoza dejanje opredelilo kot veliko tatvino. Količino izkopanega gramoza je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo opirajoč se na izvedenski mnenji izvedenca gradbene stroke in izvedenca za področje geologije ter mineralogije; vrednost pa na podlagi tržne cene gramoza v razsutem stanju v času storitve dejanja, kar vse je v izpodbijani pravnomočni sodbi tudi obširno obrazložilo (sodba sodišča prve stopnje, stran 10 do 14, sodba sodišča druge stopnje, stran 6 do 9). Obsojenec, ki v zahtevi za varstvo zakonitosti oporeka z izpodbijano pravnomočno sodbo ugotovljeni količini in vrednosti gramoza, ki da je bil deloma pomešan z zemljo, s takšnimi navedbami ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje.

8. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitost neutemeljeno nakazuje kršitev določb kazenskega postopka z navedbami, da sta bili lastnici dveh parcel K. J. in V. A., ki sta dovolili izkop in ga nista preprečili ter bi zato morali biti soobdolženi, ne pa da je sodišče celotno breme očitanega kaznivega dejanja prevalilo nanj. V zvezi s temi navedbami Vrhovno sodišče poudarja, da se sme skladno z določbo prvega odstavka 354. člena ZKP sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena (subjektivna identiteta med obtožbo in sodbo), in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe (objektivna identiteta med obtožbo in sodbo), obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavani spremenjeni ali razširjeni obtožnici. Skladno z navedeno zakonsko določbo sodišče o vlogi tretjih oseb pri kaznivem dejanju, glede na to, da je državni tožilec obtožbo zaradi kaznivega dejanja dne 14. 12. 2003 vložil le zoper obsojenca, niti ni smelo presojati.

9. Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal obsojenec, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zato je obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo in zato tudi ni odločalo o odložitvi izvršitve kazni.

10. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati stroške postopka, to je sodno takso. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.