Jedro

Tožnik je po vseh pogodbah o zaposlitvi, ki jih je imel sklenjene s toženo stranko, opravljal enako delo, kljub temu da je imel prvi dve sklenjeni za delovno mesto komisionar, tretjo pa zaradi spremembe sistemizacije za delovno mesto prodajalec. Tožena stranka ni dokazala, da je obstajal zakoniti razlog za sklepanje delovnega razmerja za določen čas, saj pri prvi pogodbi o zaposlitvi razlog, zaradi katerega je bila sklenjena, to je „sezonski značaj dela“, ni obstajal celo obdobje, za katerega je bila pogodba sklenjena, ampak zgolj v poletnih mesecih. Tudi naslednji pogodbi o zaposlitvi za določen čas, sklenjeni zaradi povečanega obsega dela, nista bili sklenjeni zakonito, saj je pri toženi stranki obstajala stalna potreba po tožnikovem delu. Ker se šteje, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, mu je z iztekom zadnje pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki nezakonito prenehalo delovno razmerje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in delovno razmerje za delovno mesto „prodajalec“ s polnim delovnim časom v trajanju 40 ur tedensko za nedoločen čas in mu to delovno razmerje dne 31. 3. 2013 ni prenehalo in še vedno traja (točka I izreka), ter da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi z dnem 31. 3. 2013 nezakonito (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da pozove tožnika nazaj na delo in mu za čas od 1. 4. 2013 do 30. 6. 2013 obračuna in izplača pripadajoče neto mesečne plače, obračunane od bruto zneska plače 1.271,85 EUR, zmanjšane za prejeta nadomestila iz naslova brezposelnosti v višini 892,50 EUR bruto oz. 673,95 EUR neto, po odvodu davkov in prispevkov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, višji zahtevek za izplačilo plač v navedenem obdobju, pa je zavrnilo (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas od 1. 7. 2013 dalje do vrnitve nazaj na delo plača za vsak mesec neto znesek plače, obračunane iz bruto zneska 1.271,85 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, za isto obdobje pa je dolžna za tožnika za vsak mesec od bruto zneska plače 1.271,85 EUR obračunati in plačati tudi davke in prispevke, vse v roku osmih dni, zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od plačanih davkov in prispevkov od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec je zavrnilo (točka IV izreka). Odločilo pa je tudi, da mora tožena stranka v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti tožniku njegove stroške postopka v znesku 841,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila.

Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) pravočasno pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja zaključek, da v obravnavanem primeru ni obstajal zakoniti razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Sodišče je ugodilo tožnikovemu reintegracijskemu zahtevku, saj je zaključilo, da je tožena stranka zmožna tožniku zagotoviti vrnitev na ustrezno delo. Med pravdnimi strankami ni sporno, da sta tožnik in tožena stranka dne 28. 3. 2011 sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 4. 2011 do 31. 3. 2012 s polnim delovnim časom za delovno mesto „komisionar“ ter da sta dne 29. 3. 2012 sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 4. 2012 do 31. 3. 2013 za delovno mesto „komisionar“ ter tudi, da je bila zaradi uveljavitve novega Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki dne 10. 9. 2012 ta pogodba o zaposlitvi tožniku odpovedana in med strankama sklenjena nova pogodba o zaposlitvi za določen čas za obdobje od 1. 10. 2012 do 31. 3. 2013 za delovno mesto „prodajalec“. Tožnik zoper to odpoved ni uveljavljal sodnega varstva. Ker je tako prišlo do prenehanja predhodne pogodbe o zaposlitvi tožnika na zakonit način in ker je v posledici take zakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto, tj. delovno mesto prodajalca, je zaključek sodišča, da je v tem primeru dopustno uveljavljati nezakonitost predhodnih pogodb o zaposlitvi, v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča RS in posledično materialnopravno napačen. Sodišče je odločilo v nasprotju z listinami v spisu, s čimer je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1. Sodišče prve stopnje se glede izrecno izpostavljenega dejstva, da ne more in ne sme presojati zakonitosti te odpovedi, ker tožnik zoper njo ni uveljavljal sodnega varstva v zakonskem prekluzivnem roku, niti ni opredelilo. Zaključki sodišča prve stopnje glede obstoja zakonitih razlogov za sklenitev obeh pogodb o zaposlitvi za delovno mesto „komisionar“ za določen čas niso pravilni. Glede prve pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 3. 2011 za določen čas je tožena stranka tekom postopka kot razlog sklenitve dokazala začasno povečan obseg dela in ne sezonsko delo. Zaradi očitno zmotnega materialnopravnega izhodišča je sodišče prve stopnje obstoj zakonitih pogojev za sklenitev pogodbe o zaposlitvi ugotavljalo izključno v okviru v pogodbi o zaposlitvi navedenega razloga, pri tem pa ni upoštevalo tekom postopka pravočasno podanih trditev in ponujenih dokazov o tem, da je za sklenitev te pogodbe o zaposlitvi obstajal drug zakoniti razlog, tj. začasno povečan obseg dela. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava so v izpodbijani sodbi izostali razlogi o odločilnih dejstvih, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1. Drugo pogodbo o zaposlitvi z dne 29. 3. 2012 za določen čas je tožena stranka sklenila, ker je ocenila, da bo potreba po delu tožnika trajala le eno leto. Ta potreba je bila posledica zmanjšanja sodelovanja z A. v letu 2011. Da je bil ta obseg začasno povečan, pa je tožena stranka izkazala s konstantnim upadanjem količin odpravljene pijače iz B.. Zato zaključek sodišča, da je bila potreba po delu tožnika trajne narave in neodvisna od količine odpravljene pijače iz B., ni pravilen. Sodišče se ni opredelilo do trditev tožene stranke, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1. V zvezi s pogodbo o zaposlitvi z dne 10. 9. 2012 za določen čas za delovno mesto „prodajalec“ tožena stranka navaja, da je, glede na predloženo in obrazloženo novo sistemizacijo delovnih mest pri toženi stranki, predvidena zamenljivost opravljanja delovnih nalog vseh treh profilov delavcev v B.. Diskontna prodaja in skladišče se nahajata v isti zgradbi in sta ločena le z vrati, zaradi česar je jasno, da lahko ista oseba delno svoje naloge opravlja v diskontni prodajalni in delno v skladišču. Sodišče je znova kršilo pravico tožene stranke do izjave, ker se ni opredelilo do relevantnih navedb tožene stranke, in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1. Tudi nadaljnji zaključki sodišča, da na trajno potrebo po tožnikovem delu kaže dejstvo, da je tožnik že pred sklenitvijo prve pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki kot uporabniku storitev preko družbe A. opravljal ista dela v trajanju treh let in pol, potem pa še dve leti na podlagi pogodb o zaposlitvi pri toženi stranki, niso materialnopravno pravilni. Sodišče je upoštevalo tudi dejstvo, da je takoj po izteku pogodbe o zaposlitvi tožnika začel delo, ki ga je opravljal tožnik, opravljati študent C.C., na podlagi študentske napotnice. Delo navedenega študenta ne predstavlja nadomestitve dela tožnika, saj je ta vedno delal le v diskontni prodajalni pri prodaji blaga. Sodišče ni pravilno zaključilo, da nihanja v prometu diskontne prodajalne, ki so sezonsko pogojena, predstavljajo običajen, pričakovan obseg dela, ki ne more predstavljati utemeljenega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Zaključki sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je ugodilo primarnemu zahtevku tožnika za vrnitev na delo, pomenijo zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Tožena stranka bi morala imeti potrebo in možnost tožniku zagotoviti opravljanje dela prodajalca v diskontu za polni delovni čas, a potrebe po tem delu nima. Zaključek sodišča, da potreba po delu tožnika objektivno ni prenehala, je torej napačen. Kot izhaja iz številnih judikatov Vrhovnega sodišča RS, je izpolnjevanje pogojev za zasedbo delovnega mesta skladno z aktom o sistemizaciji, pogoj za priznanje delovnega razmerja. Tožena stranka je bila, upoštevaje določila zakona o tem, kaj predstavlja ustrezno zaposlitev v smislu 90. člena ZDR, dolžna upoštevati vrsto in stopnjo strokovne izobrazbe, ki se je zahtevala za prejšnje delovno mesto oziroma prejšnjo pogodbo in ne dejanske izobrazbe tožnika. Tožena stranka je v fazi prestruktiriranja, zato so dodatne zaposlitve nesprejemljive zanjo. Zmanjšanje števila zaposlenih iz poslovnih razlogov bo imelo v vsakem primeru za posledico, da tožena stranka tožniku dela ne bo mogla zagotavljati. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, ko to očitno ni upoštevalo, da je pomanjkanje listinskih dokazov o finančnem prestrukturiranju in pomanjkanje konkretnih številk glede kadrovske optimizacije s strani zaslišanih prič, posledica s strani tožene stranke večkrat izpostavljenega dejstva, da je dokument finančnega in operativnega prestrukturiranja, ki je bil potrjen na odboru bank in uprave družbe dne 31. 7. 2013, strogo zaupne narave in ga tožena stranka v predmetnem postopku enostavno ne more predložiti, pomanjkljiva in posledično nepravilna. Kljub temu sodišče zaključka o tem, ali s strani tožene stranke zatrjevana relevantna dejstva šteje za dokazana ali ne, ni napravilo. Sodišče ni pravilno dokazno ocenilo izpovedb prič D.D. in E.E. in tudi s strani tožeče stranke predloženega listinskega dokaza, saj je smiselno zaključilo, da so trditve tožene stranke o vseh negativnih posledicah morebitne reintegracije tožnika neutemeljene, posledično pa bi ob odsotnosti procesnih kršitev sodišče pravilno tudi zaključilo, da upoštevaje vse navedeno obstajajo okoliščine po 118. členu ZDR, ki utemeljujejo odločitev sodišča za zavrnitev reintegracijskega zahtevka tožnika in prisojo pravične denarne odškodnine namesto reintegracije.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot prepozno zavrže oziroma jo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je pritožba prepozna, saj je bila sodba toženi stranki vročena 13. 1. 2014 in se je tako pritožbeni rok iztekel 28. 1. 2014, iz dohodne štampiljke pa izhaja, da je bila pritožba vložena 29. 1. 2014. Poleg tega pa še navaja, da je pritožba tudi neutemeljena, saj je pritožbeno sodišče ob upoštevanju postopkovnih določb pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba in na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba pravočasna. Sodba je bila toženi stranki vročena 13. 1. 2014, pritožbo zoper njo pa je vložila 28. 1. 2014, kar izhaja iz žiga sodišča prve stopnje na l. št. 168. Pritožbeno sodišče se strinja z materialnopravno pravilno odločitvijo sodišča prve stopnje: - da je imel tožnik s toženo stranko sklenjene tri pogodbe o zaposlitvi za določen čas in sicer prvo z dne 28. 3. 2011 za obdobje od 1. 4. 2011 do 31. 3. 2012 zaradi sezonskega značaja dela delovno mesto komisionar, drugo z dne 29. 3. 2012 za čas od 1. 4. 2012 do 31. 3. 2013 zaradi začasno povečanega obsega dela prav tako za delovno mesto komisionar in tretjo, ki je bila sklenjena zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto komisionar (delovno mesto, ki ga je zasedal tožnik je bilo zaradi spremembe aktov ukinjeno) s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto prodajalec za določen čas od 1. 10. 2012 do vključno 31. 3. 2013 zaradi povečanega obsega dela; - da razlog, zaradi katerega so bile pogodbe o zaposlitvi s tožnikom sklenjene za določen čas, ni bil zakoniti razlog, saj tožena stranka ni izkazala ne sezonskega značaja dela in tudi ne povečanega obsega dela na delovnem mestu komisionar, prav tako pa tudi ne na delovnem mestu prodajalec; - da je tožnik ves čas torej po vseh treh pogodbah o zaposlitvi za določen čas v diskontni prodajalni B. opravljal isto delo; - da je ves čas (od 1. 4. 2011 do 31. 3. 2013) pri toženi stranki obstajala stalna potreba po tožnikovem delu, kar je razvidno tudi iz tega, da je tožnik že pred zaposlitvijo pri toženi stranki preko družbe A. d.o.o. skoraj tri leta in pol pri toženi stranki opravljal enako delo; - da se je zaradi nezakonitega razloga za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, tožnikovo delovno razmerje transformiralo v delovno razmerje za nedoločen čas; - da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki zato z iztekom zadnje pogodbe o zaposlitvi prenehalo nezakonito, zato je ugodilo tudi tožnikovemu reparacijskemu in reintegracijskemu zahtevku.

Ker se pritožbeno sodišče strinja s pravnimi in dejanskimi zaključki sodbe sodišča prve stopnje, odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka po 8., 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je podana vselej, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Iz pritožbenih navedb ne izhaja, s kakšnim nezakonitim ravnanjem naj bi sodišče prve stopnje toženi stranki odvzelo možnost obravnavanja, zato je pritožbeno sodišče zaključilo, da ta kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je pravilno in argumentirano obrazložilo svojo odločitev. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, ima pa tudi jasne razloge o odločilnih dejstvih, zato ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je predloženo listino „redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi“ (B5) dokazno ocenilo. Očitno je, da se tožena stranka s to dokazno oceno ne strinja, vendar pa to ni absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ampak bi lahko sodišče prve stopnje na podlagi te dokazne ocene le zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik po vseh pogodbah o zaposlitvi, ki jih je imel sklenjene s toženo stranko opravljal enako delo, kljub temu da je imel prvi dve sklenjeni za delovno mesto komisionar, tretjo pa zaradi spremembe sistemizacije za delovno mesto prodajalec. Prav tako je pravilna ugotovitev, da tožena stranka ni dokazala, da je obstajal zakoniti razlog za sklepanje delovnega razmerja za določen čas, saj pri prvi pogodbi o zaposlitvi razlog, zaradi katerega je bila sklenjena, to je „sezonski značaj dela“, ni obstajal celo obdobje (od 1. 4. 2011 do 31. 3. 2012), za katerega je bila pogodba sklenjena, ampak zgolj v poletnih mesecih. Tudi naslednji pogodbi o zaposlitvi za določen čas, sklenjeni zaradi povečanega obsega dela, nista bili sklenjeni zakonito, saj potreba po tožnikovem delu ni bila odvisna od prodanih količin pijač v B., ampak je pri toženi stranki obstajala potreba po delu tožnika v diskontni prodajalni. Potreba po tožnikovem delu je obstajala tudi po spremenjeni sistemizaciji. Zgolj dejstvo, da je bila tožniku druga pogodba o zaposlitvi za določen čas odpovedana iz poslovnega razloga in mu je bila hkrati ponujena v podpis nova pogodba o zaposlitvi, ne spremeni ugotovitve sodišča prve stopnje, da je pri toženi stranki dejansko obstajala stalna potreba po tožnikovem delu. To dokazuje tudi, da je tožnik že pred tem pri toženi stranki delal preko družbe A. d.o.o. skoraj tri leta in pol, po izteku tožnikove zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas pa delo na podlagi študentske napotnice opravlja drug delavec in da je tožnik v diskontni prodajalni B. opravljal delo kot edini prodajalec vsak delavnik v letu od 8:00 do 16:00 ure, torej neodvisno od letnega časa. Sodišče prve stopnje je na podlagi tega pravilno zaključilo, da je tožena stranka s sklepanjem pogodb o zaposlitvi za določen čas prelagala poslovni riziko na delavca, kar pa ni zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kar izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, na katero se je pravilno oprlo sodišče prve stopnje, je ugotovitev, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, zaradi česar mu je z iztekom zadnje pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki nezakonito prenehalo delovno razmerje, pravilna. Zaradi navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje dokazala utemeljen razlog za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni pomembno, da je tožena stranka tožniku drugo pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno za določen čas za delovno mesto komisionar, odpovedala, tožnik pa te odpovedi ni izpodbijal. Tožnik je hkrati z odpovedjo te pogodbe o zaposlitvi prejel ponudbo za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto prodajalec, za katero je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila sklenjena nezakonito. Razlog, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena za določen čas, ni zakonit, zato se skladno s 54. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) šteje, da je ta pogodba sklenjena za nedoločen čas. Iz tega razloga so pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo v tem delu, neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in argumentirano ugotovilo, da je reintegracija tožnika k toženi stranki možna. S to ugotovitvijo se pritožbeno sodišče v celoti strinja, zato odgovarja le na pritožbene navedbe, da tožnik za delovno mesto prodajalec nima ustrezne izobrazbe. Glede na to, da je tožnik po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto prodajalec, ki je bila sklenjena zaradi spremenjenega akta o sistemizaciji, pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas, je takšna zaposlitev zanj ustrezna. Pri tem ni pomembno, ali ima ustrezno izobrazbo, ki je za to delovno mesto predvidena, ampak dejstvo, da ga je tožena stranka prav na podlagi spremenjenega akta o sistemizaciji na to delovno mesto zaposlila. Ob tem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je tožnik v preteklosti pri toženi stranki tako preko družbe A. kot tudi po pogodbah o zaposlitvi, sklenjenih neposredno s toženo stranko, pri njej opravljal različna dela, to je delo v skladišču, delo komisionarja in delo prodajalca, tako da ima, tudi če se sedaj vsa ta dela opravljajo v okviru enega delovnega mesta, za to delovno mesto ustrezne izkušnje.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da tožena stranka ni mogla predložiti listinskih dokazov o finančnem prestrukturiranju in konkretnih številk glede kadrovske optimizacije s strani zaslišanih prič, ker gre za dokument finančnega in operativnega prestrukturiranja, ki je strogo zaupne narave, pa pritožbeno sodišče poudarja, da se predloženi dokazi, označeni s katerokoli stopnjo zaupnosti, pred sodiščem obravnavajo v skladu z navedeno stopnjo zaupnosti, zato to ni razlog, da jih stranke ne bi predložile.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških postopka temelji na 165. členu ZPP v zvezi s 155. členom istega zakona. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi ni bistveno pripomogla.