Jedro

K varnosti morajo prispevati vsi udeleženci v prometu, tudi tisti, ki imajo v določenem položaju prednost. Nihče ne sme prednosti uveljavljati brezobzirno, posebno ne s protipredpisno vožnjo.

Ravnanje, s katerim je mogoče preprečiti škodo, predpisuje eno od temeljnih načel Zakona o obligacijskih razmerjih - načelo prepovedi povzročanja škode (16.čl. ZOR). To načelo se v cestnem prometu odraža s pravilom defenzivne vožnje, ki nalaga udeležencem, da preprečujejo nastanek nevarnih položajev in jih rešujejo tudi, kadar jih niso povzročili sami.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 1.273.622,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov ter mu povrniti 66.298,00 SIT pravdnih stroškov. Višji zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da se je tožnik hudo poškodoval v prometni nesreči dne 8.5.1994 v Z. H., ko je zavarovanec tožene stranke T. U. zapeljal z neprednostne lokalne ceste na magistralno cesto in zavil na levo v trenutku, ko je po prednostni cesti pripeljal tožnik. Ugotovilo je, da je delež U. krivde 2/3, tožnikove pa 1/3. U. ni upošteval prednosti, tožnik pa je vozil prehitro in ni zaviral, temveč se je skušal trčenju izogniti z zavijanjem na levo stran ceste. Tako sta v navedenem sorazmerju oba prispevala k nastanku škode. Tožnikove poškodbe so bile hude. Utrpel je zlom prsnice z vdorom zraka v desno plevralno votlino, zvin vratne hrbtenice, udarnino leve rame, rane na čelu, levem zapestju in kolenu ter udarnino nosu in stopala. Prestal je hude in sorazmerno dolgotrajne bolečine ter druge neugodnosti, posebno hospitalizacijo, kirurško oskrbo ran in drenažo desne prsne votline. Za pretrpljene in bodoče telesne bolečine je sodišče določilo denarno odškodnino v znesku 1.200.000,00 SIT. Za duševne bolečine v obliki nelagodja zaradi okrnjene zunanjosti je določilo odškodnino v znesku 150.000,00 SIT, za prestani primarni in sekundarni strah pa 300.000,00 SIT.

Tožniku je priznalo tudi odškodnino za premoženjsko škodo. Prisojeni znesek predstavlja odškodnino za 2/3 celotne tožnikove škode.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki.

Sodišče druge stopnje je obe pritožbi zavrnilo in z enakimi razlogi potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Sodbo izpodbija v zavrnilnem delu. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Izpodbija odločitev o sokrivdi. Navaja napake T. U. in meni, da je v njegovem ravnanju izključen vzrok za nesrečo. Zanika vzročno zvezo med hitrostjo svoje vožnje in nastalo škodo. V zvezi z višino odškodnine navaja, da je šlo za hudo poškodbo, da pa bi bile poškodbe še hujše, če bi bil pripet z varnostnim pasom. Glede obsega bolečin, strahu in kozmetičnega defekta se sklicuje na izvedeniško mnenje.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3.odst.390.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Zavarovanec tožene stranke U. je prekršil eno temeljnih prometnih pravil, ko je zapeljal iz stranske ceste na magistralno in pri tem ni upošteval prednosti tožnika. O njegovi krivdi ni nobenega dvoma. V tem pogledu sta sodbi prve in druge stopnje povsem določni. Za tožnika pa je sporen njegov delež krivde. Odločitev o tem temelji na ugotovitvah, ki izhajajo iz izvedeniškega mnenja izvedenca dr. M. Š. Ugotovljeno je, da je tožnik vozil s hitrostjo 75 km/h, ki ni bila primerna glede na ovinek in je bila hkrati večja od dovoljene hitrosti 60 km/h. Neprimerna in nedovoljena hitrost je v neposredni vzročni zvezi z nesrečo. Če bi tožnik vozil z dovoljeno hitrostjo 60 km/h, bi z zaviranjem lahko brez težav preprečil trčenje. Tožnik se je na nevarni položaj, ki ga je povzročil U., odzval neustrezno, z zavijanjem na levo stran ceste. V trenutku, ko je zagledal, da zavija U. na glavno cesto, je vozil prehitro in ni reagiral z zaviranjem, kar bi bilo v danih razmerah edino pravilno ukrepanje. Tožnikova krivda je torej v tem, ker je s prehitro vožnjo prekršil pravili o primerni in dovoljeni hitrosti (45. in 46. čl. tedaj veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa) in s tem sopovzročil nesrečo, v kateri je pretrpel škodo. Tožnika obremenjuje tudi napačna reakcija, ko ni zaviral, s čimer bi po ugotovitvi izvedenca lahko preprečil trčenje. Glede na tako dejansko stanje sta deleža krivde obeh voznikov določena pravilno. Nevarnost je povzročil U., zato je njegov del krivde večji kot tožnikov. Razmerje 2/3 proti 1/3 je določeno pravilno, v skladu s tem, koliko je kdo prispeval k nastanku škode.

Tožnik pravilno opozarja, da je vprašanje vzročne zveze ključno. Toda glede na ugotovitev, da bi z zaviranjem zlahka preprečil trčenje, če bi vozil z dovoljeno hitrostjo 60 km/h, je prekoračitev hitrosti v neposredni vzročni zvezi z nastalo škodo. Voznik je dolžan omejitev hitrosti upoštevati, četudi sam ne sprevidi, iz kakšnega razloga je predpisana. Omejitev hitrosti je pogosto določena zato, da se omogoči varno vključevanje na nepreglednih križiščih, da se zaščiti pešce in podobno. Smisel tega ukrepa je zagotavljanje varnosti za vse udeležence v prometu, ne le za voznike na prednosti cesti. K varnosti morajo prispevati vsi udeleženci v prometu, tudi tisti, ki imajo v določenem položaju prednost. Nihče ne sme prednosti uveljavljati brezobzirno, posebno ne s protipredpisno vožnjo. Ravnanje, s katerim je mogoče preprečiti škodo, predpisuje eno od temeljnih načel Zakona o obligacijskih razmerjih - načelo prepovedi povzročanja škode (16.čl. ZOR). To načelo se v cestnem prometu odraža s pravilom defenzivne vožnje, ki nalaga udeležencem, da preprečujejo nastanek nevarnih položajev in jih rešujejo tudi, kadar jih niso povzročili sami. V obravnavanem primeru to pomeni, da tožniku vožnja po prednostni cesti ni dala pravice, da vozi hitreje, kot je bilo to primerno in s prometnim znakom posebej dovoljeno. Ker tega ni upošteval in je s tem sozakrivil nesrečo, ga zadenejo pri uveljavljanju odškodnine posledice, ki so v tem, da je upravičen samo dela odškodnine, ki ustreza delu krivde drugega udeleženca v nesreči (178. in 192.čl. ZOR).

Pri določanju višine odškodnine za nepremoženjsko škodo sta sodišči prve in druge stopnje upoštevali okoliščine, na katere se sklicuje revizija. Upoštevali sta tožnikovo mladost, ko ob nesreči še ni dopolnil enaindvajset let, ter vse druge okoliščine, ki vplivajo na določitev pravične denarne odškodnine za uveljavljane oblike nepremoženjske škode (200. in 203.čl. ZOR). Sodišči nista upoštevali tožniku v škodo dejstva, da ni bil pripet z varnostnim pasom. Zato tožnik povsem po nepotrebnem v reviziji ponavlja svoje pritožbene navedbe, na katere mu je enako odgovorilo že sodišče druge stopnje. Odškodnina za pretrpljene in bodoče telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi kozmetičnega defekta je določena v skladu s prakso sodišč v primerljivih primerih in nikakor ne odstopa navzdol, v škodo tožnika. Zato tudi v tem pogledu tožnikova revizija ni utemeljena.

Uveljavljani revizijski razlog ni podan, prav tako ne drugi razlog, na katerega pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo tožnikovo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).