Jedro

Oblikovanje tožbenega zahtevka in obseg varstva, ki ga zahteva tožeča stranka, je stvar njene dispozicije. V tožbi lahko postavi posebej ugotovitveni zahtevek o obstoju celotnega pravnega razmerja, s čimer si (s končno ugotovitveno sodbo) zagotovi odločitev o njegovem obstoju, kot predhodnem vprašanju tudi v vseh drugih pravdah iz tega razmerja, in posebej dajatveni zahtevek. Vendar pa tudi samo dajatveni zahtevek zagotavlja tožeči stranki ugotovitev obstoja materialnopravnega razmerja, saj je ta implicitno vsebovan v tožbi in kasnejši dajatveni sodbi. Da namreč sodišče lahko toženi stranki naloži določeno dajatev, mora najprej ugotoviti, ali med strankama zares obstoji takšno materialnopravno razmerje (podlaga), ki opravičuje terjatev tožeče stranke. Vmesna sodba pa sodišču omogoča, da dajatveni tožbeni zahtevek izrecno razcepi v njegov ugotovitveni del, torej v del, ki se nanaša na ugotovitev pravnega razmerja ali določene pravice, in na del, ki se nanaša na znesek obveznosti (330. člen ZPP). Seveda pa meje učinkovanja vmesne sodbe niso enake tistim, ki jih ima ugotovitvena sodba, izdana na podlagi ugotovitvenega tožbenega zahtevka. Razlika je v tem, da se vmesna sodba ne nanaša na ugotovitev določenega pravnega razmerja nasploh, ampak veže sodišče (in stranke) le glede tistega zahtevka, o katerega podlagi je bila izdana. Učinkuje torej le v tekoči pravdi, ne pa samostojno, in le v obsegu (mejah), ki ga določa tožbeni zahtevek (1. odstavek 2. člena ZPP). Tako ima le pomožen pomen pri odločitvi o konkretnem dajatvenem tožbenem zahtevku. Izpodbijana vmesna sodba torej ne učinkuje preko mej postavljenega tožbenega zahtevka, kot ji to očita tožena stranka, saj le izrecno ugotavlja podlago tožbenega zahtevka oziroma tisto, kar bi bilo sicer molče vsebovano v končni dajatveni sodbi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožnica dedinja po pokojnem F. O. in da ji pripada pravica po zakonu določenega dela zapuščine.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revizijskemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji navaja, da je bistvo dediščinske tožbe po 141. členu ZD v tem, da tožnik najprej s tožbo zahteva ugotovitev, da je dedič ali sodedič in nato, da se tožencu naloži, da mu izroči zapuščinske predmete, ki jih ima v posesti oziroma, če gre za sodediče, njegovemu dednemu deležu ustrezajoči del zapuščinskih predmetov. Obvezni sestavni del tožbenega zahtevka je torej tudi ugotovitveni del. V obravnavani zadevi ugotovitveni del sploh ni bil postavljen, pa vendar je sodišče o njem odločalo. Ker je odločalo o nečem, o čemer sploh ni bil podan zahtevek, je kršilo določila ZPP. Ta očitek se navezuje na nadaljnji očitek in sicer, da sodišče ne more z vmesno sodbo odločiti o ugovoru zastaranja. Ker tožeča stranka ni zahtevala ugotovitve obstoja dedne pravice, tudi ni mogoče odločiti o ugovoru zastaranja.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Podlaga tožničinega dajatvenega tožbenega zahtevka za plačilo 1.000.000,00 SIT spp je kršitev njene dedne pravice, ker naj bi jo v zapuščinskem postopku po pokojnem F. O. njegovi ostali dediči zamolčali kot zapustnikovo hči. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica hči in zato dedinja po pokojnem F. O., da je zato njen tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen, njena pravica zahtevati zapuščino pa tudi ni zastarala. Ugotovilo je namreč, da je toženka nepoštena posestnica stvari zapuščine, zato zastaranje tožničine pravice (v enoletnem subjektivnem zastaralnem roku) po 1. odstavku 141. člena Zakona o dedovanju, ki se nanaša le na zastaranje naproti poštenemu posestniku, ne pride v poštev. Napačno je stališče tožene stranke, da vmesna sodba o navedenih ugotovitvah predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka oziroma konkretneje, odločitev o nečem, česar tožnik sploh ni zahteval (odločitev extra petitum).

Oblikovanje tožbenega zahtevka in obseg varstva, ki ga zahteva tožeča stranka, je stvar njene dispozicije. V tožbi lahko postavi posebej ugotovitveni zahtevek o obstoju celotnega pravnega razmerja, s čimer si (s končno ugotovitveno sodbo) zagotovi odločitev o njegovem obstoju, kot predhodnem vprašanju tudi v vseh drugih pravdah iz tega razmerja, in posebej dajatveni zahtevek. Vendar pa tudi samo dajatveni zahtevek zagotavlja tožeči stranki ugotovitev obstoja materialnopravnega razmerja, saj je ta implicitno vsebovan v tožbi in kasnejši dajatveni sodbi. Da namreč sodišče lahko toženi stranki naloži določeno dajatev, mora najprej ugotoviti, ali med strankama zares obstoji takšno materialnopravno razmerje (podlaga), ki opravičuje terjatev tožeče stranke. Vmesna sodba pa sodišču omogoča, da dajatveni tožbeni zahtevek izrecno razcepi v njegov ugotovitveni del, torej v del, ki se nanaša na ugotovitev pravnega razmerja ali določene pravice, in na del, ki se nanaša na znesek obveznosti (330. člen ZPP). Seveda pa meje učinkovanja vmesne sodbe niso enake tistim, ki jih ima ugotovitvena sodba, izdana na podlagi ugotovitvenega tožbenega zahtevka. Razlika je v tem, da se vmesna sodba ne nanaša na ugotovitev določenega pravnega razmerja nasploh, ampak veže sodišče (in stranke) le glede tistega zahtevka, o katerega podlagi je bila izdana. Učinkuje torej le v tekoči pravdi, ne pa samostojno, in le v obsegu (mejah), ki ga določa tožbeni zahtevek (1. odstavek 2. člena ZPP). Tako ima le pomožen pomen pri odločitvi o konkretnem dajatvenem tožbenem zahtevku. Izpodbijana vmesna sodba torej ne učinkuje preko mej postavljenega tožbenega zahtevka, kot ji to očita tožena stranka, saj le izrecno ugotavlja podlago tožbenega zahtevka oziroma tisto, kar bi bilo sicer molče vsebovano v končni dajatveni sodbi. Revizija pa tudi ne pove, kako naj bi okoliščina, da je bilo z izpodbijano vmesno sodbo odločeno tudi o ugovoru zastaranja (ki je bil pravzaprav razlog za izdajo vmesne sodbe), vplivala na njeno pravilnost in zakonitost. Glede na navedeno je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi bistvena kršitev določb postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi po uradni dolžnosti, ni podana (393. člen ZPP).