Jedro

Postopek za priznanje nagrade in stroškov zagovornika, ki je postavljen osumljencu oziroma obdolžencu po uradni dolžnosti po Zakonu o kazenskem postopku je primerljiv s postopkom priznanja nagrade in stroškov za nudenje brezplačne pravne pomoči po Zakonu o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Glede dolžnosti plačila sodne takse, ki se nanaša na postopek priznanja nagrade in stroškov za nudenje brezplačne pravne pomoči je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že zavzelo stališče v treh sklepih: I Up 146/2011, I Up 121/2011 (oba z dne 31.3.2011) in I Up 126/2011 z dne 20.7.2011. V prej navedenih sklepih je Vrhovno sodišče poudarilo, da je osnovno pravilo Zakona o sodnih taksah, da se ustrezne takse plačujejo v vseh postopkih, ki se vodijo pred sodišči. Postopki oziroma pravna dejanja, za katere zakon določa taksno oprostitev, ZST-1 ureja v četrtem odstavku 10. člena, pri čemer tega določila ni mogoče širiti tudi na spor o višini priznane nagrade in stroškov odvetnika, ki je izvajal brezplačno pravno pomoč. Vrhovno sodišče je v prej navedenih sklepih še poudarilo, da je namen oziroma cilj spora, ki se nanaša na višino priznane nagrade in stroškov za nudenje brezplačne pomoči drugačen in je v presoji pravilnosti odmere oziroma plačila opravljenih odvetniških storitev, ki jih je odvetnik ob zasledovanju svoje finančne koristi opravil v okviru izvajanja brezplačne pravne pomoči. Po oceni pritožbenega sodišča gre v obravnavani zadevi za enako pravno situacijo, saj gre, kot že zgoraj navedeno, zagovarjanje osumljencev (obdolžencev) po uradni dolžnosti enačiti z nudenje brezplačne pravne pomoči, zato pritožbeno sodišče tudi iz tega razloga ocenjuje pritožbene navedbe kot neutemeljene, razloge izpodbijanega sklepa pa kot pravilne.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor odvetnika R. T. z dne 15.10.2015 zoper plačilni nalog, opr. št. II Ks 34544/2015, Ks 358/2015 z dne 14.10.2015. Proti takemu sklepu je vložil pritožbo odvetnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določil postopka ter predlaga ugoditev pritožbi in vrnitev zadeve sodniku, ki je izdal izpodbijani sklep tako, da odloči o primarnem zahtevku. Podrejeno pa, da postopek odmere sodne takse prekine in sproži postopek za oceno ustavnosti ZST-1 in poda „citiran predlog na ministrstvo glede dopolnitve citiranih določb ZST-1“.

Za odločanje o pritožbi je pristojno Višje sodišče v Kopru in ne zunajobravnavni senat kot je navedeno v pravnem pouku izpodbijanega sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik nima prav, da Zakon o sodnih taksah (ZST-1) ne ureja postopka za izdajo odločbe o odmeri sodne takse, zaradi česar bi po oceni pritožnika moralo sodišče obravnavani postopek prekiniti in na podlagi 156. člena Ustave začeti postopek pred ustavnim sodiščem za oceno ustavnosti. Na podlagi ZST-1 in zakonov, ki urejajo posamezne postopek, za katere se plačujejo sodne takse (tretji odstavek 1. člena ZST-1), se sodna taksa odmerja v odločbi, s katero se odloči v postopku, za katerega se odmerja sodna taksa ali/in plačilnem nalogu določenem v 34. členu ZST-1. Pritožnik trdi, da v obravnavani zadevi odločba o odmeri sodne takse ni bila izdana, vendar nima prav, saj se taka odločitev nahaja v sklepu sodišča prve stopnje opr. št. II Ks 34544/2015 z dne 7.10.2015 (točka II izreka tega sklepa) kot tudi v plačilnem nalogu opr. št. II Ks 34544/2015 z dne 14.10.2015. V obeh odločbah je bila obrazložena pravna podlaga za odmero sodne takse.

Pritožniku ni mogoče pritrditi, da mu ni bila zagotovljena pravica do pravnega sredstva, saj je bila pritožniku ta pravica zagotovljena z ugovorom zoper plačilni nalog kot tudi s pritožbo, ki jo pritožbeno sodišče sedaj obravnava.

Pritožbena navedba, da v ugovoru zoper plačilni nalog ni možno uveljavljati razloga, da ni bilo pravne osnove za odmero sodne takse, ni utemeljena, saj nasprotno izhaja že iz prvega odstavka 34. člena ZST-1, ki določa vsebino plačilnega naloga, ko mora ta, med drugim, vsebovati pravno podlago za odmero sodne takse. Obravnavani plačilni nalog to tudi ima. Pravno podlago je mogoče izpodbijati z ugovorom, kar izhaja iz prvega odstavka 34. a člena ZST-1, saj dikcija oziroma ugovorna navedba, da sodišče ni pravilno odmerilo takse oziroma, da jo je napačno odmerilo, po naravi stvari vsebuje tudi trditev, da za odmero ni bilo pravne podlage oz./ali pravilne pravne podlage.

Glede vsebinske odločitve kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta pravilna, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je pritožniku odmerilo sodno takso v višini 30,00 EUR, ki mu je bila naložena zaradi neuspele pritožbe v sklepu opr. št. II Ks 34544/2015 z dne 7.10.2015 ter v že zgoraj citiranem plačilnem nalogu. S stališčem sodišča prve stopnje kot izhaja iz 7. točke izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče v celoti soglaša, tudi iz razloga navedenega v sledeči točki tega sklepa. Nenazadnje iz pritožbenih navedb izhaja, da se pritožnik zaveda, da ZST-1 nima pravne podlage za oprostitev plačila sodne takse v postopku odločanja, ki se nanaša na višino priznane nagrade in stroškov za zagovarjanje osumljenca (obdolženca) v (pred) kazenskem postopku, saj ocenjuje, da bi bilo potrebno vložiti predlog na Ministrstvo za pravosodje, da sproži zakonodajni postopek dopolnitve 1. točke 10. člena ZST-1. Postopek za priznanje nagrade in stroškov zagovornika, ki je postavljen osumljencu oziroma obdolžencu po uradni dolžnosti po Zakonu o kazenskem postopku je primerljiv s postopkom priznanja nagrade in stroškov za nudenje brezplačne pravne pomoči po Zakonu o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Glede dolžnosti plačila sodne takse, ki se nanaša na postopek priznanja nagrade in stroškov za nudenje brezplačne pravne pomoči je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že zavzelo stališče v treh sklepih: I Up 146/2011, I Up 121/2011 (oba z dne 31.3.2011) in I Up 126/2011 z dne 20.7.2011. V prej navedenih sklepih je Vrhovno sodišče poudarilo, da je osnovno pravilo Zakona o sodnih taksah, da se ustrezne takse plačujejo v vseh postopkih, ki se vodijo pred sodišči. Postopki oziroma pravna dejanja, za katere zakon določa taksno oprostitev, ZST-1 ureja v četrtem odstavku 10. člena, pri čemer tega določila ni mogoče širiti tudi na spor o višini priznane nagrade in stroškov odvetnika, ki je izvajal brezplačno pravno pomoč. Vrhovno sodišče je v prej navedenih sklepih še poudarilo, da je namen oziroma cilj spora, ki se nanaša na višino priznane nagrade in stroškov za nudenje brezplačne pomoči drugačen in je v presoji pravilnosti odmere oziroma plačila opravljenih odvetniških storitev, ki jih je odvetnik ob zasledovanju svoje finančne koristi opravil v okviru izvajanja brezplačne pravne pomoči. Po oceni pritožbenega sodišča gre v obravnavani zadevi za enako pravno situacijo, saj gre, kot že zgoraj navedeno, zagovarjanje osumljencev (obdolžencev) po uradni dolžnosti enačiti z nudenje brezplačne pravne pomoči, zato pritožbeno sodišče tudi iz tega razloga ocenjuje pritožbene navedbe kot neutemeljene, razloge izpodbijanega sklepa pa kot pravilne.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).