Jedro

Prvo sodišče je utemeljeno ugotovilo, da samozaposlitev štipendistke v času trajanja štipendijskega razmerja, ko je bil zaradi nadaljevanja študija štipendistke na drugi stopnji med pravdnima strankama dogovorjen odlog obveznosti, pomeni kršitev določbe 5. alineje prvega odstavka 10. člena Pogodbe, vendar pa je pravilno zaključilo, da navedena kršitev še ne pomeni razloga za prenehanje pogodbe oziroma razlog za razvezo pogodbe po samem zakonu, kot to zatrjuje tožeča stranka. Kadar imamo opravka s pogodbo o štipendiranju oziroma pogodbo o sofinanciranju štipendij, se v njej namreč prepletata javni in zasebni interes in neposredna ekvivalenca dajatev nasprotnih strank ni vzpostavljena, zato je potrebno v tej luči in ob upoštevanju namena štipendiranja presojati, na kakšen način je treba uporabiti pravila splošnega pogodbenega prava. Tista pogodbena stranka, ki je v pogodbenem razmerju pravna oseba javnega prava, mora pri vseh svojih odločitvah v zvezi s konkretnim razmerjem zasledovati javni interes, ki praviloma prevlada nad drugimi pogodbenimi interesi. Cilj prepovedi zaposlitve v času izobraževanja je, da štipendist nemoteno in v predvidenem roku zaključi študij, kar je predpogoj za dosego namena štipendijske pogodbe tj. prenos pridobljenega znanja. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je bil ta cilj kljub očitanim kršitvam dosežen, saj je štipendistka izpolnila obveznost pravočasnega zaključka izobraževanja ter se zaposlila pri toženi stranki.

Prvo sodišče je nadalje pravilno ugotovilo, da tudi zamuda trimesečnega roka za zaposlitev štipendistke in opustitev obveščanja tožeče stranke s strani tožene stranke pomeni kršitev Pogodbe, vendar pa nobena izmed kršitev ni takšne narave, da bi utemeljevala razvezo pogodbe po samem zakonu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 5.590,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2018 do plačila ter ji povrniti stroške postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka v roku 15 dni dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 772,11 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je prvo sodišče napačno ugotovilo, da je štipendistka pogoj prepovedi opravljanja dejavnosti spoštovala, saj v času prejemanja štipendije ni bila samozaposlena. Če se štipendist pred izpolnitvijo pogodbe o štipendiranju samozaposli, štipendijsko razmerje na podlagi 5. alineje prvega odstavka 10. člena Pogodbe preneha. Ni relevantno, da se štipendistka v času prejemanja štipendije ni samozaposlila, ampak v času odloga dne 18. 1. 2016. Ker takrat še niso bile izpolnjene vse pogodbene obveznosti, je to razlog za prenehanje pogodbe in vračilo podeljenih sredstev. Prvo sodišče je nekritično sledilo izpovedbi štipendistke, da namen registracije ni bil opravljanje dejavnosti in da takšna kršitev pogodbe ne predstavlja utemeljenega razloga za prenehanje pogodbe med pravdnima strankama. Iz zdravniškega potrdila A. A. izhaja, da je štipendistka trpela zaradi psihičnih stisk, ki so ji onemogočale redno zaposlitev, ne pa zaključka šolanja. Štipendistka s strani tožeče stranke ni prejela potrdila o izpolnitvi glavne obveznosti, saj s tožečo stranko niti ni bila v pogodbenem odnosu. Prav tako prvo sodišče nekritično sledi toženi stranki, da je za samozaposlitev štipendistke izvedela šele po registraciji in za namero štipendistke ni vedela ter samozaposlitve tudi ni mogla preprečiti. Če se štipendist pred izpolnitvijo vseh obveznosti po pogodbi o štipendiranju samozaposli, je štipenditor dolžan vrniti sredstva ne glede na to, ali je vedel za samozaposlitev štipendista. Določila pogodbe, da v primeru kršitev, naštetih v prvem odstavku 10. člena Pogodbe, pride do vračila podeljenih sredstev, so jasna in zavezujoča ter jih je potrebno izpolniti popolno in pravilno. V Pogodbi je bil jasno določen tudi rok za zaposlitev štipendistke v treh mesecih po zaključku izobraževanja. Izrecno je bilo določeno, da mora delodajalec v primeru neizpolnitve obveznosti vrniti vsa prejeta sredstva. Iz pogodbenih določil je jasno, da sta stranki rok za zaposlitev študentke po končanem izobraževanju določili kot bistveno sestavino. Rok je bil določen fiksno, pogodba pa je razvezana po samem zakonu, če je dolžnik v tem roku ne izpolni in postavitev dodatnega roka po 104. členu Obligacijskega zakonika (OZ)2 ni potrebna. Ni relevantno, da tožeča stranka odlogu obveznosti ni nasprotovala in tožene stranke ni takoj pozvala k izpolnitvi obveznosti, saj je bil odlog odobren zaradi nadaljevanja študija. Prvo sodišče ni navedlo na podlagi česa je zaključilo, da je bila štipendistka tri leta zaposlena pri toženi stranki in da je bil cilj pogodbe s tem dosežen, čeprav z zamudo. Zgolj ustnim navedbam tožene stranke ne gre verjeti. Namen sklenjene pogodbe je dosežen le takrat, ko se štipendist zaposli pri štipenditorju za polni delovni čas za toliko časa, kot je prejemal štipendijo, ob predpostavki, da ni bilo nobenih kršitev pogodbe. Tožeča stranka ni konkludentno pristajala na zamude pri obveščanju o pomembnih informacijah. Obveščanje glede nezmožnosti pravočasne zaposlitve štipendistke je tako pomemben podatek, ki opravičuje odstop od pogodbe. Dolžnost obveščanja o izgubi statusa študenta in o zamudi pri zaposlitvi je bila obveznost tožene stranke, ki je ni izpolnila. Vsaka od ugotovljenih kršitev Pogodbe o sofinanciranju s strani tožene stranke je zadosten razlog za odstop od pogodbe ter vračilo izplačanih zneskov. Nepomembno je, da se je tožeča stranka na zamudo pri obveščanju sklicevala šele tekom pravdnega postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala vračilo izplačanih sredstev na podlagi Pogodbe št. 11020-185/2012 o neposrednem sofinanciranju kadrovskih štipendij delodajalcu od šolskega/študijskega leta 2012/2013 dalje, ki sta jo pravdni stranki sklenili 1. 3. 2013 (v nadaljevanju Pogodba). Tožeča stranka je zatrjevala kršitev pogodbenih obveznosti, ker se je štipendistka samozaposlila in tožena stranka štipendistke ni zaposlila v trimesečnem roku po zaključku izobraževanja, o tem pa ni pravočasno obvestila tožeče stranke.

6. Pravilna je presoja prvega sodišča, da nobena izmed zatrjevanih kršitev Pogodbe ne pomeni takšne kršitve, ki bi utemeljevala prenehanje pogodbe po samem zakonu skladno s 104. členom OZ ter zaradi ex lege razveze obveznost tožene stranke vrniti prejeta sredstva. Kot vodilo ob razlagi posledic kršitve Pogodbe je pravilno upoštevalo namen štipendiranja, določen v takrat veljavnem Zakonu o štipendiranju (ZŠtip)3 v 2. členu, da so štipendije in spodbude za izobraževanje namenjene vzpodbujanju izobraževanja in doseganju višje izobrazbene ravni upravičencev, vzpodbujanju kadrovskega štipendiranja in vzpodbujanju sistema delovanja enotnih regijskih štipendijskih shem, odpravi neskladja na trgu dela in prispevanju k večji zaposlenosti. Navedeno posebno naravo štipendijskih pogodb in namen štipendiranja je upoštevalo tudi pritožbeno sodišče. 7. Prvo sodišče je utemeljeno ugotovilo, da samozaposlitev štipendistke v času trajanja štipendijskega razmerja, ko je bil zaradi nadaljevanja študija štipendistke na drugi stopnji med pravdnima strankama dogovorjen odlog obveznosti, pomeni kršitev določbe 5. alineje prvega odstavka 10. člena Pogodbe, vendar pa je pravilno zaključilo, da navedena kršitev še ne pomeni razloga za prenehanje pogodbe oziroma razlog za razvezo pogodbe po samem zakonu, kot to zatrjuje tožeča stranka. Kadar imamo opravka s pogodbo o štipendiranju oziroma pogodbo o sofinanciranju štipendij, se v njej namreč prepletata javni in zasebni interes in neposredna ekvivalenca dajatev nasprotnih strank ni vzpostavljena, zato je potrebno v tej luči in ob upoštevanju namena štipendiranja presojati, na kakšen način je treba uporabiti pravila splošnega pogodbenega prava. Tista pogodbena stranka, ki je v pogodbenem razmerju pravna oseba javnega prava, mora pri vseh svojih odločitvah v zvezi s konkretnim razmerjem zasledovati javni interes, ki praviloma prevlada nad drugimi pogodbenimi interesi. Pri izvrševanju pogodbenih upravičenj je zato potrebno ves čas imeti pred očmi javni interes, zaradi katerega je bila konkretna pogodba sklenjena.4

8. Cilj prepovedi zaposlitve v času izobraževanja je, da štipendist nemoteno in v predvidenem roku zaključi študij, kar je predpogoj za dosego namena štipendijske pogodbe tj. prenos pridobljenega znanja. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je bil ta cilj kljub očitanim kršitvam dosežen, saj je štipendistka izpolnila obveznost pravočasnega zaključka izobraževanja ter se zaposlila pri toženi stranki. V zvezi s samozaposlitvijo je štipendistka B. B. prepričljivo izpovedala, da je registrirala s. p. zaradi izplačila študentskega honorarja ter se je samozaposlila v času dogovorjenega odloga štipendijskih obveznosti. To sicer ne vodi do zaključka, da določila Pogodbe niso bila kršena, a sta pomembni izpostavljeni okoliščini s strani prvega sodišča, ki potrjujeta, da zaradi samozaposlitve štipendistke s strani tožene stranke ni bil kršen glavni namen in cilj Pogodbe, saj opravljanje dela štipendistke v bistvenem ni vplivalo na izpolnitev glavnih pogodbenih obveznosti. Upoštevajoč javni interes in namen štipendiranja, konkretna kršitev brez dvoma ni takšne narave, da izpolnitev pogodbe za pravdni stranki ne bi imela več nobenega pomena.

9. V pritožbi izpostavljena okoliščina, da štipendistka študija na drugi stopnji ni končala zaradi drugih razlogov in ne zdravstvenih težav, za odločitev v zadevi ni pomembna, saj magistrski študij ni bil predmet sofinanciranja. Za presojo zatrjevanih kršitev tudi ni bistveno, ali je štipendistka od tožeče stranke po zaključku študija na prvi stopnji prejela potrdilo o izpolnitvi obveznosti ali ne, saj takšno potrdilo ne spreminja pogodbenih in zakonskih obveznosti tožene stranke. Tožeča stranka v pritožbi večkrat izpodbija verodostojnost izpovedbe štipendistke B. B., vendar pri tem ne navede nobenega tehtnega razloga, zakaj je šteti njeno izpoved za neverodostojno. S posplošenim nasprotovanjem in navedbami o nekritični dokazni oceni prvega sodišča ne uspe vnesti resnega dvoma.

10. Nadalje sicer drži pritožbeno stališče tožeče stranke, da na pogodbene obveznosti tožene stranke ne vpliva dejstvo, ali je tožena stranka vedela za samozaposlitev štipendistke ali ne ter ali bi lahko samozaposlitev preprečila. Svoje odgovornosti tožena stranka s tem ni eskulpirana. Neskrbno ravnanje in kršitev pogodbenih določil štipendista namreč pogosto nujno pripelje tudi do kršitve pogodbenih obveznosti štipenditorja, za katere štipenditorju sicer končno odgovarja štipendist, vendar v konkretnem primeru slednje ni predmet presoje ter je za konkretno odločitev bistven zaključek prvega sodišča, da zaradi kršitev pogodbenih obveznosti s strani tožene stranke Pogodba ni prenehala.

11. Prvo sodišče je nadalje pravilno ugotovilo, da tudi zamuda trimesečnega roka za zaposlitev štipendistke in opustitev obveščanja tožeče stranke s strani tožene stranke pomeni kršitev Pogodbe, vendar pa nobena izmed kršitev ni takšne narave, da bi utemeljevala razvezo pogodbe po samem zakonu. Podrobno in prepričljivo je obrazložilo, da iz pogodbenih določil ne izhaja, da bi bila pravočasna izpolnitev obveznosti tožene stranke bistvena sestavina pogodbe. Prav tako do takšnega zaključka ni mogoče priti upoštevajoč vsebino pogodbe in namen strank ob sklenitvi pogodbe. Pogodbena pričakovanja so bila namreč v celoti izpolnjena, štipendistka je dosegla višjo raven izobrazbe in se zaposlila pri toženi stranki. Zato ni moč zaključiti, da izpolnitev pogodbe z enomesečno zakasnitvijo predstavlja takšno kršitev, da bi bila naknadna izpolnitev pogodbe za pravdni stranki brez pomena.

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi že iz jasno določenega roka izpolnitve obveznosti v Pogodbi izhajalo, da gre za fiksno določen rok. Prvo sodišče je prepričljivo obrazložilo, da zgolj iz pogodbenega določila ni razumeti, da gre pri določitvi trimesečnega roka za bistveno sestavino pogodbe, prav tako takšen zaključek ne izhaja iz ravnanj pravdnih strank ter pogodbenega namena strank ob sklenitvi Pogodbe. Pri razlagi splošnih določil pogodbenega prava je namreč potrebno upoštevati posebno naravo štipendijskih pogodb. Res je prišlo do izpolnitve z manjšo zamudo, vendar je bil cilj pogodbenih strank vseeno dosežen.

13. Tožeča stranka pravilno navaja, da je bil odlog obveznosti dogovorjen zaradi nadaljevanja šolanja štipendistke. Vendar tudi po presoji pritožbenega sodišča odlog obveznosti kaže na to, da rok, v katerem bi se morala štipendistka zaposliti pri toženi stranki, ni tako bistvenega pomena, da bi izpolnitev pogodbe z manjšo zamudo za pravdni stranki ostala brez pomena. Do zamude pri izpolnitvi pogodbe pa niti ni prišlo zaradi malomarnosti ali neskrbnega ravnanja strank, ampak zdravstvenih težav štipendistke, kar izhaja iz priloženega potrdila o zdravljenju A. A. z dne 16. 7. 2018 in prepričljive izpovedbe štipendistke B. B. Da je bil namen pogodbe izpolnjen in je bila štipendistka pri toženi stranki zaposlena tri leta, je prvo sodišče utemeljeno zaključilo na podlagi neprerekanih trditev tožene stranke, priložene pogodbe o zaposlitvi in prijavnega obrazca v obvezno socialno zavarovanje M1. Nasprotnega tožeča stranka pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala. Iz trditev tožeče stranke pa niti ni razbrati, da naj bi bilo za pravilno izpolnitev Pogodbe sporno tudi časovno obdobje zaposlitve štipendistke pri toženi stranki.

14. Toženka se je v pogodbi zavezala pravočasno obveščati tožečo stranko o vsaki spremembi stanja v zvezi s štipendijskim razmerjem. Vendar določen rok obveščanja že glede na temeljni namen pogodbe o štipendiranju in sodno prakso ne more imeti značaja bistvene sestavine pogodbe. Tožeča stranka tekom postopka na prvi stopnji ni trdila, da naj bi bila tudi zaradi kršitve obveščanja Pogodba razvezana po samem zakonu, zato so pritožbene navedbe, da je obveznost obveščanja tako pomemben podatek, ki opravičuje odstop od pogodbe po samem zakonu, nedopustna pritožbena novota in je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

15. Če pravočasna izpolnitev ni bistvena sestavina pogodbe, obdrži dolžnik pravico, da tudi po izteku roka izpolni svojo obveznost, upnik pa, da zahteva njeno izpolnitev. Če hoče upnik odstopiti od pogodbe, mora pustiti dolžniku primeren dodatni rok za izpolnitev (prvi in drugi odstavek 105. člena OZ). Tožeča stranka ni izkazala, da bi toženo stranko pozvala na izpolnitev pogodbe ter ji za izpolnitev pustila primeren dodatni rok. Posledično so irelevantne pritožbene navedbe v zvezi s kršitvijo Pogodbe zaradi nepravočasnega obveščanja tožene stranke, saj tožeča stranka vtožuje zgolj vračilo sredstev na podlagi razveze pogodbe po samem zakonu.

16. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo prvega sodišča (drugi odstavek 350. člena in 353. člen ZPP).

17. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo glede na njegovo vsebino ni bil potreben, zato mora tožena stranka kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami. 2 Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami in dopolnitvami. 3 Ur. l. RS, št. 59/07 s spremembami in dopolnitvami. 4 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 50/2019 z dne 19. 6. 2020.