Jedro

Če je sodišče ugotovilo, da je na solastnem zemljišču gradil enodružinsko hišo solastnik, ki ima večji solastninski delež (2/3), zase oziroma svojo družino, drugi (manjšinski) solastnik pa se je s tem strinjal in mu pri tem celo pomagal, takšna ugotovitev lahko pripelje do izključne lastninske pravice na celotni nepremičnini. Ko je bilo tudi ugotovljeno, da funkcionalno zemljišče k tej stavbi zavzema celotno dotlej solastno zemljišče, je pravilna materialnopravna presoja, da je toženec (manjšinski solastnik) odstopil svoj solastninski delež na zemljišču svojemu bratu (večinskemu solastniku). Toda to ne pomeni, da je bil odstop solastninskega deleža brezplačen. Solastninsko pravico je sicer toženec izgubil, ne pa tudi pravice do protivrednosti odstopljenega zemljišča. Darilo solastninskega deleža ni bilo ne zatrjevano ne dokazano.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in prvostopno sodbo tako spremenilo, da je tožeči stranki prisodilo 1/3 nepremičnine v vl.št. , k.o. Š., ki je bila doslej v lasti tožene stranke. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči izdati ustrezno zemljiškoknjižno listino ter ji povrniti pravdne stroške. Pritožbo tožene stranke pa je zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo prvostopno sodbo.

Proti sodbi sodišča prve in druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve in druge stopnje ter zmotne uporabe materialnega prava. V pretežnem delu revizije graja prvostopno sodbo in se sklicuje na pritožbo. Drugostopnemu sodišču pa očita spremembo dejanskega stanja, neupoštevanje lokacijskega dovoljenja, sklicevanje na načrte, ki sodišču niso bili nikoli predloženi. Sodišče druge stopnje nadalje po mnenju revidentke ni zavzelo stališča do načelne trditve tožene stranke, da je toženec skupaj z bratom po razvezi s tožnico in na temelju lokacijskega dovoljenja gradil na solastnem zemljišču. Za pridobitev lastninske pravice so obstajali vsi pogoji - obstoj lastninske pravice na zemljišču, obstoj zakonitega dovoljenja za gradnjo in dokazana vlaganja (izv. Drame). Sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo, ko sta odločili drugače. Konstrukcija, da sta tožnica in pokojnik gradila na tujem svetu ne drži, ker je bil pokojnik solastnik zemljišča do 2/3. Zato tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ali pa jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen in ugodi tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe ter tožeči stranki naloži, da plača vse pravdne stroške tožene stranke. Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije in nasprotni stranki. Javni tožilec se o njej ni izjavil, nasprotna stranka pa na revizijo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži le proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje (382. člen ZPP). Spor je torej pred vložitvijo tega pravnega sredstva pravnomočno končan, sodba pa izvršljiva. Zato je v takšna razmerja dopustno posegati le še v omejenem, z zakonom posebej določenem obsegu. Na revizijski stopnji se preizkušajo le določene (hujše) pravne kršitve, in še med njimi praviloma le tiste, na katere zainteresirana stranka posebej opozori. Po uradni dolžnosti revizijsko sodišče pazi le na kršitev po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP in materialno pravo. Zato sklicevanje na pritožbo, kjer je obseg izpodbijanja mnogo širši, prav tako pa tudi presoja po uradni dožnosti, v revizijskem postopku ni dovoljeno. Enako velja za povzemanje pritožbenih razlogov, če ti napadajo prvostopno in ne drugostopne sodbe. Revizijsko sodišče je zato smelo obravnavati le tiste razloge v reviziji, s katerimi tožena stranka napada sodbo sodišča druge stopnje.

Preizkus drugostopne sodbe pa je pokazal, da sodišče druge stopnje ni spremenilo dejanskega stanja, ko je ugotovilo, da je toženec odstopil od dogovora o gradnji z bratom. To je ugotovilo že sodišče prve stopnje (str. 9. prvostopne sodbe), sodišče druge stopnje pa se je s to ugotovitvijo na prvi stopnji le strinjalo. Sodišče druge stopnje je nadalje povedalo, zakaj ne šteje lokacijskega dovoljenja za pravno odločilno dejstvo. Pridobljeno je bilo šele v letu 1980, ko so lastninskopravna razmerja, ki so predmet te pravde, že nastala (str. 3 in 4 drugostopne sodbe). Sodišče druge stopnje se nadalje ni sklicevalo na načrte za sporno hišo, temveč na izpoved izvedenca o njih (str. 4 drugostopne sodbe). Prav tako se je sodišče druge stopnje izreklo o stališču tožene stranke glede gradnje po razvezi zakonske zveze med tožnico in prvotnim tožencem (str. 3 drugostopne sodbe). Sodišče druge stopnje zato ni zagrešilo nobene kršitve določb pravdnega postopka. Kolikor pa tožena (nasprotna tožeča) stranka s svojimi trditvami v reviziji pravzaprav napada dejanske ugotovitve na prvi in drugi stopnji, pa se revizijsko sodišče zaradi prepovedi po 3. odstavku 385. člena ZPP ne sme izreči, ker je preizkus dejanskega stanja prepovedan revizijski razlog.

Če pa je dejansko stanje takšno, kot je bilo ugotovljeno na prvi in drugi stopnji, pa je odločitev tudi materialnopravno pravilna. Gradnja na solastnem zemljišču lahko pripelje do solastninske pravice na stavbi ali pa tudi ne. Vse je odvisno od volje solastnikov. Če je sodišče ugotovilo, da je na solastnem zemljišču gradil enodružinsko hišo solastnik, ki ima večji solastninski delež (2/3), zase oziroma svojo družino, drugi (manjšinski) solastnik pa se je s tem strinjal in mu pri tem celo pomagal, takšna ugotovitev lahko pripelje do izključne lastninske pravice na celotni nepremičnini. Ko je bilo tudi ugotovljeno, da funkcionalno zemljišče k tej stavbi zavzema celotno dotlej solastno zemljišče, je pravilna materialnopravna presoja, da je toženec (manjšinski solastnik) odstopil svoj solastninski delež na zemljišču svojemu bratu (večinskemu solastniku). Tožeča stranka zato (tožnica iz naslova skupnega premoženja, ker je gradnja potekala v času zakonske zveze med njo in večinskim solastnikom zemljišča, tožnik pa kot dedič prvotnega večinskega solastnika) utemeljeno zahteva priznanje solastninske pravice tudi na preostali 1/3 nepremičnine, glede katere je v zemljiški knjigi še vedno vpisan toženec (nasprotni tožnik).

Toda to ne pomeni, da je bil odstop solastninskega deleža brezplačen. Solastninsko pravico je sicer toženec izgubil, ne pa tudi pravice do protivrednosti odstopljenega zemljišča. Darilo solastninskega deleža ni bilo ne zatrjevano ne dokazano.

S stališčem ali je mogoče šteti sporno gradnjo deloma tudi za gradnjo na tujem zemljišču ali ne, se revizijsko sodišče ni ukvarjalo, ker je bilo mnenja, da za odločitev to ni več pomembno.

Zaradi vsega navedenega reviziji ni bilo mogoče ugoditi. Revizijsko sodišče jo je potem, ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).