Jedro

Pritožbene navedbe o okoliščinah, v katerih je policija našla udeleženca, ne vzbujajo dvoma o pravilnosti ugotovitev o udeleženčevem duševnem stanju in nezmožnosti presoje o potrebnosti zdravljenja. Iz pritožničinih navedb izhaja, da je v kratkem času, v katerem je zanj in zase urejala prenočišče, odtaval, da ga ni našla in je morala prositi za pomoč njegovo skrbnico, ki se je obrnila na policijo. Te navedbe so v bistvenem skladne s tem, kar je povedal udeleženec in utrjujejo pravilnost zaključka, da se je udeleženčevo zdravstveno stanje poslabšalo do te mere, da ni zmožen presoje o sebi.

Ob preizkusu po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ne dvomi niti o obstoju ostalih predpostavk za zadržanje na zdravljenju brez privolitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se udeležencu omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov (1. točka izreka) in da se zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike v A. najdlje do 19. 11. 2022 (2. točka izreka).

2. Bližnja oseba udeleženca v pritožbi zoper navedeni sklep navaja, da so navedbe v sklepu lažne. Ugovarja zoper navedbe o izjavi udeleženca v 4. točki. Z udeležencem sta skupaj potovala. Ker ni želel v A., je 13. 9. urejala prenočišče v B., udeleženec pa jo je čakal v parku. Ker ga ob vrnitvi ni bilo več, ga je začela iskati, obvestila njegovo skrbnico in CSD. Natakar iz bifeja na B. avtobusni postaji ji je 15. 9. povedal, da se je znašel pri njih bos in premražen. Ko ga je policija 16. 9. ponoči našla, je o tem niso obvestili. Policija, skrbnica in CSD so ga nalašč pustili zunaj na mrazu in dežju. Skrbnica ni dala denarja za bivanje v podnajemniškem stanovanju za ves september. Lagala je, da gotovine ni. Pošiljala ga je v zavetišče za brezdomce. 13. 9. je normalno funkcioniral. Bil je na obisku v psihiatrični ambulanti in pri splošnem zdravniku. Bil je v velikem stresu in je odtaval. Zaželel si je svobode. Ker ima slab spomin, si ne zapomni telefonskih številk in imen. Policija bi jo lahko s poizvedbo pri operaterju našla in ga rešila pred tavanjem, mrazom in dežjem.

Ugovarja zoper ugotovitve v 9. točki. Izvedenka ni imela avgusta izdane napotnice osebnega zdravnika za pregled pri kliničnem psihologu za testiranje kognitivnih funkcij. Ne strinja se, da sam ogroža svoje življenje. Stresne dejavnike mu sprožajo skrbnica in zdravniki z žalitvami, da je brezdomec in lažmi, da ni denarja za stanovanje in hrano in da naj gre v zavetišče za brezdomce. Upravičeno je navajal, da je bil v postopkih za dodelitev bivalne enote in oskrbovanega stanovanja diskriminiran. Neupravičeno so mu odvzeli tudi pravico do osebnega asistenta.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zdravljenje osebe na oddelku psihiatrične bolnišnice pod posebnim nadzorom brez privolitve je dopustno, (1) če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, in (3) če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (39. člen Zakona o duševnem zdravju – v nadaljevanju ZDZdr). V sklepu o zadržanju osebe v oddelku pod posebnim nadzorom sodišče določi tudi čas zadržanja, ki ne sme biti daljši od šestih mesecev (tretji odstavek 65. člena v zvezi s prvim odstavkom 48. člena ZDZdr).

5. V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, - da je zaradi kronificirane organske blodnjave motnje hudo moteno kognitivno funkcioniranje udeleženca, - da je zaradi opustitve zdravil v domačem okolju prišlo do ponovnega poslabšanja psihičnega stanja, - da se ob prihodu policije, ki ga je iskala kot pogrešanega, ni zmogel krajevno orientirati, - da je njegova presoja realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja hudo motena, - da je opustitev jemanja zdravil in odklonilen odnos do njih posledica duševne motnje, - da se ne zaveda bolezenske narave svojega doživljanja, - da z odklanjanjem terapije huje ogroža svoje zdravje in življenje, - da so bile poskušene milejše oblike zdravljenja, a niso bile uspešne, - da je potrebna stabilizacija stanja, ki zaradi kronifikacije organske motnje terja daljši čas.

6. Pritožbene navedbe o okoliščinah, v katerih je policija našla udeleženca, ne vzbujajo dvoma o pravilnosti ugotovitev o udeleženčevem duševnem stanju in nezmožnosti presoje o potrebnosti zdravljenja. Iz pritožničinih navedb izhaja, da je v kratkem času, v katerem je zanj in zase urejala prenočišče, odtaval, da ga ni našla in je morala prositi za pomoč njegovo skrbnico, ki se je obrnila na policijo. Te navedbe so v bistvenem skladne s tem, kar je povedal udeleženec in utrjujejo pravilnost zaključka, da se je udeleženčevo zdravstveno stanje poslabšalo do te mere, da ni zmožen presoje o sebi.

7. Prav tako ni vzbujen dvom o pravilnosti izvedenskega mnenja. Tudi v sklepu je ugotovljeno, da je bil udeleženec vključen v ambulantno zdravljenje, ugotovitvam, da se predpisane terapije ni držal, da je bil že velikokrat hospitaliziran in da je bila zadnja hospitalizacija zaključena v avgustu, pa pritožba ne nasprotuje. Četudi pritožnica razloge za neurejene bivanjske razmere vidi v ravnanju pristojnih organov, te navedbe ne kažejo na to, da pri udeležencu ni podana duševna motnja, ki hudo krni njegove zmožnosti presojanja in obvladovanja svojega ravnanja.

8. Ob preizkusu po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ne dvomi niti o obstoju ostalih predpostavk za zadržanje na zdravljenju brez privolitve.

9. Ker niso utemeljeni niti uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, ki jih je pritožbeno sodišče dolžno preizkusiti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo bližnje osebe zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).