Jedro

Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo, da tožeča stranka že razpolaga z veljavnim izvršilnim naslovom (dogovor sklenjen pred centrom za socialno delo), ki vsebuje tudi dogovor o vzgoji in varstvu otroka, ki ves ta čas niti ni bila sporna in jo je izvajala mati, toženec pa je plačeval preživnino (do leta 2014). Ker je sodišče ugotovilo bistveno spremenjene potrebe tožnika (v času sklepanja dogovora je bil dojenček, sedaj pa je gimnazijec) in ker so se spremenile tudi preživninske sposobnosti zakonite zastopnice (v novi partnerski zvezi se ji je 15. 12. 2011 rodil še en sin), je prvostopenjsko sodišče pravilno, zaradi ugotovljenih pravno relevantnih spremenjenih okoliščin, ponovno odločilo o preživninskih potrebah tožnika in zmožnostih staršev.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se preživnina, ki je bila od 18. 9. 2018 dalje zvišana na "280 EUR" zviša na "340 EUR" mesečno.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu plačevanje od 18. 9. 2018 dalje zvišanje preživnine na 280 EUR mesečno (I. točka izreka). V presežku, do zahtevane preživnine v višini 400 EUR mesečno, je sodišče zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožencu je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 265,61 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb ZPP. Navaja, da je tožba vsebovala primarni in podrejeni zahtevek. S primarnim zahtevkom je mladoletni A. A. zahteval zvišanje preživnine, s podrednim zahtevkom pa je zahtevala njegova mati in zakonita zastopnica dodelitev otroka v varstvo in vzgojo ter naložitev plačevanja preživnine tožencu. Podredni zahtevek je bil vložen iz razloga, ker bi bil lahko dogovor o preživnini, sklenjen pri CSD X, neveljaven, ker sta tožnica in toženec v času sklenitve dogovora še vedno živela v izvenzakonski skupnosti. O dodelitvi sina v varstvo, vzgojo in oskrbo pa nista sklenila pisnega dogovora. Ker sta tožnica in toženec v času sklenitve dogovora še vedno živela v izvenzakonski skupnosti, je tak dogovor navidezen in ga sodišče ne bi smelo upoštevati (sklep VS RS II Ips 79/2016). Sodišče bi moralo ne le določiti preživnino za mladoletnega otroka, ampak tudi odločiti o tožbenem zahtevku za njegovo dodelitev v varstvo in vzgojo tožnici.

Po oceni sodišča znašajo stroški preživljanja za A. A. 623 EUR mesečno. Ob tako ugotovljenih stroških ni pravilna delitev preživninskega bremena v razmerju 55 % za tožnico in 45% za toženca. Toženec do A. A. nima nobenih obveznosti, stiki pa so izredno redki. Celotna obveznost varstva, vzgoje in oskrbe je na tožnici. Sodišče bi moralo porazdeliti preživninsko breme najmanj v razmerju 60% za toženca in 40% za tožnico, še bolj pravična pa bi bila porazdelitev 70% proti 30%.

Tožnica dejansko mesečno zasluži le med 600 in 700 EUR. Tožničin partner je bil ob vložitvi tožbe nezaposlen, trenutno pa je zaposlen le za polovični delovni čas, zato tožnici pri kritju stroškov preživljanja pomagata starša, čeprav to ni njuna dolžnost. Toženec bi kot elektrotehnik nedvomno lahko zaslužil najmanj povprečno neto plačo, ki znaša 1.100 EUR, s poučevanjem kitare in občasnim igranjem pa vsaj še enkrat toliko. Njegove premoženjske razmere niso tako slabe, kot jih skuša prikazati. Vsekakor je pridobitno sposoben ustvariti več kot primerne dohodke za vtoževano preživnino v višini 400 EUR. Nobenih razlogov ni, da sodišče ne bi priznalo stroškov, ki jih tožnica ni izkazala z listinami, npr. število ekskurzij, število ur za inštrukcije, višino stroškov za malico in kosilo, stroški zdravljenja. Tudi zaslišanje tožnice je dokaz. Poleg tega pa toženec nikoli ni konkretno oporekal posameznim stroškom preživljanje. Sodišče bi zato moralo priznati vse zatrjevane stroške in tožbenemu zahtevku ugoditi v celoti.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka je vložila tožbo za zvišanje preživnine, saj je zatrjevala bistveno spremenjene razmere na strani preživninskega upravičenca in preživninske zavezanke. Vložila je tudi podredni zahtevek za dodelitev otroka v varstvo in vzgojo, določitev preživnine in stikov.

6. Iz tožbenih navedb izhaja, da sta preživninska zavezanca 9. 10. 2002 pred CSD X sklenila dogovor o preživnini, ki je bila takrat določena na 5.000,00 SIT od 1. 11. 2002 dalje ter je valorizirana po zadnjem obvestilu CSD X s 31. 3. 2018 znašala 30,11 EUR. Po sklenjenem dogovoru sta starša še nekaj časa živela skupaj, njuna zakonska skupnost pa je dokončno razpadla v naslednjih dveh letih. Starša sta se ustno dogovorila, da bo toženec plačeval 150 EUR mesečno, kar je do leta 2014 tudi izpolnjeval. 7. Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo, da tožeča stranka že razpolaga z veljavnim izvršilnim naslovom1 (dogovor sklenjen pred centrom za socialno delo), ki vsebuje tudi dogovor o vzgoji in varstvu otroka, ki ves ta čas niti ni bila sporna in jo je izvajala mati, toženec pa je plačeval preživnino (do leta 2014). Ker je sodišče ugotovilo bistveno spremenjene potrebe tožnika (v času sklepanja dogovora je bil dojenček, sedaj pa je gimnazijec) in ker so se spremenile tudi preživninske sposobnosti zakonite zastopnice (v novi partnerski zvezi se ji je 15. 12. 2011 rodil še en sin), je prvostopenjsko sodišče pravilno, zaradi ugotovljenih pravno relevantnih spremenjenih okoliščin, ponovno odločilo o preživninskih potrebah tožnika in zmožnostih staršev.

8. Pravno podlaga za spremembo z izvršilnim naslovom določene preživnine predstavlja 132. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Po določilu 132. člena ZZZDR lahko sodišče na zahtevo upravičenca ali zavezanca zniža, zviša ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Ugotovljene so bile pravno relevantne spremenjene okoliščine in da je bila preživnina že določena z izvršilnim naslovom (dogovor sklenjen 9. 10. 2002 pred CSD na podlagi takrat veljavnega 130. člena ZZZDR).

9. Tožeča stranka je postavila podredni zahtevek za primer, če bo primarni zahtevek zavrnjen. Gre za posebno vrsto kumulacije, t.i. eventualne kumulacije (tretji odstavek 182. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Ker je sodišče primarnemu zahtevku ugodilo, se v eventualnega (podrednega) niti ni smelo spuščati. Pritožbeno očitki in sklicevanje na odločbo VS RS II Ips 79/2016 tako niso utemeljeni.

10. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da znašajo potrebe mladoletnega tožnika 623 EUR mesečno. Tudi pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da so potrebe, kakršne je zatrjevala tožnica, nekoliko pretirane. Če bi dejansko za fanta porabila mati toliko, kolikor zatrjuje, bi bilo to po eni strani glede na potrebe otrok take starosti in značilnosti pretirano, po drugi strani pa neskladno s premoženjskim stanjem staršev. Prvostopenjsko sodišče k ugotavljanju fantovih potreb po presoji pritožbenega sodišča ni pristopilo pretirano restriktivno s tem, ko ni priznalo stroškov za vse zatrjevane inštrukcije, za vse ekskurzije in vseh zatrjevanih stroškov za malico in kosilo. Pritožbeno sodišče kot realno oceno tožnikovih potreb, ki je tudi skladna s potrebo otrok njegove starosti ocenjuje znesek, ki ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, torej 623 EUR mesečno.

11. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo tudi, da starša zaslužita približno enako oziroma tožnica nekoliko več, in sicer toženec okoli 500 EUR mesečno, tožnica pa od 600 do 700 EUR mesečno. Že prvostopenjsko sodišče je upoštevalo, da bi toženec lahko zaslužil z redno zaposlitvijo več (okoli 700 EUR mesečno) in imel še dodatni zaslužek s poučevanjem kitare in nastopi, vendar je ocena možnega zaslužka, ki jo ponuja tožnica v pritožbi (1.100 EUR), po oceni pritožbenega sodišča le nekoliko pretirana, zato je upoštevalo kot realno oceno, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje. Ker je ob tem na materi celoten del vzgoje in varstva, saj ima toženec s sinom redke stike, pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenim očitkom, da ni podlage za to, da bi tožnica krila še večji del premoženjskih potreb kot toženec. Preživninsko breme v razmerju 45% do 55% je zato pritožbeno sodišče obrnilo tako, da toženec krije 55% dečkovih potreb, tožnica pa 45% in znaša zvišana preživnina, ki jo mora plačevati toženec od 18. 9. 2018 dalje 340 EUR mesečno (namesto 280 EUR mesečno).

12. Višje sodišče je zato pritožbi tožeče stranke v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je preživnino zvišalo na 340 EUR mesečno. V preostali del sodbe sodišča prve stopnje pa ni posegalo.

13. Tožeča stranke je sicer s pritožbo delno uspela, a v manjšem delu, poleg tega pa v sporih iz razmerij med starši in otroki načelo uspeha v pravdi ni edini kriterij, ki pa sodišče upošteva pri odločanju o stroških (413. člen ZPP). Pritožbeno sodišče se zato ni spuščalo v presojo, s kakšnim delom zahtevka je tožeča stranka uspela, ampak je upoštevalo tudi postopanje tožene stranke v postopku in predvsem, da je bil postopek izpeljan v korist obeh pravdnih strank.

1 Primerjaj sodbo in sklep VSL IV Cp 1332/2017 v zvezi s sodbo VS RS II Ips 124/2018.