Jedro

Nepremičnina na dan uveljavitve ZSpo dne 4.4.1998 ni bila več v družbeni lastnini, ampak je bila pri njej že vpisana lastninska pravica tožene stranke do celote. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je oprta na pomanjkanje ene od predpostavk za lastninjenje športnih objektov, da ob uveljavitvi zakona, ki je uredil lastninjenje, objekt ni bil družbena lastnina, ampak je bil že v lasti tožene stranke, ki je nepremičnino olastninila na podlagi ZLPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sklep in sodba ter sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke glede primarno postavljenega tožbenega zahtevka na ugotovitev, da je vknjižba lastninske pravice na ime tožene stranke pri parc. št. 164/1, vpisana v vl. št. 1151, k.o. I., pravno neveljavna. S sodbo je zavrnilo preostali primarno postavljeni tožbeni zahtevek tožeče stranke ne ugotovitev, da je tožeča stranka pridobila pravico uporabe oziroma lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 164/1, vpisana v vl. št. 1151, k.o. I. ter da ji je tožena stranka dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino, sposobno za vknjižbo lastninske pravice na tej nepremičnini na ime tožeče stranke, sicer bo takšno listino nadomestila ta sodba. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, vpisani pod vl. št. 1151, k.o. S., ki jo sestavlja edina parc. št. 164/1 – zgradba 292 m2 in dvorišče 408 m2 ter da ji je tožena stranka dolžna izstaviti primerno listino, sposobno za vpis te nepremičnine v zemljiško knjigo na ime tožeče stranke, ker bo v nasprotnem primeru takšno dovoljenje za vpis v zemljiško knjigo nadomestila ta sodba. Tožeči stranki (oziroma po nasprotni tožbi toženi stranki) je naložilo, da je dolžna izprazniti stavbo v izmeri 292 m2, stoječo na parc. št. 164/1, k.o. S. z dvoriščem izmere 408 m2 na isti parceli ter jo prosto oseb in stvari izročiti toženi stranki (po nasprotni tožbi tožeči stranki) K.i. I.. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S popravnim sklepom je sodišče prve stopnje popravilo zadnjo točko izreka sodbe tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, odmerjene na 11.868,68 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka se pritožuje zoper sklep in sodbo ter zoper popravni sklep iz vseh pritožbenih razlogov (1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Navaja, da je sodišče predvsem zmotno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka je izbrisno tožbo vložila 14.4.2009, ko veljavni ZZK-1 ni določal nobenega prekluzivnega roka za vložitev tožbe. Tudi ZZK, ki je veljal 10.4.1997, ko je do vknjižbe na ime tožene stranke prišlo, ni določal roka. Prejšnja ureditev je namreč omogočala vlaganje izbrisne tožbe tudi zoper dobrovernega pridobitelja, določen je bil le prekluzivni rok, medtem ko rok zoper slabovernega pridobitelja ni bil omejen. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 14. 4. 2009 jasno navedla, da je tožena stranka lastninjenje na sporni parceli izvedla v slabi veri in nezakonito, saj je tožeča stranka želela sodelovati v postopku lastninskega preoblikovanja tožene stranke. Vedela je, da objekte uporablja tožeča stranka za svojo dejavnost, vedela je za odločbo Skupščine občine L. z dne 28. 3. 1968, iz katere izhaja, da se za imetnika pravice uporabe parcele določi tožeča stranka. Tožena stranka ni imela več pravice uporabe in ni mogla pridobiti lastninske pravice po 3. členu ZLNDL. Sodišče je zmotno štelo, da je tožeča stranka zamudila prekluzivni rok za vložitev izbrisne tožbe, saj prekluzivnega roka za izbrisno tožbo zoper slabovernega pridobitelja ni niti po stari ureditvi ZZK niti po novi ureditvi v ZZK-1. Tožeča stranka opozarja na ugotovitve revizijskega sodišča v tej zadevi in na podlagi teh ugotovitev je jasno, da je bila tožeča stranka imetnik pravice uporabe, kot tudi, da je bila tožena stranka v slabi veri. Ker je izbrisna tožba vložena pravočasno in ni zamujen nikakršen prekluziven rok, je zahtevek tožeče stranke na podlagi določil Zakona o športu utemeljen, kar je po vsebini ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem zavrača kot neutemeljene vse pritožbene trditve ter predlaga potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku sledilo napotkom revizijskega in pritožbenega sodišča ter presojalo, ali je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 164/1, vpisani v vl. št. 1151, k.o. I. (prej k.o. S.), na podlagi zakonov, ki so urejali lastninjenje nepremičnin. Tožnica je športno društvo in je med ostalim zatrjevala, da je sporna nepremičnina športni objekt, na katerem je pridobila dejansko pravico uporabe in s katerim je upravljala in v njem opravljala dejavnost v športu. Lastninjenje nepremičnin športnih društev je urejeno z Zakonom o športu (Ur. l. RS, št. 22/1998, v nadaljevanju ZSpo), ki je v veljavi od 4.4.1998. Ta zakon je uredil lastninjenje tistih športnih objektov, ki ob njegovi uveljavitvi niso imeli lastnika, temveč so bili v družbeni lastnini ali v lasti razvojnih skladov. V 64. členu ZSpo določa, da športni objekti, ki so družbena lastnina ali last razvojnih skladov in v upravljanju društev, ki so na dan uveljavitve tega zakona opravljala dejavnost v športu, postanejo društvena lastnina, razen objektov, ki jih pristojni organ lokalne skupnosti najkasneje v enem letu od uveljavitve tega zakona določi za športne objekte občinskega pomena. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bila sporna nepremičnina na dan uveljavitve ZSpo v uporabi kot športni objekt v upravljanju tožeče stranke, pa tudi, da stavbe v enem letu po uveljavitvi ZSpo pristojni občinski organ ni določil za športni objekt občinskega pomena. Pač pa je ugotovilo, da nepremičnina na dan uveljavitve ZSpo dne 4. 4. 1998 ni bila več v družbeni lastnini, ampak je bila pri njej že vpisana lastninska pravica tožene stranke do celote. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je torej oprlo na pomanjkanje ene od predpostavk za lastninjenje športnih objektov, da ob uveljavitvi zakona, ki je uredil lastninjenje, objekt ni bil družbena lastnina, ampak je bil že v lasti tožene stranke, ki je nepremičnino olastninila na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Ker tožeča stranka ni izkazala pravne podlage za pridobitev lastninske pravice na podlagi lastninjenja nepremičnin športih društev, je odločitev sodišča o zavrnitvi primarnega in podrejenega tožbenega zahtevka pravilna, pritožba pa neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo ter sodbo potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.

Pravilna je namreč tudi odločitev o zavrženju tožbe na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice na ime tožene stranke. Tožba v tem delu je vložena prepozno. Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločitev oprlo na določila Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 33/95 s spremembami, v nadaljevanju ZZK) in ne na določila sedaj veljavnega Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 58/2003 s spremembami, v nadaljevanju ZZK-1). Pravilno je pravno stališče prvostopnega sodišča, da je pomembno dejstvo, kdaj je bila sporna vknjižba opravljena, to pa je bilo v času veljavnosti ZZK (dne 10.4.1997). ZZK v 2. odst. 102. člena določa prekluzivni rok treh let za vložitev izbrisne tožbe zoper tistega, ki je pridobil pravico neposredno z izpodbijano vknjižbo. ZZK-1 pa roka za vložitev izbrisne tožbe ne določa več. Po stališču sodne prakse (sklep Višjega sodišča Maribor I Cp 1048/2008, sklep Višjega sodišča v Kopru Cp 579/2008) je treba vprašanje pravočasnosti izbrisne tožbe presojati po predpisih, ki so veljali v času vpisa izpodbijane vknjižbe. Predvsem pa ne drži, da rok za vložitev izbrisne tožbe tudi po prejšnjem ZZK zoper slabovernega pridobitelja ni bil omejen. ZZK je v 102. členu glede rokov razlikoval med neposredno pridobitvijo z izpodbijano vknjižbo (2. odstavek) ter dobroverno oziroma slaboverno pridobitvijo tretjih oseb (4. in 5. odstavek). ZZK je torej pravico do vložitve izbrisne tožbe časovno omejeval, s tem, ko je za vložitev tožbe določal različne roke, dolžina rokov pa je bila odvisna od tega, proti komu je bila izbrisna tožba vložena. Če se izbrisna tožba vlaga zoper tistega, ki je pridobil pravico neposredno z izpodbijano vknjižbo, mora zato tožnik, ki zatrjuje, da je obstoječa vknjižba določene pravice iz materialnopravnega razloga neveljavna, svoje pravice zavarovati v prekluzivnem roku treh let od vložitve predloga za vpis. Če se tožba vloži proti tretjim osebam, pa zakon razlikuje med tistimi, ki so v dobri veri na podlagi izpodbijane vknjižbe pridobili pravice in tistimi, ki niso bili v dobri veri. Le za slednje tretje osebe torej velja, da roki iz 3. in 4. odst. 102. člena ZZK ne veljajo. Ker je tožeča stranka tožbo vložila zoper toženo stranko kot neposrednega pridobitelja na podlagi izpodbijane vknjižbe, se ne more sklicevati na citirano določbo 5. odst. 102. člena ZZK ter na pravočasnost tožbe. Odločitev o zavrženju tožbe je pravilna in zakonita, zato je pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče sprejelo na podlagi 1. odst. 165. in 155. člena ZPP. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem sicer odgovarja na vse pritožbene trditve, vendar v njem le ponavlja argumente, ki jih je že navedla v predhodnih pripravljalnih vlogah.

Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper popravni sklep, pri čemer ga vsebinsko ne izpodbija, pač pa se sklicuje na posledično napačno odločitev o povrnitvi stroškov postopka. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo tudi njeno pritožbo zoper popravni sklep.