Jedro

Tožena stranka je s tem, ko se je odločila, da bo prodala 15 vlečnih vozil in v posledici tega odpovedala pogodbo o zaposlitvi 10 voznikom, ki so opravljali delo voznika vlečnega vozila, spremenila organizacijo dela, kar predstavlja utemeljen poslovni razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po določenem številu voznikov vlečnih vozil. Tudi če je tožena stranka po poteku odpovednega roka tožniku sklepala pogodbe civilnega prava (podjemne pogodbe z zunanjimi izvajalci za enkratne prevoze), to ni razlog za nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Delodajalec se namreč lahko odloči za drugačno organizacijo oziroma način dela, tako da delovne naloge tudi odda zunanjim izvajalcem, kar ima za posledico zmanjšanje števila delavcev, zaposlenih na tem delovnem mestu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 29. 12. 2010; da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 6. 8. 2011 ni prenehalo in je pri toženi stranki v delovnem razmerju tudi po tem datumu z vsemi pravicami z dela in po delu; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu omogočiti opravljanje dela, ki ga je opravljal pred nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja; da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in izplačati plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, po predhodnem odbitku vsakokratnih mesečnih davkov in prispevkov od bruto mesečnih plač od 6. 8. 2011 dalje ter mu od vsakokratne mesečne neto plače obračunati in izplačati zakonske zamudne obresti od zapadlosti posamične mesečne plače v izplačilo dokončnega izplačila. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, vlaga tožnik pravočasno pritožbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da pri toženi stranki ni obstajal utemeljen poslovni razlog, ki bi onemogočal tožniku nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ker tožena stranka ni izkazala, da je prenehala potreba po opravljanju dela tožnika zaradi ekonomskih razlogov ali racionalizacije, saj dejansko ni prišlo do prenehanja potreb po delu tožnika. Tožena stranka je v času pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku zaposlovala upokojene šoferje ali samostojne podjetnike in z njimi sklepala podjemne pogodbe za istovrstno delo, enako pa je zaposlovala šoferje po podjemni pogodbi tudi po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo vseh dokaznih predlogov tožnika in je zaradi tega dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov velja, da je dokazno breme na delodajalcu, ki mora dokazati obstoj poslovnega razloga oziroma utemeljenost razloga odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, kar pa tožena stranka ni storila. Sodišče je tudi zavrnilo tožnikov predlog po zaslišanju ostalih voznikov po podjemnih pogodbah, ker je ocenilo, da je natančnejši dokaz o opravljenih vožnjah po podjemnih pogodbah kot spomin podjetnikov. Tožena stranka je predložila zgolj tiste pogodbe, za katere je menila, da ji časovno ustrezajo, zato bi bilo toliko bolj potrebno ugoditi dokaznemu predlogu tožnika po zaslišanju še ostalih delavcev po podjemnih pogodbah, saj bi na ta način tožnik lahko dokazal, da ni šlo za enkratne prevoze, ampak za konstantno zaposlovanje podjemnih delavcev. Sodišče je nekritično štelo toženkino izbiro pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot legitimno, prav tako pa je verjelo, da so se podjemne pogodbe sklepale zgolj zaradi nepredvidenih bolniških staležev. Zaposlovanje upokojenih delavcev po podjemnih pogodbah je bila vsa leta stalna praksa pri toženi stranki, saj je takšna delovna sila cenejša od redno zaposlenega delavca. Tožnik je večinoma vozil v mednarodnem prometu in sicer v Francijo, Španijo, Italijo in Portugalsko, ta relacija je bila ves čas reintabilna, obseg dela se na tej relaciji ni ukinil niti skrčil, prav tako ni bilo prodano vozilo, s katero je opravljal svoje delo tožnik kot šofer. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožnika ne ugodi in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnje) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo, in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Sodba sodišča prve stopnje ima skladne in povsem jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki so bili podlaga za odločitev, zato pritožbeni pavšalen očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan. Kolikor pritožba ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, smiselno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, kot to izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev in izvedlo tudi vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni in pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti tudi ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo, zakaj je zavrnilo tožnikov predlog po zaslišanju ostalih voznikov po podjemnih pogodbah, saj je glede na predloženo število pogodb utemeljeno ocenilo, da so natančnejši dokazi o opravljenih vožnjah po podjemnih pogodbah, kot spomin podjemnikov (4. stran sodbe).

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi z dne 7. 5. 2007 za opravljanje dela voznika motornega vozila nad 4,5 ton; - da je tožena stranka tožnika dne 15. 12. 2010 obvestila, da mu namerava redno odpovedati pogodbo o zaposlitvi in mu dne 29. 12. 2010 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z obrazložitvijo, da zaradi nerentabilnosti nekaterih voženj, ki ne pokrivajo minimalnih finančnih stroškov, je delodajalec primoran prodati določeno število vozil, s tem pa zmanjšati obseg opravljenega dela za vse voznike; - da se je tožena stranka zaradi težav v cestnem prometu, poslabšanja likvidnosti, znižanih naročil, plačilne nediscipline in posledično analize rentabilnosti linij odločila za prodajo 15 vlečnih vozil (B27) in v posledici tega je postalo nepotrebno delo 10 voznikov, med katerimi je bil tudi tožnik; - da ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev in tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev v skladu z drugim odstavkom 96. člena ZDR - pri določitvi delavcev, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, je tožena stranka upoštevala kriterij stalnosti (da se pogodba odpove tistemu, ki je za njo sklenil delovno razmerje nazadnje) in kriterij socialnega stanja (kriterij števila otrok, mlajših od 15 let) tako, kot se je dogovorila s sindikati; - po pregledu točkovnika je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imel tožnik krajšo dobo stalnosti (kot prvi od delavcev, ki mu pogodba o zaposlitvi ni odpovedana), medtem ko kriterij števila otrok, mlajših od 15 let, na tožnikov položaj ni vplival; - da tožena stranka v času odpovedi in poteka odpovednega roka ni sklepala podjemnih pogodb z drugimi vozniki, po tem roku pa je podjemne pogodbe sklepala le za enkratne prevoze, za primer odsotnosti voznikov v delovnem razmerju (nepredvideni bolniški staleži), takšne podjemne pogodbe pa so se sklepale tudi v letu 2010; - da je imela tožena stranka v letu 2010 in v letu 2011 še vedno 10 % več zaposlenih voznikov kot je bilo vozil. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je podan razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 88. člena ZDR. Ta razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Tožena stranka je s tem, ko se je odločila, da bo prodala 15 vlečnih vozil in v posledici tega odpovedala pogodbo o zaposlitvi 10 voznikom, ki so opravljali delo voznika vlečnega vozila, spremenila organizacijo dela, kar gotovo predstavlja poslovni razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po določenem številu voznikov vlečnih vozil. Kot objektivni kriterij za izbiro 10 delavcev (šlo je za odpoved manjšemu številu delavcev) je v soglasju s sindikatom upoštevala kriterij stalnost in socialni kriterij (števila otrok, mlajših od 15 let). Sodišče prve stopnje je izdelani točkovnik pravilno sprejelo kot objektivno osnovo za poimensko določitev delavcev, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi. Neutemeljena je tako pritožbena trditev, da bi morala odpovedana pogodba o zaposlitvi tistim voznikom, ki so vozili prodana vozila, saj delo voznikov po pogodbi o zaposlitvi in po izpovedbi prič, ni bilo vezano na določeno vozilo, ampak na določen tip vozila.

Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je sploh opravila resno analizo poslovanja, s katero je ugotavljala rentabilnost oziroma nerentabilnost nekaterih voženj in s tem tudi posledično velikost voznega parka. Delodajalec namreč mora dokazati, da obstajajo ekonomski, organizacijski, tehnološki, strukturni ali podobni razlogi, kar pomeni predvsem to, da so ti razlogi resnični, ne pa na primer zgolj fiktivni. Tožena stranka je to izkazala s prodajo 15 vlečnih vozil. Delodajalcu pa ni potrebno opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela, ali celo dokazovati njihove potrebnosti in smotrnosti. V tem delu so odločitve v celoti na njegovi strani in jih sodišče, razen glede ugotavljanja njihovega dejanskega obstoja, ne presoja, kakor je pravilno storilo tudi sodišče prve stopnje.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nekritično štelo, da so se podjemne pogodbe sklepale zgolj zaradi nepredvidenih bolniških staležov, ker naj bi bilo sklepanje podjemnih pogodb stalna praksa pri toženi stranki, saj je bila takšna delovna sila cenejša od redno zaposlenega delavca. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi pravilno upoštevalo predložene podjemne pogodbe (B30 do B40), izpoved nekdanjega direktorja in vodje tehničnega oddelka, da so podjemne pogodbe sklepali zgolj za enkratne prevoze, za primer odsotnosti voznikov v delovnem razmerju (nepredvideni bolniški staleži oziroma dopusti že zaposlenih voznikov). Tudi če je tožena stranka po poteku odpovednega roka tožniku sklepala pogodbe civilnega prava (podjemne pogodbe z zunanjimi izvajalci za enkratne prevoze, kar iz pogodb tudi izhaja), to ni razlog za nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Delodajalec se namreč lahko odloči za drugačno organizacijo oziroma način dela tako, da delovne naloge tudi odda zunanjim izvajalcem, kar ima za posledico lahko zmanjšanje števila delavcev, zaposlenih na tem delovnem mestu. Tožnik pa ni niti zatrjeval niti dokazoval, da je bil poslovni razlog fiktivni in da bi tožena stranka sočasno, ko je delavcem odpovedala pogodbo o zaposlitvi (zaradi prodaje 15 vlečnih vozil) in posledično zmanjšanja potreb po delu voznikov, sklepala pogodbe o zaposlitvi na istih delih z novimi delavci za določen ali nedoločen čas.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadevi (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).