Jedro

Novejša sodna praksa je pristopila k teoretično pravilnejšemu izhodišču in ugotovitvene dele tožb zavrača, saj je ugotovitveno tožbo mogoče vložiti le pod pogoji 181. člena ZPP (predvsem zato, ker se s tem zahteva ugotovitev dejstev – nastalega motenja). To je storilo tudi sodišče prve stopnje. Pri tem pa je spregledalo, da je s tem druga točka izreka sklepa, v kateri je tožbenemu zahtevku ugodilo in tožencu prepovedalo v bodoče s takšnimi in podobnimi dejanji posegati v posest tožnice, ostala nedorečena. Ob takšnem pristopu bi moralo sodišče dejanja, ki so tožencu prepovedana, v 2. točki izreka natančno opredeliti s pomočjo opisa v ugotovitvenem delu tožbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijanem delu (to je v 2. in 4. točki izreka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka sklepa zavrglo tožbo v delu, kjer se zahteva ugotovitev, da je toženec motil posest tožnice na označenem delu parc. št. 633, k. o. D., s tem, da je dne 3. 4. 2009 na tem delu razoral travnik, ga v določenem delu razkopal, v določenem delu pa nasul in napravil cesto ter posekal sadno drevo ter ponovno dne 13. 6. 2009 motil tožečo stranko v mirni posesti parc. št. 633 k.o. D., ki je na skici izvedenca označena s črtkano črto in je sestavni del tožbe, s tem, da je z uporabo sile pokosil travo in jo odpeljal. V 2. točki izreka je prvo sodišče tožencu v bodoče prepovedalo s takšnimi in podobnimi dejanji posegati v posest tožeče stranke na tem delu nepremičnine, v 3. točki izreka pa zavrnilo zahtevek, da je toženec dolžan v osmih dneh vzpostaviti prejšnje stanje tako, da odstrani nasuti material in zemljišče zatravi. Tožencu je v 4. točki izreka naložilo tudi povračilo stroškov postopka tožeče stranke v višini 631,20 EUR.

Zoper odločitev sodišča se v 2. in 4. točki iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) (1) pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sklepa v izpodbijanem delu tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrže oziroma zavrne, podrejeno pa, da se sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče motenja ni ugotovilo, načina ponovnega motenja pa ni opredelilo. Sklepa se ne da preizkusiti in ni izvršljiv, saj tožencu prvo sodišče ni prepovedalo opravljati konkretnih dejanj na delu parcele, tako da ne ve katerih dejanj na nepremičnini ne sme opravljati. Sodišče je tožeči stranki prisodilo več, kot je zahtevala. Tožeča stranka tožbenega zahtevka ni natančno opredelila, zato bi sodišče moralo tožbo zavreči. Tožeča stranka je tožbo spremenila prvič dne 16. 6. 2009 in na zadnjem naroku dne 21. 10. 2009. Zadnja sprememba tožbe je prepozna, do prve spremembe tožbe pa se prvo sodišče ni opredelilo, spregledalo pa je tudi, da gre za motenje z dne 12. 6. 2009 in ne z dne 13. 6. 2009 in v izreku skice geometra, na katero se sklicuje, ni določilo kot sestavni del sklepa. Del nepremičnine, na katerega se sklep nanaša, ni označen v naravi, tožeča stranka pa zahteva varstvo posesti le na delu, kjer poteka pot. Zmotno je prvo sodišče ugotovilo dejansko stanje, saj ni verjelo nekaterim pričam, zaslišanje nekaterih pa zavrnilo, pri tem pa ocene izvedenih dokazov ni obrazložilo. Zmotno je ugotovilo, da je V. (T.) K. delavec tožene stranke. Tožeča stranka nima ekonomskega interesa za sodno varstvo zaradi motenja posesti.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Do sodnega varstva pred motenjem posesti je upravičen le tisti, ki dokaže, da je imel pred motenjem posest stvari, da je bila posest motena, da je bila tožena stranka tista, ki je v posest posegla, da njeno ravnanje res pomeni motenje in da je bilo njeno ravnanje protipravno. Sodišče daje pravno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa ne upošteva pravice do posesti in dobrovernosti posestnika. Posestno varstvo ima tudi tisti, ki je pridobil posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, razen nasproti tistemu, proti kateremu je na tak način prišel do posesti, če je ta izvrševal dovoljeno samopomoč (III. del Stvarnopravnega zakonika – SPZ).

Sodna praksa v motenjskih sporih dopušča tožbene zahtevke in izreke sklepov, kot je tožbeni zahtevek postavila tožeča stranka, in sicer, da se najprej ugotovi nastalo motenje in zatem prepove dejanja, ki so opisana v ugotovitvenem delu tožbe. Novejša sodna praksa je pristopila k teoretično pravilnejšemu izhodišču in ugotovitvene dele tožb zavrača, saj je ugotovitveno tožbo mogoče vložiti le pod pogoji 181. člena ZPP (predvsem zato, ker se s tem zahteva ugotovitev dejstev – nastalega motenja). To je storilo tudi sodišče prve stopnje. Pri tem pa je spregledalo, da je s tem druga točka izreka sklepa, v kateri je tožbenemu zahtevku ugodilo in tožencu prepovedalo v bodoče s takšnimi in podobnimi dejanji posegati v posest tožnice, ostala nedorečena. Ob takšnem pristopu bi moralo sodišče dejanja, ki so tožencu prepovedana, v 2. točki izreka natančno opredeliti s pomočjo opisa v ugotovitvenem delu tožbe. Pritožba utemeljeno opozarja, da tako pravzaprav ni jasno, kaj je sodišče tožencu prepovedalo. Navedeno bi se dalo razumeti tudi tako, da so tožencu prepovedana vsa dejanja, česar pa tožeča stranka ni zahtevala. S tem je izrek sklepa postal nedoločen in nerazumljiv, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sklep v izpodbijanem delu razveljavilo, zadevo pa v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, saj kršitve ne more samo odpraviti, ker bi bila s tem pravdnima strankama odvzeta pravica do pravnega sredstva, pa tudi obravnave pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo pravila, ki urejajo spremembo tožbe (184. člen ZPP). Ni pravilna ugotovitev prvega sodišča, da tožeča stranka z zatrjevanim motenjem s košnjo trave z dne 13. 6. 2009, kasneje popravljenim v datum 12. 6. 2009, ni spremenila tožbe. Sprememba tožbe je uveljavljanje drugega zahtevka poleg že obstoječega. Ker se je v 2. točki tožbenega zahtevka tožeča stranka sklicevala na dejanja, opisana s 1. točko tožbenega zahtevka, v kateri pa je opisala tudi motenje s košnjo trave, je to zajeto tudi s prepovednim delom tožbenega zahtevka. Košnja trave pa je novo motenje, ki je sprememba tožbe, zato bi moralo sodišče prve stopnje o njej odločiti in presoditi, ali je bila vložena pravočasno. Sprememba tožbe pa ni poprava datuma motenja, s tem, da je prvo sodišče popravo datuma v sklepu spregledalo, saj vseskozi navaja datum 13. 6. 2009. Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da prvo sodišče skice geometra ni opredelilo v izreku, saj se je nanjo izrecno sklicevalo, pri čemer bi bilo pravilneje, če bi prvo sodišče opredelilo skico kot sestavni del sklepa (in ne tožbe). Predmet, na katerem je zahtevano in prepovedano motenje, je zato dovolj določno opredeljen. V novem sojenju pa bo treba glede na ugotovitveni del tožbenega zahtevka natančno opredeliti motilno dejanje in upoštevati tudi opis, iz katerega je razvidno, za kateri del sporne parcele gre. Najprej bo moralo prvo sodišče odločiti o spremembi tožbe, da bo razvidno, kaj je predmet obravnave, potem pa ponovno odločiti o zatrjevanem motenju, kjer mora biti iz izreka odločbe razvidno katera ravnanja in v kakšnem obsegu so tožencu prepovedana, če bo prvo sodišče ugotovilo, da je motil posest in da je bila tožba vložena pravočasno.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev (četrti odstavek 165. člena ZPP).

(1)Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..