Jedro

Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali je bil tožniku pravilno določen dodatek za dvojezičnost, ustrezno izhajalo iz podatkov akta o sistemizaciji delovnih mest tožene stranke, ki za tožnikovo delovno mesto ''policijski inšpektor – ...'' določa dodatek za dvojezičnost v višini 3% osnovne plače. Predpise, na katerih temelji sestava akta o sistemizaciji, je namreč dopustno neposredno uporabiti le v primeru, kadar ureditev akta o sistemizaciji ni skladna s temi predpisi. Takšna neskladnost pa v konkretnem primeru ni podana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: ''1. Sklep tožene stranke št. ... z dne 2. 8. 2014 je nezakonit in se razveljavi v tretji alineji osmega odstavka izreka, ki določa dodatek za dvojezičnost, sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 15. 10. 2014, je nezakonit in se razveljavi. 2. Tožena stranka je dolžna tožniku priznati dodatek za dvojezičnost v višini 6% osnovne plače od 18. 8. 2014 naprej. 3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku 8-dnevnega roka od vročitve sodbe dalje do plačila, vse skupaj na fiduciarni račun pooblaščenca štev. ... odprt pri banki A. d.d., vse v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka izreka).'' Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške v znesku 62,50 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v roku 15 dni (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov. Uveljavlja kršitev iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker v sodbi razlogi o odločilnih dejstvih niso jasni, nasprotje je med razlogi sodbe o vsebini listin in zapisnikov ter samo vsebino listin in zapisnikov. Sodišče se ni opredelilo do zahtevane dejanske rabe jezika narodne skupnosti na tožnikovem delovnem mestu, na katerem obstoji potreba po najvišji dejanski rabi madžarskega jezika. Dejstvo, da večinoma uporablja ta jezik, sta potrdili priči. V aktu o sistemizaciji delovnih mest je za njegovo delovno mesto določen 3% namesto 6% dodatek za dvojezičnost, kar bi ustrezalo dejanski potrebi po rabi madžarskega jezika. Obvlada tudi višjo raven znanja madžarskega jezika, saj ima končano dvojezično osnovno šolo in opravljen izpit iz madžarskega jezika – V. stopnja znanja. Tožena stranka mu je leta 1992 že priznala dodatek za dvojezičnost v višini 6%. Ker se sodišče s tem ni ukvarjalo, je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Predlaga spremembo sodbe oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve v nove sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Tako tudi ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi v sodbi jasni, prav tako glede odločilnih dejstev ni nikakršnega nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov ter med samimi temi listinami in zapisniki. Pritožbeno sodišče se strinja z vsemi dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi.

6. Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali je bil tožniku v sklepu z dne 2. 8. 2014 (v zvezi s sklepom z dne 15. 10. 2014) pravilno določen dodatek za dvojezičnost, ustrezno izhajalo iz podatkov akta o sistemizaciji delovnih mest tožene stranke, ki za tožnikovo delovno mesto ''policijski inšpektor – ...'' določa dodatek za dvojezičnost v višini 3% osnovne plače. Stališča iz sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 186/2014 z dne 15. 12. 2014, na katera opozarja tožnik, predstavljajo varovalko za primere, ko ureditev akta o sistemizaciji delovnih mest ni skladna s predpisi, na katerih temelji sestava samega akta. Takrat je dopustno uporabiti neposredno te predpise in odločiti mimo podatkov iz akta o sistemizaciji, vendar v predmetnem sporu takšna neskladnost ni podana.

7. Relevanten je 28. člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZSPJS), po katerem dodatek za dvojezičnost pripada javnim uslužbencem, ki delajo na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, kjer je italijanski ali madžarski jezik tudi uradni jezik, če je znanje jezika narodne skupnosti pogoj za opravljanje dela oziroma funkcije. Višina dodatka znaša od 3% do 6% osnovne plače, predstojnik pa določi višino dodatka na osnovi zahtevane stopnje znanja jezika narodne skupnosti ter dejanske uporabe tega jezika pri opravljanju dela. ZSPJS torej predpisuje razpon višine dodatka od 3% do 6%, predstojniku pa prepušča natančnejšo določitev višine glede na dva pogoja: zahtevana stopnja znanja jezika narodne skupnosti ter dejanska uporaba tega jezika pri opravljanju dela.

8. Tudi 61. člen akta o sistemizaciji tožene stranke, veljaven od 2008, ne nasprotuje takšni zakonski usmeritvi. Ta določa, da se zaradi opravljanja nalog na narodnostno mešanih območjih Policijske uprave B., kjer je madžarski jezik tudi uradni jezik, na določenih delovnih mestih zahteva znanje jezika narodne skupnosti. Dodatek za dvojezičnost pripada uslužbencem policije, če je znanje jezika narodne skupnosti pogoj za opravljanje dela in če z veljavno listino izkažejo znanje jezika narodne skupnosti. Uslužbenec policije, ki z veljavno listino izkaže znanje jezika narodne skupnosti, je upravičen do dodatka za dvojezičnost v višini: - 3% osnovne plače uslužbenca policije za osnovno raven znanja jezika narodne skupnosti; - 6 % osnovne plače uslužbenca policije za višjo raven znanja jezika narodne skupnosti. Za priznanje osnovne ravni znanja jezika narodne skupnosti mora biti alternativno izpolnjen eden izmed sledečih pogojev, in sicer se za osnovno raven znanja jezika narodne skupnosti šteje: – zaključena osnovnošolska obveznost na dvojezični osnovni šoli, - končana srednja šola, kjer je bil eden od jezikov jezik narodne skupnosti, brez predhodno zaključene dvojezične osnovne šole, - opravljen izpit jezika narodne skupnosti na dodiplomskem podiplomskem študiju, - potrdilo o jezikovnem usposabljanju pri ustrezni organizaciji v trajanju najmanj 400 ur, - potrdilo o osnovni ravni znanja jezika narodne skupnosti. Za priznanje višje ravni jezika narodne skupnosti pa se šteje: - zaključena osnovnošolska obveznost na dvojezični osnovni šoli in končana srednja šola, kjer je bil eden od jezikov jezik narodne skupnosti, - končana srednja šola, kjer je bil eden od jezikov jezik narodne skupnosti, brez predhodno zaključene dvojezične osnovne šole in opravljen izpit jezika narodne skupnosti na dodiplomskem ali podiplomskem študiju, - zaključen diplomski študij enega od jezikov narodne skupnosti, - šolanje v drugi državi, kjer je eden izmed jezikov narodne skupnosti materni jezik ali potrdilo o višji ravni znanja jezika narodne skupnosti.

9. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje glede tožnikovega nivoja znanja madžarskega jezika. Sodišče prve stopnje je upoštevalo relevantni dejstvi, ki ju izpostavlja tožnik tudi v pritožbi – da ima končano dvojezično osnovno šolo in opravljen izpit iz madžarskega jezika – V. stopnja znanja pri C. univerzi v B., nato pa je materialnopravno pravilno zaključilo, da navedenega ne šteje za višjo raven jezika narodne skupnosti.

10. Tudi v primeru, če bi pritožnik izpolnjeval ta pogoj višjega nivoja znanja tujega jezika, bi moral izpolnjevati še drugi pogoj glede dejanske uporabe tujega jezika pri opravljanju dela, glede katerega pa ni ključno, kako ta pogoj ocenjuje delavec sam ali njegovi sodelavci (zato pritožnik nerelevantno izpostavlja izpovedi prič o tem), ampak kako to oceni delodajalec ter ali je to zakonito urejeno v aktu o sistemizaciji. Zgolj dejanska uporaba jezika narodne skupnosti po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktih delodajalca, še ni utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost (sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 29/2013 z dne 14. 5. 2013). Tako pritožba tudi s tem v zvezi ni utemeljena.

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

12. Tožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, tožena stranka pa krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni prispeval k odločitvi o pritožbi (155. in 165. člen ZPP).