Jedro

Ugovor zastaranja je ugovor po materialnem pravu, vendar je pravilna presoja utemeljenosti takšnega ugovora nujno povezana z dejanskimi trditvami (ugotovitvami). Trditveno breme za dejstva, ki se nanašajo na začetek in konec triletnega zastaralnega roka, je bilo na strani dolžnice, to je pritožnice. Ne drži, da bi pritožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje uspela prevaliti trditveno in dokazno breme na tožečo stranko, saj do tega utegne priti le takrat, ko tožena stranka, ki tak ugovor uveljavlja, zatrjuje pravno pomembne in utemeljene ugovorne razloge.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (I) odločilo, da sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ostane v veljavi za glavnico 139.867,02 EUR in zakonske zamudne obresti od zneskov, navedenih v izreku izpodbijane sodbe, ter v tretjem odstavku izreka za plačilo stroškov izvršilnega postopka v znesku 387,12 EUR s pripadki; (II) sklep o izvršbi razveljavilo v prvem odstavku za glavnico 34.539,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2014 dalje in v tretjem odstavku izreka za plačilo stroškov izvršilnega postopka v znesku 95,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2014 dalje do plačila ter v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo; (III) toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni plača pravdne stroške v znesku 4.148,64 EUR s pripadki.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi kršitve pravil postopka. Predlagala je, da višje sodišče sodbo razveljavi oziroma spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v delu, v katerem pritožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspela (I. in III. točki izreka).

6. Sodišče prve stopnje je v II. točki izreka izpodbijane sodbe razveljavilo sklep o izvršbi in zavrnilo tožbeni zahtevek za znesek 34.539,10 EUR, kar je posledica izpolnitve obveznosti v času trajanja tega postopka, to so izpolnitve, do katerih je prišlo zaradi uspešne izterjave (v stečaju ali v izvršbi) zoper ostale solidarne zavezance po lizing pogodbah oziroma poroštvenih izjavah. V ugodilnem delu je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo preostanka neplačane obveznosti po lizing pogodbah, za katere tožena stranka odgovarja kot solidarni porok na podlagi pogodb o finančnem lizingu in izjav o solidarnem poroštvu (za več glej obrazložitev izpodbijane sodbe v 6. in 7. točki; ker v tem delu dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje niso izpodbijane, se višje sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na tam navedeno).

7. Pritožnica (tožena stranka) najprej uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo naj bi sodišče prve stopnje storilo s tem, da pritožnici ni dalo roka, da bi lahko odgovorila na nove navedbe tožeče stranke. Ta kršitev naj bi bila storjena tako, da je tožeča stranka v spis vložila predhodno manjkajoče poroštvene izjave tožene stranke za obveznosti iz lizing pogodb in navedla, da je tožba vložena za neplačane obroke po lizing pogodbah in za terjatve, ki so v plačilo zapadle skladno z anuitetnimi načrti, ki so priloga vsake od lizing pogodb. Pritožnica je na naroku 13. 6. 2016 sodišče prosila, da ji za odgovor na konkretne nove navedbe tožeče stranke, to je na navedbe, da je tožba vložena za neplačane obroke iz lizing pogodb in za terjatve, ki so v plačilo zapadle skladno z anuitetnimi načrti, ki so priloga vsaki od lizing pogodb, dodeli rok za izjavo. Sodišče roka za odgovor toženi stranki ni dovolilo in je pojasnilo, da ne gre za nove navedbe.

8. Zatrjevana procesna kršitev v zatrjevanem obsegu ni bila storjena. Drži namreč ugotovitev sodišča prve stopnje, da trditev v zvezi z neplačanimi obroki po lizing pogodbah in terjatvah, ki so v plačilo zapadle skladno z anuitetnimi načrti (in ki so priloga vsake od lizing pogodb), ni bila dana prvič na naroku 13. 6. 2016. Nasprotno, tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi (z dne 17. 4. 2015) navedla pravno podlago terjatve do pritožnice, navedla je, da glavni dolžnik (P. d.o.o.) obveznosti do tožeče stranke ni izpolnjeval, zato je tožeča stranka vodila izvršilni postopek zoper ostale poroke (U. d.o.o., M. R. in J. R.); sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine je pravnomočen 22. 1. 2013 za znesek 306.199,90 EUR. V stečajnem postopku proti glavnemu dolžniku St ... je terjatev v celoti priznana. Celoten dolg po lizing pogodbah, ki jih je tožeča stranka navedla v tej pripravljalni vlogi, znaša 174.406,12 EUR na dan 4. 12. 2014. Nadalje je še navedla, da je gre za obveznost pritožnice iz naslova poroštva za obveznosti iz lizing pogodb, ne držijo pa navedbe, da so drugi poroki obveznost poravnali. Zatrjevala je stanje obveznosti po posamezni pogodbi in priložila obračun terjatev oziroma IOP po posamezni pogodbi na dan 4. 12. 2014. 9. Pritožnica zatrjuje, da je sodišče prve stopnje arbitrarno zaključilo, da vtoževana terjatev ni zastarana. V zvezi s tem najprej zatrjuje, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi pritožnica prosila za dodaten rok, v katerem bi podala trditve in predlagala listinske dokaze, s katerimi bi bilo mogoče ugovarjano (torej zastaranje terjatve) ugotoviti oziroma neposredno dokazati.

10. Višje sodišče odgovarja, da pritožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje v zvezi z ugovorom zastaranja ni predlagala nobenega podaljšanja roka. To je tudi jasno, saj je pritožničin ugovor zastaranja v postopku pred sodiščem prve stopnje temeljil izključno na datumu podajanja poroštvenih izjav (glej prvo pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 14. 5. 2015, zlasti predzadnji odstavek). Na to trditev je sodišče prve stopnje pritožnici pravilno in povsem konkretno odgovorilo v 11. do 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe; v bistvenem pa, da so najstarejši neplačani lizing obroki zapadli v plačilo v začetku leta 2012 (od 16. 3. 2012 do 6. 4. 2012), tožeča stranka pa je predlog za izvršbo vložila 5. 12. 2014, kar je znotraj triletnega zastaralnega roka iz gospodarskih pogodb (glej prvi odstavek 349. člena Obligacijskega zakonika – OZ).

11. S tem je višje sodišče odgovorilo tudi na pritožbene navedbe, s katerimi pritožnica uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je podalo pravilne in popolne razloge, saj je bilo izpodbijano sodbo vsekakor mogoče preizkusiti tudi v tem delu.

12. Kolikor pa pritožnica zatrjuje, da je sodišče v zvezi z ugovorom zastaranja zmotno razporedilo trditveno in dokazno breme, je ta pritožbena trditev neutemeljena. Pritožnica namreč v pritožbi navaja, da tožeča stranka po tem, ko je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje nanjo prevaljeno dokazno breme o (ne)zastaranju terjatve, ni dala nobene nasprotne trditve, da terjatev ni zastarala, niti o tem ni dala nobenega dokaza. Nasprotno pa, meni pritožnica, sama skozi celotni postopek uveljavljala nasprotno, to je, da je terjatev zastarana.

13. Višje sodišče najprej opozarja, da je sicer res ugovor zastaranja ugovor po materialnem pravu, vendar je pravilna presoja utemeljenosti takšnega ugovora nujno povezana z dejanskimi trditvami (ugotovitvami). Trditveno breme za dejstva, ki se nanašajo na začetek in konec triletnega zastaralnega roka, je bilo na strani dolžnice, to je pritožnice. Nikakor ne drži, da bi pritožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje uspela prevaliti trditveno in dokazno breme na tožečo stranko, saj do tega utegne priti le takrat, ko tožena stranka, ki tak ugovor uveljavlja, zatrjuje pravno pomembne in utemeljene ugovorne razloge. Tega bremena pritožnica ni zmogla. Sodišče prve stopnje je torej dejansko stanje v tem delu pravilno ugotovilo in nanj pravilno uporabilo pravila materialnega prava. Prav tako ni kršilo pravila postopka iz 7. in 214. člena ZPP.

14. Pritožnica nadalje navaja, da naj bi sodišče odločilo mimo trditvene podlage in v tem delu zatrjuje bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s čim naj bi bilo ta kršitev storjena, pritožnica ni pojasnila. Kolikor pa ta pritožbeni očitek daje v zvezi z zgoraj uveljavljenim (to je glede ugovora zastaranja), višje sodišče odgovarja, da te kršitve sodišče prve stopnje ni storilo. Pritožnica se v zadnjem delu sklicuje tudi na sklep Ustavnega sodišča, št. Up-77/2001 z dne 3. 4. 2014, vendar tudi v tem delu neutemeljeno in v ničemer konkretizirano na ta primer. Sodišče prve stopnje je odgovorilo na vse pravno pomembne trditve pritožnice.

15. Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP.