Jedro

Tožniku, ki mu je bila neutemeljeno odvzeta prostost in je prestajal zaporno kazen 6 let na Golem otoku in drugod, pripada za ta čas odškodnina za izgubljeni zaslužek, izračunana na osnovi sedanjih osebnih dohodkov delavca na približno enakem delovnem mestu, kot ga je zasedal tožnik pred odvzemom prostosti.

Izrek

1. Pritožba tožene stranke se kot neutemeljena zavrne.

2. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izreku o pravdnih stroških tako spremeni, da se glasi: "Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 106.381,00 SIT v roku 15 dni, da ne bo izvršbe." V ostalem se tudi pritožba tožeče stranke kot neutemeljena zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da plača tožniku odškodnino v zneksu 9,038.293,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.10.1993 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Obenem je naložilo tožniku, da je dolžan povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 212.762,00 SIT.

Odškodnina se nanaša na škodo, ki jo je tožnik utrpel v zvezi s prestajanjem zaporne kazni na Golem otoku in v drugih krajih na podlagi kazenske sodbe, ki je bila razveljavljena dne 10.7.1992. Pri tem se znesek 3,600.000,00 SIT nanaša na negmotno škodo, ki jo je tožnik utrpel v času prestajanja zaporne kazni, znesek 5,438.293,00 SIT pa na gmotno škodo in sicer na izgubo na zaslužku v navedenem času, to je šest let, sedem mesecev in petnajst dni. O pravdnih stroških pa je odločilo, da jih pravdni stranki druga drugi povrneta sorazmerno z uspehom v pravdi in po medsebojnem pobotanju, da tožnik dolguje toženi stranki 212.762,00 SIT.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje proti zavrnilnemu delu in proti izreku o pravdnih stroških, uveljavlja pa pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da sodišče ni upoštevalo v dovoljni meri, da je bil tožnik v celotnem obdobju represije izpostavljen nečloveškim postopkom. V času študija in v času zaposlitve je bil šikaniran in izpostavljen različnim oviram.

Operativci državne varnosti so do njegove upkojitve zbirali o njem različne podatke, da je bil vedno insinuiran kot sumljiv človek in sumljiv strokovnjak. V poklicnem razvoju je bil ves čas oviran, saj je bil obravnavan kot nekak protidržavni element. Te informacije pa je dobil od svojih poklicnih kolegov in ne od bivših kolegov pri državni varnosti, kot zmotno navaja sodba. Tožnik bi svoj študij lahko opravil ob delu, kot njegovi vrstniki, imel torej ves čas dohodke. Izgubljeni osebni dohodek mu pripada vse do 13.4.1959, ko se je zaposlil. Sodišče je za izračun uporabilo podatke o goli plači K. B., ki je kriminalistična inšpektorica. Tožnik je poleg osnovne prejemal še položajno plačo, ki je znašala bistveno več kot sedanji dodatek na delovno dobo. Primerno bi bilo tudi uporabiti predpis, na podlagi katerega država pretvarja denarno kazen v zapor, kar bi znesko 90.000,00 SIT za en mesec zapora, kar je blizu tožnikovi tarifi za izračun odškodnine. O pravdnih stroških pa bi bilo primerno, da vsaka stranka trpi svoje stroške, saj je tožnik dejansko imel visoke stroške pri zbiranju gradiva v postopku obnove procesa in oblikovanja odškodninskega zahtevka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Glede pravdnih stroškov pa smatra, da bi bila pravilna odločitev ta, da bi vsaka stranka trpela svoje pravdne stroške.

Tožena stranka se je pritožila proti tistemu delu prvostopne sodbe, ki se nanaša na odločitev o materialni škodi. Uveljavlja pritožbena razloga zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da se je sodišče oprlo na podatke o osebnih dohodkih priče, ki zdaj opravlja delo, ki naj bi ga nekoč opravljal tožnik. Vprašljiva je že ugotovitev, da naj bi tožnik, star komaj 20 let, imel položaj šefa odseka za mladinsko kriminaliteto v republiški upravi. V arhivu o tem ni podatkov. Danes glede na izobrazbo, ki se za takšno mesto zahteva, tožnik tega dela ne bi mogel opravljati in zato tudi ni pravilno, da izračun te njegove škode temelji na sedanjih osebnih dohodkih delavca na tem delovnem mestu. Tedaj se je tudi težilo k uravnilovki. Po mnenju tožene stranke bi sodišče moralo vzeti kot osnovo za izračun povprečno plačo delavca v negospodarstvu v času sojenja, to je v oktobru 1993. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke in predlagala zavrnitev te pritožbe.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena glede odločitve o pravdnih stroških, sicer pa v preostalem delu pritožba tožeče stranke, v celoti pa pritožba tožene stranke, nista utemeljeni.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, med pravdnima strankama ni spora o tem, da je bil tožnik aretiran dne 16.4.1949, obsojen s sodbo Sud .... z dne .... od vojaškega sodišča v .... na 12 let zapora s prisilnim delom, da je prestajal kazen vse do pogojne izpustitve dne 1.12.1955 in da je bila navedena sodba razveljavljena s sklepom ....

.... z dne .... in kazenski postopek ustavljen. Tožnik je pripor in sprva zaporno kazen prestajal v Ljubljani, od marca 1951 do novembra 1951 na Golem otoku, zatem pa na otokih Grgur in Ugljan ter tudi v Bileći in ponovno na Golem otoku, ko je bil decembra 1955 pogojno izpuščen. Pri tem je tožnik navajal, da je pričel s študijem prava že dne .... kot oficir UDV, po vrnitvi pa je s študijem nadaljeval in diplomiral v letu 1959, ko se je ponovno zaposlil 13.4.1959. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določila čl. 541 Zakona o kazenskem postopku in čl. 200 Zakona o obligacijskih razmerjih, ko je odločalo o duševnih bolečinah oz. celotni nematerialni škodi, ki je nastala tožniku v zvezi z neupravičenim zaporom in obsodbo. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje prepričljivim razlogom prvostopne sodbe, saj je sodišče prve stopnje sledilo tožnikovi izpovedbi, ko je bil zaslišan kot stranka in upoštevalo tožnikovo trpljenje v zvezi z nečloveškim postopanjem, zlasti v času prvotnega bivanja na Golem otoku, kakor tudi nadaljnje tožnikove duševne bolečine, kot jih je opisoval ob nadaljnjem prestajanju kazni. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je odmerjena odškodnina v znesku 3,600.000,00 SIT za to tožnikovo škodo primerna, zlasti v primerjavi z drugimi tovrstnimi odškodninami in tudi ob ugotovitvi, da tožniku škode, ki mu je na ta način nastala, z denarjem ni mogoče nadomestiti. Pridružiti pa se je treba tudi nadaljnjemu stališču sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da mu je tudi po izpustitvi na prostost nastajala negmotna škoda, ki jo uveljavlja s to tožbo. Tožnik je redno dokončal študij, pozneje pa je v svojem poklicu tako napredoval, da je po lastni izjavi ustanovil ...., kar mu v primeru, če bi bil dejansko šikaniran zaradi tu obravnavane obsodbe, ne bi bilo mogoče. Tudi v tem delu so razlogi sodišča prve stopnje prepričljivi in v izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče nanje v celoti sklicuje.

Obe pravdni stranki se pritožujeta proti odločitvi o višini materialne škode. Tožena stranka se v pritožbi strinja, da tožniku odškodnina iz tega naslova pripada, smatra pa, da je treba za osnovo izračuna vzeti povprečno plačo delavca v negospodarstvu v času sojenja. Tožnik pa smatra, da odškodnina ni dovolj visoka, ker je bil v času odvzema prostosti na vodilnem položaju, poleg tega pa bi mu pripadala odškodnina tudi za čas študija do zaposlitve, saj bi sicer doštudiral ob delu kot drugi njegovi kolegi.

Sodišče prve stopnje se je pri izračunu te škode oprlo na podatke v dopisu Ministrstva za notranje zadeve z dne 12.10.1993 in iz njih ugotovilo, da v času sojenja znaša plača inšpektorja v upravi kriminalistične službe 68.406,20 SIT mesečno. Ob upoštevanju 79,5 mesecev, kolikor je bila tožniku odvzeta prostost, znese ta škoda 5,438.293,00 SIT. Tak izračun tožnikove škode je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilen. Tožnik pozablja, da je bil v času odvzema prostosti star komaj 20 let, na vodilnem položaju brez izkušenj in le s končano srednjo šolo, zato je prepričljiva obrazložitev, da je mesto inšpektorja kriminalistične službe adekvatno mestu, čeprav vodilnemu, kot ga zatrjuje tožnik, da ga je zasedal. Po drugi strani pa ni mogoče pritrditi toženi stranki, da naj se vzame kot osnova za izračun povprečni osebni dohodek zaposlenih v negospodarstvu, ko je vendar tožnik dokazal, da je opravljal zahtevno strokovno delo in da mu je škoda nastala ravno z izgubo tega delovnega mesta. Pravilno je upoštevano dejstvo, da je tožnik po prihodu iz zapora nadaljeval študij na pravni fakulteti in mu za navedeno obdobje ne pripada odškodnina zaradi izgube na zaslužku, ker za takšno odškodnino ni pravnega temelja. Sodišče prve stopnje je torej pravilno odločilo tudi o zahtevku iz naslova materialne škode. V tem pogledu sta pritožbi obeh pravdnih strank neutemeljeni.

Utemeljeno pa se tožnik pritožuje glede odločitve o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje ni v dovoljni meri upoštevalo določila čl. 154 Zakona o pravdnem postopku, ki se nanaša na delno zmago stranke v pravdi, ko lahko določi sodišče glede na doseženi uspeh, da ena stranka povrne drugi sorazmeren del stroškov. Tožnik je s svojim zahtevkom uspel glede na zadnje zvišanje, do katerega pa je prišlo koncem postopka, skoraj do polovice. Zato je v skladu s citiranim zakonskim določilom takšna razmejitev pravdnih stroškov, da tožena stranka povrne tožniku eno polovico pravdnih stroškov, tožnik pa toženi stranki eno polovico pravdnih stroškov. Pri tem so upoštevni le tisti stroški te pravde, ki jih je tožnik prijavil do konca glavne obravnave, to pa je znesek 600,00 SIT za pričnine, po stroškovniku tožene stranke pa znašajo ti stroški, kot jih je odmerilo tudi prvostopno sodišče, 212.362,00 SIT. Polovica teh stroškov tožene stranke znaša 106.681,00 SIT, po pobotu z zneskom 300,00 SIT za tožnikove stroške pa torej znese obveznost tožnika za povračilo pravdnih stroškov toženi stranki 106.381,00 SIT. V tem obsegu je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožeče stranke in glede navedenega zneska spremenilo stroškovni izrek prvostopne odločbe. O pritožbenih stroških ni bilo treba odločiti, ker jih pravdni stranki nista prijavili.