Jedro

Sodišče druge stopnje ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka, ki je v najemni pogodbi označena kot najemodajalec, tudi lastnik spornega stanovanja. Tako je nedvomno aktivno legitimirana, da vloži tožbo na odpoved najemne pogodbe in izpraznitev stanovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku na odpoved najemne pogodbe, sklenjene dne 31.8.1995 med tožečo stranko ... in toženo stranko J. F. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna izprazniti stanovanje na .... in ga izpraznjenega oseb in stvari izročiti tožeči stranki v roku šestdesetih dni, vse pod izvršbo. Toženi stranki je tudi naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 59. 402,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. Zavrnilo pa je zahtevek po nasprotni tožbi na ugotovitev ničnosti najemne pogodbe z dne 11.8.1995, ker jo je sklenila stranka, ki ni lastnik stanovanja in na razveljavitev druge točke pogodbe v odnosu na preambulo pogodbe, kjer se kot lastnik stanovanja navaja ... Zoper to sodbo je vložila pritožbo tožena stranka (po nasprotni tožbi tožeča stranka) iz vseh pritožbenih razlogov, ki jih predvideva Zakon o pravdnem postopku (ZPP/77) v 1. odstavku 353. člena. V pritožbi navaja, da je toženka dne 18.5.1999 sodišče pozvala, da v skladu s 3. odst. 232. člena ZPP/77 opravi poizvedbe. Sodišče ni postopalo v skladu s tem določilom in dokazov o pridobitvi lastninske pravice za sporno stanovanje od DURS ni preskrbelo in jih niti ni zahtevalo. Tako je dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Tožena stranka je namreč ves čas postopka in že v odgovoru na tožbo vztrajala na tem, da tožeča stranka ni lastnik stanovanja. Tožeča stranka lastništva za stanovanje kljub ugovoru ni dokazala in morebitne pogodbe o pridobitvi lastninske pravice na stanovanju ni pribavila. Za to zadevo je po mnenju pritožnice nerelevantno stališče napadene sodbe, da je lastništvo tožeče stranke na stanovanju dokazano s sklepom z dne 24.1.1994 in z izvlečkom seznama službenih stanovanj in da je tožeča stranka postala lastnik spornega stanovanja, ko se je stanovanjski fond sistema Slovenskih železarn prestavil v premoženjsko bilanco družbe .... Toženka je dne 5.10. 1993 za isto stanovanje sklenila najemno pogodbo z družbo ..., dne 31.8.1995 pa z družbo .... Obe družbi je ustanovila z aktom o ustanovitvi Železarna Jesenice d.o.o. in to 19.12.1992 in sta samostojni pravni osebi. Pravna oseba Železarna Jesenice do sedaj niprenehala in družbi, ki - ju je ustanovila, nista njena pravna naslednika. Vsaka od teh treh pravnih oseb je samostojni pravni subjekt. Lastnik stanovanja po ustanovitvi obeh družb je bila družba ...., kot to izhaja iz pogodbe z dne 5.10.1993. Ker ni pridobitve lastninske pravice iz družbe .... na družbo ... v skladu z določili 20. člena ZTLR, družba ... ne more biti lastnik stanovanja in je pogodba o najemu glede te družbe nična. Tožbenemu zahtevku toženke na - ugotovitev ničnosti in na posledice ničnosti bi sodišče moralo ugoditi, tožbeni zahtevek tožeče stranke pa zavrniti. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo ter v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva ter v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge, iz katerih je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in zavrnilo tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi. Razlogi o odločilnih dejstvih so jasni in si med sebojne nasprotujejo. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev iz razlogov, na katere mora v skladu z določilom 2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) paziti po uradni dolžnosti. Prav tako nima pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Glede na trditve v pritožbi pa sodišče druge stopnje še dodaja: Katera dejstva je šteti za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Tako je ravnalo tudi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ob odločanju o zahtevku tožeče stranke in o nasprotnem tožbenem zahtevku tožene stranke. Po določilu 219. člena ZPP/77 mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo, o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, pa odloča sodišče. Sodišče druge stopnje tako ne dvomi v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka lastnik spornega stanovanja. Razlogi sodišča prve stopnje za takšno ugotovitev so logični in prepričljivi. Glede na vse dokaze, ki jih je predložila tožeča stranka, je sodišče prve stopnje lahko utemeljeno sklepalo, da je ravno tožeča stranka lastnik stanovanja. Tudi tožena stranka sama je namreč izpovedala, kot je to poudarilo že sodišče prve stopnje, da je bila nova najemna pogodba z dne 11.8.1995 sklenjena s tožečo stranko zaradi prenosa družb, ker se je Železarna Jesenice delila v več podjetij. Če bi tožena stranka kakorkoli dvomila v to, da je tožeča stranka lastnik spornega stanovanja, verjetno ne bi z njo sklenila nove najemne pogodbe, glede na to, da je že imela sklenjeno pogodbo z družbo ... z dne 5.10.1993. Ker torej zaključek sodišča prve stopnje o lastništvu tožeče stranke ne vzbuja nobenega dvoma, je po mnenju sodišča druge stopnje nepotrebno dopolnjevanje postopka z opravo poizvedb pri DURS, kot je to predlagala tožena stranka že po zaključku glavne obravnave in na kar opozarja sedaj v pritožbi, saj je po mnenju sodišča druge stopnje dejansko stanje dovolj popolno ugotovljeno. Tožena stranka namreč ni navedla nobenih dejstev in ni predložila nobenih dokazov, ki bi vzbujali kakšen pomislek o lastništvu tožeče stranke in s - čimer bi izpodbila navedbe in dokaze tožeče stranke. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek tožene stranke, zato je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi določbe 368. člena ZPP/77 potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Stroškovni izrek temelji na določilu 1. odst. 166. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP/77.