Jedro

Sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo, da ni verjetno izkazana ena izmed predpostavk za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 272. člena ZIZ, ker tožnica ni navedla konkretnih okoliščin, ki bi izkazovale nastanek težko nadomestljive škode in s tem v zvezi ni predložila nobenega dokaza. Po stališču pritožbenega sodišča konkretnejših navedb, kot jih je tožnica podala (da bo po izteku odpovednega roka ostala brez zaposlitve, brez socialnih zavarovanj, brez dohodkov, z majhno možnostjo ponovne zaposlitve zaradi nosečnosti; da je tudi njena mati zaradi lastnih nizkih dohodkov ne bo mogla preživljati in zato ne bo imela nobenih prihodkov za življenje; da je že sedaj v stresu zaradi skrbi, kako bo preživljala sebe in otroka in da se vse to negativno odraža na nosečnosti, saj ne je in ne spi) niti ne more podati, zato bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do teh navedb. ZIZ v 2. odstavku 272. člena ne določa, da mora upnik dokazati tudi eno izmed v njem navedenih predpostavk, ampak da mora za verjetno izkazati tudi eno izmed navedenih predpostavk. Zato bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi trditev tožnice ugotavljati verjetnost nastanka težko nadomestljive škode za tožničino in otrokovo zdravje. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero se toženi stranki odreja, da omogoči tožeči stranki opravljanje dela na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi tudi po izteku odpovednega roka, t.j. po 21. 6. 2015, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 10. 2011, ter uresničevanje vseh pravic, ki iz pogodbe izhajajo, da začasna odredba velja do pravnomočnosti odločitve v pravdnem postopku, na katerega se začasna odredba nanaša, za primer kršitve začasne odredbe pa se toženi stranki določi denarna kazen v višini 50.000,00 EUR.

2. Kljub napačnemu pravnemu pouku je tožeča stranka zoper sklep pravočasno vložila pritožbo. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica izkazala za verjetno, da njena terjatev do tožene stranke obstaja, je pa napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala predpostavk iz 2. odstavka 272. člena ZIZ. Tožnica je namreč več kot verjetno izkazala, da bi se z izdajo začasne odredbe preprečil nastanek težko nadomestljive škode. Z iztekom odpovednega roka ji bo z 21. 6. 2015 prenehalo delovno razmerje in bo ostala brez prihodkov in brez socialnih zavarovanj. Ker je noseča, po vsej verjetnosti ne bo dobila druge zaposlitve. Živi sicer pri mami, ki še sebe komaj vzdržuje in tožnice ne more preživljati. Zaradi posledic, ki ji zaradi redne odpovedi grozijo, je v stresu, kar predstavlja grožnjo njenemu zdravju in zdravju njenega nerojenega otroka. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi ugotovilo, da tožnica ni konkretizirala svojih navedb in da ni predložila dokazov, ki bi njene navedbe potrjevali. Te ugotovitve sodišča so zgolj pavšalne, kar je kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sploh pa je sodišče prve stopnje dokazni standard postavilo previsoko, saj pri izdaji začasne odredbe sploh ni mogoče izvajati popolnega dokaznega postopka.

Tožnica pa je zatrjevala tudi, da z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, toženka ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici. Sodišče prve stopnje je le pavšalno navedlo, da tožnica ni konkretno navedla, zakaj tožena stranka takih posledic ne bi utrpela. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje kršilo 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, saj odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti. Okoliščine, da toženi stranki ne bo z izdajo predlagane začasne odredbe nastala škoda, sploh ni mogoče dokazovati. Že po naravi stvari je namreč jasno, da delodajalec, ki za opravljeno delo plačuje delavca, ni z ničemer oškodovan. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevane kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ne, je pa odločitev sodišča prve stopnje preuranjena in materialno pravno napačna.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podane smiselno zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sklepu navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sklepu niso nejasni in med seboj v nasprotju, tako da se odločitev da preveriti.

6. V individualnem delovnem sporu lahko sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje terjatve na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDDS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), po določbah Zakona o izvršbi (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in naslednji), če ZDSS-1 ne določa drugače. ZIZ opredeljuje pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarnih in nedenarnih terjatev (270. in 272. člen ZIZ) ter primeroma našteva vrste teh odredb (271. člen in 273. člen ZIZ). Sodišče lahko izda začasno odredbo le, če so zanjo izpolnjeni vsi zakonski pogoji in v takšni obliki, da se z njo doseže namen zavarovanja terjatve.

7. Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 44/2006 in naslednji) v 272. členu določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve in določa, da mora upnik izkazati za verjetno, da terjatev obstoji ali mu bo terjatev zoper tožnika nastala, poleg tega pa mora izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da tožnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

8. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Ugotovilo je, da je obstoj terjatve verjetno izkazan, saj je tožena stranka kršila določbe 115. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Tožnica namreč zaradi nosečnosti uživa posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in ji delovno razmerje v času nosečnosti ne more prenehati zaradi odpovedi tožene stranke. Pritožbeno sodišče se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je obstoj terjatve verjetno izkazan, strinja. Pri tem pa še poudarja, da je tožnica na podlagi 3. odstavka 115. člena ZDR-1 varovana pred prenehanjem delovnega razmerja tudi v primeru, če bi ji bila pogodba o zaposlitvi zakonito odpovedana.

9. Sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo, da ni verjetno izkazana ena izmed predpostavk za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 272. člena ZIZ. Tožnica je navedla, da bo po izteku odpovednega roka ostala brez zaposlitve, brez socialnih zavarovanj, brez dohodkov, z majhno možnostjo ponovne zaposlitve zaradi nosečnosti in ker je tudi njena mati zaradi lastnih nizkih dohodkov, ne bo mogla preživljati, ne bo imela nobenih prihodkov za življenje. Navedla je tudi, da je že sedaj v stresu zaradi skrbi, kako bo preživljala sebe in otroka. Vse to se negativno odraža na nosečnosti, saj ne je in ne spi. Sodišče prve stopnje je v zvezi s temi njenimi navedbami ugotovilo, da tožnica ne navaja konkretnih okoliščin, ki bi izkazovale nastanek težko nadomestljive škode in s tem v zvezi tudi ne predloži nobenega dokaza. Po stališču pritožbenega sodišča konkretnejših navedb tožnica ne more podati, zato bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do podanih navedb. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da 2. odstavek 272. člena ZIZ ne določa, da mora upnik dokazati tudi eno izmed v njem navedenih predpostavk, ampak, da mora za verjetno izkazati tudi eno izmed navedenih predpostavk. Tako bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi trditev tožnice ugotavljati verjetnost nastanka težko nadomestljive škode za tožničino in otrokovo zdravje.

10. Tudi v zvezi z naslednjo s tožničine strani zatrjevano predpostavko, in sicer, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici, bi moralo sodišče prve stopnje natančneje oceniti tožničine navedbe in trditve. Konkretnejših navedb tožnica ne more dati, prav tako pa tudi v tem primeru ni potrebno predpostavke dokazati, ampak verjetno izkazati.

11. Iz navedenega izhaja, da je pritožba tožeče stranke utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Če bi namreč samo izdalo začasno odredbo po predlogu tožeče stranke, bi toženo stranko prikrajšalo za možnost podaje ugovora zoper izdani sklep o začasni odredbi.

12. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).