Jedro

Opis kaznivega dejanja, da je obsojenec spravil oškodovanca z lažnim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto, da je dobil plačano vožnjo za relacijo, za katero ni bil upravičen, je popoln, in ni treba, da se v izreku navaja način lažnivega prikazovanja, to je vsakoletno podajanje izjav o stalnem prebivališču in o relaciji vožnje.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1.Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo I K 463/2006 z dne 4. 6. 2009 G. I. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen deset mesecev zapora ter preizkusno dobo treh let s posebnim pogojem, da v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe vrne oškodovancu M. premoženjskopravni zahtevek v višini 17.109,00 EUR. Na podlagi prvega odstavka 96. člena KZ je obsojencu odvzelo premoženjsko korist v višini 2.967,80 EUR. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 1037/2009 z dne 18. 3. 2010 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2.Zoper navedeno pravnomočno sodbo obsojenčev zagovornik vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in kršitev ustavnih pravic obsojenega. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni v oprostilno oziroma, da obe ali le sodbo višjega sodišča razveljavi in zadevo vrne sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje.

3.Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene. Ocenjuje, da je večino očitkov z ustreznimi argumenti v celoti zavrnilo že pritožbeno sodišče. Glede navedb o enakem dejanskem stanju v podobni zadevi, v kateri je sodišče izreklo oprostilo sodbo, pa ugotavlja, da se vlagatelj zgolj pavšalno sklicuje na razloge iz druge sodbe in pri tem ne pojasni, katera odločilna dejstva v tej zadevi ustrezajo dejstvom v drugi zadevi. Domneve, da bi obsojenec lahko stanoval v drugem kraju in bil upravičen do potnih stroškov, so v nasprotju s trditvami v zahtevi, da je stanoval v M. Zato gre za razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo ni mogoče uveljavljati. Enako ocenjuje izpodbijanje višine škode oziroma protipravne premoženjske koristi.

4.Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojenemu G. I. in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5.Obsojenčev zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. in 2. točke 372. člena ZKP, zaradi nespoštovanja sodne prakse. Višjemu sodišču očita, da ni upoštevalo že prej izdane oprostilne sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 462/2006 z dne 23. 12. 2009, pravnomočne dne 2. 2. 2010, kjer je sodišče obdolženca ob enakem dejanskem stanju oprostilo vseh obtožb.

6.Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo I K 462/2006 z dne 23. 12. 2009 obdolženega S. I., brata obsojenega G. I., po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ, ker višina in obstoj protipravne premoženjske koristi nista bila ugotovljena z gotovostjo, potrebno za izrek obsodilne sodbe, in posledično ni dokazan obdolženčev goljufivi namen. Zoper sodbo pritožba ni bila vložena.

7.Vrhovno sodišče ugotavlja, da je Okrajno sodišče v Ljubljani tako v sodbi I K 462/2006 za oproščenega S. I., kot tudi v sodbi I K 463/2006 (v nadaljevanju izpodbijani sodbi) za obsojenega G. I. ugotovilo, da sta lažno prikazovala svojemu delodajalcu M., da prebivata na naslovu Š., od koder se dnevno vozita na delo. Vendar so bile dejanske ugotovitve v sodbah drugačne. Zato očitki zagovornika obsojenega G. I. višjemu sodišču, ker ob enakem dejanskem stanju kot v sodbi I K 462/2006 G. I. ni oprostilo, niso utemeljeni. Obsojeni G. I. je dejanje zanikal in zatrjeval, da je v obravnavanem obdobju dejansko bival na naslovu Š., kjer je imel od leta 2000 dalje prijavljeno stalno prebivališče. Potrdil je, da je podpisal izjave z dne 24. 1. 2001, 14. 2. 2002, 11. 11. 2002 ter 17. 11. 2004 o tem, da se z osebnim avtomobilom vozi na delo iz Š. Njegov zagovor so potrdili tudi njegova starša E. in A. I. in brat S. I., ki je navedel, da sta v obravnavanem obdobju z bratom neprekinjeno živela na tem naslovu (stran 10 izpodbijane sodbe I K 463/2006). Sojenje se je zoper S. I. (prva glavna obravnava dne 7. 10. 2009) začelo po izreku obsodilne sodbe za obsojenega G. I. z dne 4. 6. 2009, zastopal ga je isti zagovornik, odvetnik mag. I. D., S. I. pa se je branil z molkom, njegova starša in brat G. I. pa so se kot privilegirane priče odrekli pričanju (stran 7 sodbe I K 462/2006).

8.Glede na vsebino izjav obsojenega G. I. o stalnem prebivališču v Š. in o relaciji vožnje Vrhovno sodišče ni sledilo trditvam zahteve, da mu enako kot bratu v sodbi I K 462/2006, ni dokazan njegov goljufivi namen. V izjavah, ki jih je podpisal, je namreč izrecno navedeno: „To izjavo dajem zaradi povračila stroškov prevoza na delo za relacijo, na kateri se dnevno vozim. Jamčim, da so navedeni podatki, od katerih je odvisno izplačilo povračila za prevozne stroške resnični, točni in popolni kakor tudi, da bom naslovu prijavil sleherno spremembo, ki vpliva na izplačilo tega povračila, v roku osem dni od nastanka spremembe (list. št. 29).“ Tako je sodišče ugotovilo, da je obsojenec izjavo, da stanuje v Š., podal zaradi izplačila povračila za prevozne stroške na delo za relacijo, na kateri se dnevno vozi. Pri tem pa se zavedel, da s podpisom izjave o povračilu potnih stroškov jamči za točnost in popolnost podatkov. Glede na to je bilo za ugotovitev, ali je škoda nastala, relevantno le vprašanje, ali je dejansko živel v Š. (kot je ves čas postopka zatrjeval, enako njegova starša in brat), ne pa dodatno ugotavljanje, kje je dejansko živel. S tem, ko je sodišče ugotovilo, da tam ni živel, je sklep, da do prevoznih stroškov na tej relaciji ni bil upravičen, kot se mu očita v opisu dejanja, utemeljen. Enako tudi zaključek, da je z lažnim navajanjem prebivališča obsojenčev namen pridobitve protipravne premoženjske koristi podan, prav tako tudi škoda, ki je nastala delodajalcu.

9.Dejansko prebivališče obsojenca, od koder se je dnevno vozil na delo, bi bilo relevantno le za določitev višine protipravne premoženjske koristi oziroma škode, ki je nastala delodajalcu. Zato z očitki višjemu sodišču, da bi moralo oceniti, da višina protipravne premoženjske koristi v dokaznem postopku ni bila ugotovljena z gotovostjo, potrebno za izrek obsodilne sodbe, vloženo v zahtevi za varstvo zakonitosti, uveljavlja zgolj razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pri tem Vrhovno sodišče izpostavlja, da sodišče podlage za ugotovitev nižje višine škode niti ni imelo. Obsojenec je ves čas tekom postopka zatrjeval, da je živel v Š. in se od tam dnevno vozil na delo. Kljub temu, da mu sodišče prve stopnje ni verjelo, svojega zagovora tudi v pritožbi ni spremenil tako, da bi navajal drug naslov.

10.Zahteva uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek sodbe nerazumljiv, saj ni razvidno na kakšen način naj bi obsojenec izvrševal lažnivo prikazovanje. V opisu dejanja se G. I. očita, da je v času od 1. 6. 2001 do 1. 5. 2005 svojemu delodajalcu lažno prikazoval, da stanuje na naslovu Š. in da se od tam dnevno vozi z osebnim vozilom v službo in neupravičeno uveljavljal potne stroške za prevoz na delo in iz dela na relaciji Š. – N., N. – L., L. – B., zaradi njegovih navedb je M. izplačalo 20.076,80 EUR, kolikor znaša protipravno pridobljena premoženjska korist, čeprav tam dejansko ni stanoval in do prevoznih stroškov na tej relaciji ni bil upravičen. Ker iz opisa nedvoumno izhaja, da je obsojenec spravil M. z lažnim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto, da je dobil plačano vožnjo za relacijo, za katero ni bil upravičen, je višje sodišče utemeljeno ocenilo, da je opis popoln. Zato navajanje načina lažnivega prikazovanja, to je vsakoletno podajanje izjav o stalnem prebivališču in o relaciji vožnje, tudi po oceni Vrhovnega sodišča za razumljivost izreka ni bilo potrebno. Zato uveljavljena kršitev ni podana.

11.Neutemeljeno uveljavlja tudi kršitev ustavne pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave, ko višjemu sodišču očita, da ni odgovorilo na pritožbene očitke, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede direktnega naklepa v zvezi z načinom lažnivega prikazovanja in višine protipravne premoženjske koristi. Višje sodišče je glede obsojenčeve krivde ugotovilo, da sodba prve stopnje vsebuje dovolj utemeljenih razlogov, zato je pritožbeni očitek, da direktni naklep ni popolnoma obrazložen, zavrnilo. Pri obrazložitvi kazenske odgovornosti je ocenilo, da se je obsojenec ob podpisu izjav o stalnem prebivališču v Š. in o relaciji vožnje, nedvomno zavedal, da pomenijo lažnivo prikazovanje in to hotel storiti zaradi pridobitve protipravne premoženjske koristi (stran 2 sodbe sodišča druge stopnje). S tem se je višje sodišče v celoti opredelilo glede direktnega naklepa obsojenca. Iz navedenega namreč izhaja, da se je obsojenčev direktni naklep nanašal na povračilo neupravičenih potnih stroškov na relaciji Š. – N., N. – L., L. – B. v obdobju od 1. 6. 2001 do 1. 5. 2005, kar znaša 20.076,80 EUR.

12.Pritožbene očitke, da so v izreku in razlogih prvostopenjske sodbe navedeni različni zneski in da so si v obrazložitvi navedeni razlogi v nasprotju (podpisoval izjave/navajal), pa je utemeljeno zavrnilo že višje sodišče (stran 3 sodbe sodišča druge stopnje).

13.Kolikor nasprotuje razlogom višjega sodišča glede upoštevanja okoliščin pri odmeri kazni, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da odmera kazni ni predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

C.

14.Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega G. I. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

15.Vrhovno sodišče je na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.