Jedro

Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da je Občina Piran pri delu parcele št. 4594 k.o. A., katere lastnik je tožnik razlastitveni upravičenec. Dejstvo, da Občina Piran še ni lastnica parcele, za uvedbo postopka parcelacije, ki se izvaja zaradi razlastitve, pa po določbi 5. odstavka 48. člena ZEN ni pravno relevantno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Območna geodetska upava Koper je odločbo navedeno v uvodu sodbe, izdala na zahtevo razlastitvene upravičenke Občine Piran v postopku evidentiranja urejene meje in parcelacije. Z njo je v 1. točki izreka kot urejeno evidentirala del meje parcele 4594 s sosednjimi parcelami 4591, 7746/1 in 7763/5 vse k.o. A. Pod točko 2 izreka je v katastrski občini A. v postopku parcelacije ugotovila kot spremembe: ukinitev parcele 4594 in nastanek novih parcel 4594/1, 4594/2 in 4594/3. Obvezna priloga k tej odločbi je po točki 3 izreka grafični prikaz urejene meje in stanja parcel po opravljeni parcelaciji z označenimi zemljiško katastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami. V tem postopku stroški niso nastali (4. točka izreka). V obrazložitvi se upravni organ prve stopnje sklicuje na določbe 28., 35., 40., 48., 51 in 52. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (Uradni list RS, št. 47/06, 65/07-odl.US in 105/10 – ZDoh-ZH-v nadaljevanju ZEN). Ugotavlja, da je zahtevo za evidentiranje urejene meje in parcelacije podala Občina Piran kot razlastitvena upravičenka na parc. št. 4594 k.o. A., da je bil zahtevi priložen ustrezen elaborat z vsebino predpisano v ZEN in v Pravilniku o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru, da je bilo v postopku zemljiškoknjižnim lastnikom obravnavanih parcel in Občine Piran kot razlastitveni upravičenki zagotovljena možnost udeležbe na mejni obravnavi, da so vse podpisale izjavo o strinjanju s potekom predlagane meje in da je v elaboratu parcelacije izkazano tudi zagotovilo, da je izvedena parcelacija v skladu z načrtom parcelacije iz odločbe o razlastitvi. Ker tako ugotovljeni podatki o mejah, novih delih mej in parcelah omogočajo evidentiranje, zaključuje, da so izpolnjeni pogoji za evidentiranje urejene meje in parcelacije.

Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo z dne 31. 5. 2010 kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožnika zoper navedeno odločbo Območne geodetske uprave Koper z dne 16. 10. 2009. Tožnik v tožbi na odpravo odločbe Območne geodetske uprave Koper z dne 16. 10. 2009 navaja, da je zoper njo vložil pritožbo, ki je bila z odločbo tožene stranke zavrnjena, kljub dejstvu, da občina še ni zemljiškoknjižni lastnik. Tožnik namreč meni, da je le zemljiškoknjižno lastništvo lahko podlaga, ki omogoča merjenje in določanje meje med parcelami. Zatrjuje, da je izpodbijana odločba utemeljena tipsko na nekakšni virtualni stvarnosti, ki pa ima v konkretnem primeru grozljive in nepopravljive posledice. Meni, da je v nasprotju z zdravo pametjo (laično ali strokovno) sklicevanje na 237. ali 247. člen ZUP. V nadaljevanju navaja okoliščine, iz katerih naj bi izhajalo, da je javni interes le navidezen in da nikjer in nikoli ni bil predmet presoje. Meni, da se občini izplača, s pomočjo geodetov uzurpirati privatno lastnino za cesto, čeprav ima sama zemljo, na kateri bi bila cesta veliko bolj primerna in v skladu z javnim interesom. Zatrjuje, da v nobenem od dosedanjih postopkov dejstva, odločilna za presojo in zakonito odločitev niso bila ugotovljena in upoštevana. Na podlagi navedenega meni, da je njegova tožba utemeljena. Sodišču zato predlaga naj odločbo tožene stranke z dne 31. 5. 2010, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper izpodbijano odločbo Območne geodetske uprave, odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Občina Piran kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu odgovora na tožbo ni podala.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je v tem upravnem sporu lahko presojalo le zakonitost odločbe Območne geodetske uprave, torej odločbe, s katero je upravni organ prve stopnje odločil o zahtevi Občine Piran v postopku evidentiranja urejene meje in parcelacije in s katero je bilo poseženo tudi v pravni položaj tožnika. Ker je navedena odločba postala dokončna z odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 31. 5. 2010, s katero je bilo odločeno le o tožnikovi pritožbi, sodišče v 2. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1) ni imelo podlage tudi za odločanje o zakonitosti odločbe z dne 31. 5. 2010, za katero tožnik tudi predlaga odpravo.

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi ugotovitev izpodbijane odločbe, ki temelji na podatkih iz posredovanih upravnih spisov, je po presoji sodišča upravni organ prve stopnje pravilno ugotovil dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabil materialni zakon. Sodišče zaradi tega sprejema obrazložitev izpodbijane odločbe, v zvezi s tožbo pa še dodaja: Po oceni sodišča je zmotno stališče tožnika, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi podani z okoliščinami, na katere se sklicuje.

V obravnavani zadevi je bila izpodbijana odločba izdana na zahtevo Občine Piran.

Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da je Občina Piran lastnica parcel 4591, 7746/1 in 7763/5 k.o. A., in da je lastnik parcele 4594 k.o. A., tožnik. Z izpodbijano odločbo je bil del meje tožnikove parcele evidentiran kot urejena meja s parcelami Občine Piran.

Po določbi 28. člena ZEN, na katero se sklicuje tudi upravni organ prve stopnje v izpodbijani odločbi, se postopek evidentiranja urejene meje uvede na zahtevo lastnika parcele.

Tožbena trditev, da Občina Piran ni lastnica parcel, za katere je vložila zahtevo za uvedbo postopka evidentiranja urejene meje s sosednjo tožnikovo parcelo, torej ni skladna s podatki v spisih. Za to svojo trditev pa tožnik v upravnem postopku in niti v tožbi ni navedel dejstev in okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da Občina Piran ni lastnica obravnavanih parcel. Z izpodbijano odločbo pa je bilo odločeno tudi o zahtevi Občine Piran za uvedbo postopka evidentiranja parcelacije. Upravni postopek evidentiranja parcelacije, se po določbi 1. odstavka 48. člena ZEN uvede na zahtevo lastnika oziroma druge osebe, ki ima po zakonu pravico zahtevati parcelacijo. Če se parcelacija izvaja zaradi razlastitve, pa uvedbo postopka predlaga razlastitveni upravičenec ( 5. odstavek 48. člena ZEN) in soglasje lastnikov s tako izvedeno parcelacijo ni potrebno (6.odstavek 48. člena ZEN).

Iz podatkov v upravnih spisih pa izhaja, da je Občina Piran pri delu parcele 4594 k.o. A., katere lastnik je tožnik, razlastitveni upravičenec. Zato dejstvo, da Občina Piran še ni lastnica parcele, za uvedbo postopka, ki se izvaja zaradi razlastitve, po določbi 5. odstavka 48. člena ZEN ni pravno relevantno. To pa pomeni, da je bil tudi upravni postopek evidentiranja parcelacije uveden na podlagi zahteve upravičene osebe.

Tožnik z navedbami v tožbi ne izpodbija drugih podatkov, na podlagi katerih je upravni organ opravil preizkus zahteve Občine Piran za uvedbo postopka po 35 in 51. členu ZEN (evidentiranje urejene meje in evidentiranja parcelacije) in niti podatkov, na katerih temelji ugotovitev upravnega organa, da so pogoji predpisani v 40. in 51. členu ZEN izpolnjeni. Na podlagi teh podatkov pa tudi po presoji sodišča upravni organ prve stopnje v določbah ZEN ni imel podlage za zavrženje ali za zavrnitev zahteve, ki jo je vložila Občina Piran kot lastnik parcel in kot razlastitveni upravičenec na parceli, katere lastnik je tožnik.

Sodišče tožniku pojasnjuje, da je bila izpodbijana odločba izdana v okviru pooblastil in po postopku, ki je urejen v ZEN. Po navedenem zakonu pa geodetska upava kot organ pristojen za odločanje v zadevah, ki jih ureja ta zakon, ni bila pooblaščena za preverjanje pravilnosti in zakonitosti odločb izdanih v postopku razlastitve, ki je urejen z drugim zakonom. Pri odločanju je zato morala upoštevati le dejstvo, ki izhaja iz izreka odločbe o razlastitvi. Tožbena trditev, da javni interes za razlastitev njegove parcele, ni bil podan, zato tudi za odločanje v tem upravnem sporu glede na določbe ZEN ni pravno pomembna. Zato se sodišče z njenim ugotavljanjem ni ukvarjalo.

Ob upoštevanju dejanskega stanja navedenega v izpodbijani odločbi, sodišče ugotavlja, da je le-ta pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena ZUS-1.