Jedro

Tožena stranka je preuranjeno sklepala na to, da tožnik ni več mladoleten. Sodišče namreč meni, da glede na podatke upravnega spisa obstaja tolikšen dvom v njegovo starost, da ni mogoče brez izvedeniškega mnenja sklepati na njegovo polnoletnost.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-466/2015/79 (1312-06) z dne 13. 3. 2017 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe navaja, kaj je tožnik povedal v prošnji in kaj je povedal na osebnem razgovoru. Nadalje navaja, da je v predhodnem postopku enkrat tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite že zavrnila, zoper odločbo je tožnik vložil tožbo, upravno sodišče je tožbi ugodilo in odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo v ponoven postopek. V sodbi je upravno sodišče navedlo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, potrdilo je tudi pravilnost tožene stranke, da za okraj Jaghuri, iz katerega je tožnik, velja, da je zunaj nadzora talibov, vendar pa tožena stranka tožnika ni seznanila z ugotavljanjem varnosti poti, ko je sklepala, da bi ga lahko v Kabul prišel čakat njegov oče. Zaradi tega je prišlo do kršitve načela zaslišanja stranke. Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka, vrhovno sodišče pa je pritožbo zavrnilo in v navedeni sodbi navedlo, da bo morala tožena stranka v ponovnem postopku ponovno zaslišati tožnika, ker ga pred izdajo odločbe ni seznanila s svojim sklepanjem, da ga bo lahko prišel iskat oče. Tožena stranka s tem v zvezi navaja, da je tožnik v času do izdaje odločbe postal polnoletna oseba in zato z njim ni opravila osebnega razgovora. Nadalje navaja, da je tožnik glede svojega rojstnega podatka podajal različne podatke. Pri podaji prošnje je navedel, da je star okoli 17 let, dne 14. 12. 2015 pa, da je star 13 let in da mu je to povedala mama, s katero se je pogovarjal. Tudi na osebnem razgovoru je rekel, da je star od 13 do 14 let, vendar je navajal različne podatke o tem, kdaj je poklical domov. Tožena stranka je sicer prejela kopijo tazkire, kjer je navedeno, da je po svojem videzu star 13 let, vendar pa tožena stranka ugotavlja, da je tazkira izdana dne 20. 2. 2016, ko tožnika ni bilo več v izvorni državi. Zaradi tega po mnenju tožene stranke ni verodostojna. Ker je tožnik navajal različne datume rojstva, je tožena stranka štela njegovo starost 17 let kot pravilno, ker je to povedal na prošnji za priznanje mednarodne zaščite. Če pa je bil 10. 12. 2015 star 17 let, potem pa je enkrat v letu 2016 dopolnil 18 let in ga zato tožena stranka v ponovljenem postopku šteje za polnoletnega. Sicer pa tožena stranka sprejema to, da je Hazar in da je iz okraja Jaghuri. Pri tem pa je ugotovila, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Ugotavlja, da ni izkazal splošne verodostojnosti. V postopku je uveljavljal ogroženost in strah pred talibani, Daish in Alkaido in zaradi splošne situacije v Afganistanu. Vendar pa je navedel, da talibani niso nikoli prišli k njim niti k sosedom, prav tako se noben član družine ni nikoli osebno srečal z njimi niti s katero drugo organizacijo.

2. Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve ugotavlja, da tožnik tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, saj ni dokazov, da obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu smrtne kazni ali usmrtitve niti mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni v izvorni državi. Nadalje tožena stranka še ugotavljala, ali izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite v smislu resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. V ta namen je preučila najnovejše relevantne odlomke različnih aktualnih poročil in člankov. Pri tem ugotavlja, da iz informacij izhaja, da iz okraja Jaghuri, od koder prihaja tožnik, ni bilo vidnih razselitev v druge okraje province Ghazni, kar kaže na to, da je to eden izmed najvarnejših oziroma najstabilnejših okrajev. Tožena stranka je nadalje preverjala tudi varnost poti, ki vodijo v okraj Jaghuri. Pri tem je ugotovila, da je najkrajša pot tudi najbolj nevarna. Druga cesta, ki poteka preko okraja Gelan, gre preko ozemlja, kjer je sorazmerno veliko upornikov, vendar Landinfo nima podatkov, da so zaradi tega posebej prizadeti civilni uporabniki ceste. Najbolj pogosto uporabljena cesta pa prečka okraj Nawur, kjer prebivalstvo predstavlja izključno Hazari in zato velja za varno. Tožena stranka je našla informacije, da v okraj Jaghuri vodijo tudi varne poti in sicer je možno potovati preko province Bamyan, s katerim so vzpostavljene redne letalske linije iz Kabula in nazaj. Tožena stranka je zbrane informacije posredovala tudi v seznanitev pooblaščencu tožnika. Pooblaščenec je priložil informacije glede varnostne situacije v Afganistanu na splošno ter glede varnostne situacije v provinci Ghazni in okraju Jaghuri, pri čemer se te bistveno ne razlikujejo od informacij, ki jih je našla tožena stranka. Pooblaščenec je predložil tudi nekaj informacij glede nevarnosti poti v provinco Ghazni. Pri tem omenja cesto smrti, vendar je to upoštevala že tudi tožena stranka in v nadaljevanju utemeljila, da obstajajo tudi informacije, iz katerih je razvidno, da v okraj Jaghuri vodijo tudi druge poti, ki so varne. Pooblaščenec tožnika je v ponovljenem postopku tudi navedel, da tožnik nima več stikov z družino, in ne more vzpostaviti z njimi povezave ter je zato zaskrbljen. Tožena stranka pojasnjuje, da je za konkreten primer to irelevantno, saj je v letu 2016 postal polnoleten in se zato toženi stranki ni več potrebno ukvarjati z vprašanjem, ali ga lahko oče pride iskat v Kabul. Od njega se glede na doseženo polnoletnost pričakuje, da bo pot zmogel sam. Pri tem tožena stranka opozarja še na informacije mednarodne organizacije za migracije, katera izvaja projekt Prostovoljno vračanje tujcev iz Republike Slovenije in reintegracijski programi v državi vrnitve tujcev.

3. Tožnik v tožbi nasprotuje ugotovitvi tožene stranke, da je star 18 let in vztraja pri tem, da je mladoletnik. Res je pri podaji prošnje najprej dejal, da je star 17 let, vendar to ne pomeni, da mora tožena stranka upoštevati njegovo prvo izjavo, saj je že tri dni po podaji prošnje sporočil toženi stranki, da je govoril s starši in da so mu ti dejali, da je star 13 let in ne 17 let. Prav tako sta tožnikov pooblaščenec in zakonita zastopnica predlagala toženi stranki, naj odredi oceno starosti, vendar tožena stranka tega ni storila. Če pa obstaja dvom glede starosti, bi morala tožena stranka odrediti postopek za oceno starosti mladoletnika brez spremstva in pridobiti izvedeniško mnenje, kot to omogoča 17. člen Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Tožena stranka pa v ponovljenem postopku tega ni odredila in prav tako ni upoštevala navodila vrhovnega sodišča, da se s tožnikom opravi ponovni razgovor, ampak je izdala negativno odločbo sklicujoč se na to, da je sedaj polnoleten. Tožnikova zakonita zastopnica je organizirala pregled tožnika pri izvedencu, pri čemer je ta ugotovil, da je star med 16 in 22 let. Tožnik meni, da je zadovoljivo pojasnil, zakaj je najprej mislil, da je star 17 let. Pri tem je mogoče sklepati, da nima jasne predstave o starosti oseb, saj je tudi starost staršev narobe ocenil. Res je, da kopija tazkire nima tako velike dokazne vrednosti, vendar je kljub temu še en dokaz, da je morebiti mlajši. Iz informacij o tazkirah v Afganistanu izhaja, da zelo pogosto zanjo zaprosi oče v imenu sina ali hčerke, saj je moški član ožje družine tisti, ki mora potrditi identiteto prosilca. Nadalje tožnik še navaja, da glede števila klicev s starši ni kontradiktornosti, saj je dejansko dvakrat govoril z njimi, najprej decembra 2015 in nato še januarja 2016. Zaradi očitne nesposobnosti ocenitve starosti je tudi drugačno navajanje starosti tožnikovih sorodnikov. Glede očitka, da ni zaprosil za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, pa navaja, da zadnji dogodki v času begunske krize kažejo na to, da imajo begunci ciljno državo, v katero želijo priti, tudi če bežijo iz najhujših vojnih območij. Nadalje tožnik podrobneje pojasnjuje, zakaj je po njegovem mnenju varnostna situacija v provinci Ghazni in okraju Jaghuri slaba. Tožena stranka se do večine informacij o izvorni državi, ki jih je posredoval tožnik 9. 3. 2017, ni opredelila. Tožnik je toženi stranki v zvezi z varnostjo predložil tudi nedavno sodbo avstralskega sodišča, ki ugotavlja, da se je varnostna situacija poslabšala tudi v okraju Jaghuri. Nadalje še navaja, da iz poročil izhaja, da so bili Hazari velikokrat ugrabljeni na poteh do Ghaznija. Tožnik pa je kot mladoletnik lažja žrtev talibanov in drugih upornikov. Pomembno je, da je ob vrnitvi deležen primernega sprejema. Zaradi tega je zelo relevantno vprašanje, ali bodo tožnika lahko prišli v Kabul počakat starši. Tožnik je v komentarjih že sporočil toženi stranki, da s starši nima več stika in tožena stranka bi to morala upoštevati. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in tožniku prizna subsidiarno zaščito, podrejeno pa, naj zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponovno opozarja na to, da je tožnik najprej rekel, da je star 17 let in pred podajo prošnje je na razgovoru s socialno delavko navedel, da je rojen 1. 1. 1998. Dne 15. 12. 2015 pa je prošnjo za mednarodno zaščito dopolnil tako, da je izjavil, da je star 13 let. Predložil je sicer tudi kopijo tazkire, kjer je napisano, da je po zunanjem videzu star 13 let, kar pa je nemogoče trditi, saj je bila navedena izdana 20. 2. 2016, ko tožnika ni bilo več v izvorni državi. Sicer pa je tožnik večkrat spreminjal osebne podatke. Tudi tožnikova zakonita zastopnica je prilagajala rojstni datum tožnika, saj je sprejela sklep o popravi pomote, kjer je navedeno, da je pravilen rojstni datum 31. 12. 2002. Glede zdravniškega mnenja o njegovi starosti pa tožena stranka meni, da gre za nedovoljeno tožbeno novoto. Za pravilno ugotavljanje starosti je potrebno izvesti podrobnejšo medicinsko raziskavo in ne splošni zdravniški pregled. Pri tem tožena stranka opozarja na rentgensko slikanje levega zapestja, ključnice in zobovja, najpogosteje pa kombinacijo vsega naštetega. Glede varnostne situacije pa tožena stranka opozarja na to, da je upravno sodišče samo navedlo, da je tožena stranka ugotavljala varnostno situacijo v provinci Ghazni, kjer je ugotovila, da je okraj Jaghuri varen. Splošno nasilje v provinci Ghazni vsekakor ne vključuje okraja Jaghuri. Sicer pa se je tožeča stranka v tožbi oprla tudi na več poročil, ki jih v postopku do izdaje upravnega akta ni predlagala, pri čemer tožena stranka ponovno opozarja na nedovoljene tožbene novote. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožnik v pripravljalni vlogi zanika, da bi namerno spreminjal rojstne podatke ter navaja, da ima tožena stranka v primeru dvoma v tožnikovo starost dolžnost postaviti izvedenca. Spremenjeni EMŠO tožnika pa je zakoniti zastopnici sporočila vodja azilnega doma. Tožnikov pooblaščenec in zakonita zastopnica sta že v prvem postopku predlagala toženi stranki, naj odredi oceno starosti. Nadalje med drugim tožnik še navaja, da so bila vsa poročila, na katera se v tožbi sklicuje, predhodno predložena toženi stranki v komentarju na poročila, ki jih je le-ta predložila tožeči stranki.

6. Tožba je utemeljena.

7. Tožena stranka je tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila v ponovljenem postopku, potem ko je prvo odločbo tožene stranke o zavrnitvi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito upravno sodišče s sodbo št. I U 551/2016-11 z dne 12. 5. 2016 že odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. V tej sodbi je sodišče zavzelo stališče, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, saj po ugotovitvah tožene stranke ni doživel nobene osebne izkušnje in njegovemu strahu pred talibani, ki jih ni nikdar srečal, manjka subjektivni element. Po mnenju sodišča je že tedaj tožena stranka pravilno ugotovila, da dejanja, ki jih opisuje tožnik, ni mogoče šteti za dejanja, ki ustrezajo vsebini pravnega standarda preganjanja. Sodišče je v tej sodbi tudi zavzelo stališče, da ni mogoče slediti navedbam, da bi bila celotna provinca Ghazni nestabilna. Pač pa je sodišče odločbo odpravilo iz tega razloga, ker je tožena stranka pri ugotavljanju pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite pri ugotavljanju varnosti poti v Jaghuri sklepala, da bi lahko tožnika prišel čakat njegov oče v Kabul in ga lahko preko varnih poti peljal domov. S tem sklepanjem pa ga pred odločitvijo ni seznanila, da bi se lahko do tega izjasnil in povedal, ali bi to bilo možno. Opozorilo je na to, da gre za mladoletno osebo, ki je bolj izpostavljena nevarnostim poti. Mladoletnost tožnika predstavlja dodaten faktor tveganja, ki ga je potrebno upoštevati pri presoji varnosti poti do okraja Jaghuri. Ker tožena stranka s svojim mnenjem o tem, da ga bo lahko prišel oče iskat v Kabul tožnika ni seznanila pred izdajo odločbe, je po mnenju sodišča prišlo do kršitve načela zaslišanja stranke. Vrhovno sodišče je pritožbo tožene stranke zoper navedeno sodbo upravnega sodišča zavrnilo. Pritrdilo je sodišču prve stopnje, da je tožena stranka iz zgoraj navedenih razlogov kršila načelo zaslišanja stranke. Strinjalo se je tudi s tem, da je treba načelo največje otrokove koristi upoštevati tudi, ko gre za presojo varnosti poti, po kateri naj bi prosilec prišel do svojega kraja.

8. Tožena stranka v ponovljenem postopku ni zaslišala tožnika, pri čemer je kot razlog za to navedla, da je tožnik v času do izdaje odločbe postal polnoletna oseba in da so se s tem okoliščine bistveno spremenile. Pri tem se tožena stranka sklicuje na to, da je tožnik v začetku postopka, torej ob podaji prošnje, navajal, da je star okoli 17 let in da je zaradi tega štela kot relevantno to starost. Navedla je tudi to, da je kasneje navajal, da je mlajši, vendar se njej zdi relevantni podatek, ki ga je navajal ob podaji prošnje. Sodišče pa s tem v zvezi meni, da je tožena stranka preuranjeno sklepala na to, da tožnik ni več mladoleten. Sodišče namreč meni, da glede na podatke upravnega spisa obstaja tolikšen dvom v njegovo starost, da ni mogoče brez izvedeniškega mnenja sklepati na njegovo polnoletnost. Treba je namreč upoštevati, da je že tri dni po podaji prošnje za mednarodno zaščito navedel, da je dejansko mlajši in je bilo v zvezi s tem dne 15. 12. 2015 opravljeno celo posebno zaslišanje pri toženi stranki. Tako iz zapisnika o dopolnitvi prošnje za mednarodno zaščito izhaja, da je tožnik povedal, da je med tem časom (torej od podaje prošnje) govoril z mamo iz Afganistana, ki mu je povedala, da je star 13 in ne 17 let. Povedal je tudi, da so mu v skupini, v kateri je potoval, rekli, da naj reče, da je star 17 let. Povedal je tudi, da pri podaji prošnje ni točno vedel, koliko je star in šele ko je govoril z mamo, mu je povedala, da je star okoli 13 let. Povedal je tudi to, da so mu v Grčiji svetovali, da naj reče, da je star 17 let. Tako zakonita zastopnica kot pooblaščenec sta ob tej priložnosti nasprotovala temu, da ga tožena stranka ocenjuje kot da je star 17 let (stran 2 zapisnika o dopolnitvi prošnje z dne 15. 12. 2015). Nadalje je iz upravnega spisa razvidno, da je tudi na osebnem razgovoru vztrajal pri tem, da je star med 13 in 14 let. Na osebnem razgovoru je tudi povedal, da pri njih ne praznujejo rojstnih dnevov (stran 9 zapisnika o osebnem razgovoru). Glede na vse navedeno sodišče meni, da četudi tožena stranka meni, da ni zanesljivo dokazano, da je tožnik še vedno mladoleten, pa po mnenju sodišča obstaja vsaj dvom v starost tožnika. Drugi odstavek 17. člena ZMZ-1 določa, da če se pri obravnavi prošnje za mednarodno zaščito na podlagi mnenja uradnih oseb oziroma oseb, ki so vključene v delo z mladoletnikom brez spremstva, podvomi v starost mladoletnika brez spremstva, pristojni organ lahko odredi pripravo izvedeniškega mnenja. Torej je prišlo v konkretnem primeru do kršitev pravil postopka, kot je določen v 17. členu ZMZ-1, ker tožena stranka ni odredila priprave izvedeniškega mnenja. Posledično temu pa, ker je preuranjeno sklepala, da je tožnik že polnoleten, je tudi napačno ravnala, ko ga ni zaslišala z namenom, da bi se lahko izjasnil do tega, ali bi ga lahko oče res prišel čakat v Kabul, kar so bila že navodila iz prejšnjih sodb upravnega in vrhovnega sodišča. 9. Iz zgoraj navedenega razloga je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek iz razloga po 3. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi kršitev določb postopka, se od vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo. Tožena stranka je pri ponovnem odločanju vezana na stališča sodišča, ki zadevajo vodenje postopka in uporabo materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Sodišče opozarja še na to, da če se bo v ponovljenem postopku izkazalo, da je tožnik še vedno mladoleten in da je izgubil stik s starši, kot je zatrjeval v zadnjem postopku, je potrebno skladno s 1. alinejo prvega odstavka 16. člena ZMZ-1 začeti postopek iskanja njegovih staršev in drugih sorodnikov.