Jedro

Upnik mora v postopku zaradi insolventnosti prijaviti tudi vse stroške uveljavljanja terjatev, ki so mu do začetka stečajnega postopka že nastali, pri tem pa ni pomembno, ali je o teh stroških sodišče že odločalo. Taka ureditev je odraz načela koncentracije kot enega temeljnih načel stečajnega postopka; upnik namreč lahko svoj zahtevek za izpolnitev obveznosti, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavlja samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku in v skladu s pravili tega postopka, če v zakonu za posamezni primer ni določeno drugače (prvi odstavek 227. člena ZFPPIPP).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep z dne 17. 12. 2018 razveljavi, sklep z dne 20. 3. 2019 pa spremeni tako, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 17. 12. 2018 toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni plačati sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 130,00 EUR na transakcijski račun sodišča prve stopnje in s sklepom z dne 20. 3. 2019 toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 299,87 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

2. Zoper navedena sklepa vlaga pravočasno pritožbo stečajni upravitelj. Navaja, da je terjatev na plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje nastala, ne glede na plačilo, že pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko in je kot taka predmet prijave v stečajnem postopku. Prav tako so vsi stroški postopka, ki so nastali do trenutka začetka stečajnega postopka nad toženo stranko stroški oziroma terjatev, za katere 3. točka drugega odstavka v zvezi s šestim odstavkom 60. člena ZFPPIPP določa, da jih je treba prijaviti skupaj z zahtevkom za priznanje glavnice terjatve, sicer velja, da jih upnik v postopku zaradi insolventnosti ne uveljavlja. Sklicuje se na odločitev vrhovnega sodišča v zadevi III Ips 33/2018. Zatrjuje, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je odločilo o povrnitvi stroškov tožniku s strani tožene stranke za postopek na prvi stopnji, saj bi pri svoji odločitvi moralo upoštevati že uveljavljeno sodno prakso, da mora upnik svoje terjatve iz naslova pravdnih stroškov prijaviti v stečajni postopek, sicer velja, da jih upnik ne uveljavlja.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijana sklepa v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka navedene v citirani določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožeča stranka je v predmetnem sporu vložila dne 26. 9. 2016 tožbo zaradi plačila razlike premalo izplačanih plač, neizplačanega nadomestila za prehrano, regresa za letni dopust in nadomestila za neizrabljen letni dopust, v skupnem znesku 2.766,90 EUR s pripadki. Z vlogo z dne 30. 10. 2018 je umaknila tožbo, ker je tožena stranka v postopku osebnega stečaja, stečajni upravitelj pa je terjatev tožeče stranke priznal. Tožeča stranka v stečajnem postopku nad toženo stranko ni prijavila pravdnih stroškov, ki so ji nastali v tej pravdi do začetka stečajnega postopka, hkrati pa je zahtevala povračilo stroškov postopka in sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo potrebne stroške postopka do umika tožbe.

7. Kadar upnik v postopku zaradi insolventnosti poleg glavnice terjatve uveljavlja stroške, ki so mu nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, mora zahtevek za priznanje vsebovati zneske teh stroškov (3. točka drugega odstavka 60. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). Če zahtevek za priznanje terjatve ne vsebuje zneska stroškov iz 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP, se za prijavo terjatve ne uporabljajo pravila o nepopolnih vlogah, da upnik v postopku zaradi insolventnosti ne uveljavlja teh stroškov (šesti odstavek 60. člena ZFPPIPP).

8. Iz navedenih določil je jasno razvidno, da mora upnik v postopku zaradi insolventnosti prijaviti tudi vse stroške uveljavljanja terjatev, ki so mu do začetka stečajnega postopka že nastali, pri tem pa ni pomembno, ali je o teh stroških sodišče že odločalo. Taka ureditev je odraz načela koncentracije kot enega temeljnih načel stečajnega postopka; upnik namreč lahko svoj zahtevek za izpolnitev obveznosti, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavlja samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku in v skladu s pravili tega postopka, če v zakonu za posamezni primer ni določeno drugače (prvi odstavek 227. člena ZFPPIPP).

9. V obravnavani zadevi so stroški individualnega delovnega spora tožeči stranki nastali že pred začetkom stečajnega postopka. Zato bi morala tožeča stranka poleg glavnice tudi vse stroške postopka prijaviti v stečajnem postopku. Pritožba se utemeljeno sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 33/2018 z dne 28. 8. 2018, iz katerega izhaja, da določba 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP v povezavi z določbo šestega odstavka istega člena pomeni spremembo pogojev za uveljavljanje zahtevka za povrnitev stroškov postopka, kot so urejeni v splošnih določbah drugega in tretjega odstavka 163. člena ZPP. Ne glede na način končanja pravdnega postopka po izpolnitvi pogojev za nadaljevanje postopka (drugi odstavek 301. člena ZFPPIPP) je predpisana dolžnost navedbe že nastalih stroškov sodnega uveljavljanja terjatve v zahtevku za priznanje terjatve pozitivna procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da bi sodišče v pravdnem postopku smelo odločati o zahtevku upnika za povrnitev teh pravdnih stroškov, ki so nastali do stečajnega postopka. Takšna dodatna ovira za uveljavljanje stroškovnega zahtevka v pravdi je utemeljena na načelu koncentracije v stečajnem postopku, saj omogoča, da se že v fazi preizkusa terjatev ugotovi obseg vseh terjatev in z njimi povezanih stroškov, ki vplivajo na možnost poplačila upnikov.

10. Ker predpisana procesna predpostavka v konkretnem primeru ni bila izpolnjena, je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi stečajnega upravitelja ugodilo in izpodbijani sklep z dne 17. 12. 2018, s katerim je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje, ker je bila tožeča stranka oproščena plačila sodne takse, razveljavilo, saj je taksa, katerih plačilo je bila stranka oproščena, del stroškov postopka (15. člen ZST-1), sklep z dne 20. 3. 2019 pa spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka, ki so ji nastali do začetka stečajnega postopka, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP).

11. Tožena stranka je s pritožbo uspela, vendar ni priglasila stroškov postopka, zato sodišče o njih ni odločalo. Tožeča stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo, vendar z njim ni bila uspešna, zato sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP).