12. 7. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 4. julija 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 91/2005 z dne 13. 4. 2005 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu št. Ks 37/2005 z dne 4. 4. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora po drugem odstavku 207. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št 63/94 in nasl. – ZKP) iz razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, zaradi utemeljenega suma storitve dveh kaznivih dejanj prepovedanega prehoda čez državno mejo po drugem in tretjem odstavku 311. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ) v zvezi s 25. členom KZ. Zatrjuje kršitev četrtega odstavka 15. člena in prvega odstavka 20. člena Ustave. Predlaga, naj Ustavno sodišče razveljavi izpodbijani sklep in odredi, naj se obdolženi nemudoma izpusti na prostost.

2.Pritožnik navaja, da se je dvomesečni rok od zadnjega podaljšanja pripora pred podaljšanjem z izpodbijanim sklepom iztekel 3. 4. 2005, z izpodbijanim sklepom pa je bilo o podaljšanju pripora odločeno šele 4. 4. 2005. Meni, da bi moral biti ob izteku roka izpuščen na prostost in da zunajobravnavni senat pripora, ki je prenehal, ni mogel podaljšati, ampak bi ga lahko le ponovno odredil, če bi za to obstajali zakoniti pogoji. To naj bi pomenilo, da je bil pritožnik od 3. 4. 2005 dalje nezakonito v priporu. Navaja še, da je v izpodbijanem sklepu zunajobravnavni senat pripor podaljšal za več kot dva meseca, do 5. 6. 2005. Pritožbeno sodišče naj bi glede obeh navedenih očitkov sicer pritrdilo pritožbenim navedbam obdolženca, vendar naj bi zavzelo sporno stališče, da kršitev ni takšna, da bi vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa in imela za posledico odpravo pripora.

3.Naknadno je pritožnik poslal Ustavnemu sodišču v vednost predlog za odpravo pripora in navedel, da mu sodišče ni vročilo nobenega sklepa o odreditvi in podaljšanju pripora v jeziku, ki ga razume. Zato naj se ne bi mogel seznaniti z njihovo vsebino.

B.

4.Po določbi prvega odstavka 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) lahko vsakdo ob pogojih, ki jih določa ta zakon, vloži pri Ustavnem sodišču ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

5.Pritožnik izpodbija stališče pritožbenega sodišča v zvezi s presojo zatrjevane napačne ugotovitve zunajobravnavnega senata glede datuma izteka dvomesečnega podaljšanja pripora po drugem odstavku 207. člena ZKP ob preizkusu obstoja pogojev za pripor. Pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da ima pritožba sicer prav, da je sodišče v izpodbijanem sklepu zapisalo, da se pripor podaljša za več kot dva meseca, vendar ocenjuje takšen zapis kot pomoten in nepotreben ter meni, da zato ne vpliva na zakonitost in pravilnost prvostopenjske odločbe o podaljšanju pripora.

6.Pritožnik zatrjuje kršitev četrtega odstavka 15. člena in prvega odstavka 20. člena Ustave. Člen 15 Ustave vsebuje zgolj splošna načela za uresničevanje in varstvo človekovih pravic, med katerimi v četrtem odstavku zagotavlja sodno varstvo človekovim pravicam. V prvem odstavku 20. člena Ustave določa pogoje za odreditev pripora (obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, odločba sodišča, neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi). Z izpodbijanim stališčem pritožbenega sodišča, sprejetim ob presoji morebitnega obstoja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, zato očitno niso mogle biti kršene človekove pravice, kot jih zatrjuje pritožnik. Ugotoviti je tudi treba, da se je sodišče druge stopnje do relevantne pritožbene navedbe opredelilo in svojo odločitev razumno obrazložilo. Zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

7.Pritožnik sodiščem očita tudi, da je bil po 3. 4. 2005 v priporu brez izdane sodne odločbe o ponovni odreditvi pripora. Po določbi prvega odstavka 51. člena ZUstS se ustavna pritožba lahko vloži, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Izčrpanost pravnih sredstev pred vložitvijo ustavne pritožbe pritožnik izkazuje z izčrpanostjo pravnih sredstev zoper sklep o podaljšanju pripora z dne 4. 4. 2005. Že v odločbi št. Up-185/95 z dne 24. 10. 1996 (OdlUS, V, 186) je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da uveljavljanje kršitve pravice do osebne svobode, ki naj bi bila storjena s tem, da je bil pritožnik v priporu določen čas brez izdane sodne odločbe, ne more biti predmet ustavne pritožbe zoper izpodbijane priporne sklepe. Priporni sklep lahko za pritožnika učinkuje šele od njegove vročitve pritožniku in se zato ne more nanašati na čas odvzema prostosti pred tem. V tem primeru gre lahko le za to, da je bila z morebitnim nezakonitim ravnanjem, ki naj ne bi imelo podlage v sodni odločbi, kršena pritožnikova pravica do osebne svobode. Po določbi drugega odstavka 157. člena Ustave odloča o zakonitosti posamičnih dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, v upravnem sporu pristojno sodišče. Iz navedb v ustavni pritožbi izhaja, da pritožnik navedenega sodnega varstva ni izčrpal, zato je treba ugotoviti, da v tem delu pred vložitvijo ustavne pritožbe ni izčrpal razpoložljivih pravnih sredstev.

8.Glede očitka, da mu sklep o podaljšanju pripora ni bil vročen v jeziku, ki ga razume, pa je treba ugotoviti, da ga pritožnik v pritožbi zoper ta sklep ni uveljavljal in tako vsebinsko ni izčrpal pravnih sredstev, ki so mu bila na voljo. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev namreč ne pomeni samo formalnega izčrpavanja (to je vložitve pravnega sredstva), ampak pomeni tudi materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih pravnih sredstvih). Zato te domnevne kršitve v ustavni pritožbi ne more uveljavljati.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer