Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da tožnica v spornem obdobju, aprilu in maju 2020 ni opravljala dela v rizičnih razmerah oziroma v nevarnih pogojih, da bi bila upravičena do vtoževanega dodatka. Pravilno je ugotovilo, da je toženka delo organizirala na način, da je bila možnost okužbe čim bolj omejena, in sicer po eni strani z navodili (delo od doma, uporaba mask in rokavic), po drugi strani pa z omejevanjem dostopa strank v prostore toženke (in tudi sprejemom strank na hodnikih).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna toženi stranki plačati znesek v višini 153,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je dolžna toženka tožnici plačati dodatek v višini 65 % za vsako uro dela v rizičnih razmerah z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer za 72 ur dela v aprilu 2020 bruto 666,20 EUR oziroma neto 410,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2020 in za 100 ur dela v maju 2020 bruto 923,90 EUR oziroma neto 569,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2020. Zavrnilo je zahtevo tožnice za plačilo pravdnih stroškov in odločilo, da je dolžna plačati toženki znesek v višini 793,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je dodatek za delo v rizičnih razmerah določen v 11. točki prvega odstavka 39. člena KPJS. Komisija za razlago KPJS je opredelila dva pogoja za upravičenost do tega dodatka, in sicer razglasitev epidemije in opravljanje dela v nevarnih pogojih, ki sta bila v tožničinem primeru izpolnjena. Sodišče prve stopnje svoje dokazne ocene ni zadostno obrazložilo. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je ugotovilo, da delo tožnice ni predstavljalo dela v nevarnih pogojih in da so se pogoji dela pri toženki v aprilu in maju 2020 v primerjavi z marcem 2020 spremenili. Drži sicer, da je toženka varnostne ukrepe uvajala postopoma, vendar je bila kljub temu tožnica v vtoževanem obdobju izpostavljena nevarnosti okužbe. Delo je opravljala v zaprtih javnih prostorih, sprejemala je stranke in rokovala z dokumentarnim gradivom. Zaščitne opreme ni bilo dovolj, prostorov niso prezračevali, ker je bilo zunaj hladno. Z varnostnimi ukrepi je toženka sicer manjšala neposredno ogroženost zdravja, vendar je ni izničila. Nespremenljivo je, da bi bila do dodatka upravičena le, če bi zbolela. Razlogi sodbe so mestoma sami s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je prepoznalo določeno tveganje, kljub temu pa štelo, da tožnica dela ni opravljala v nevarnih pogojih. Protispisno je ugotovilo, da so ukrepi toženke sledili priporočilom NIJZ. Iz predloženih dobavnic izhaja, da mask ni bilo dovolj. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je bila izpostavljena ves čas, ko je delo opravljala, in ne le, ko je bila v stiku s strankami. Tega ne more spremeniti dejstvo, da je bila podpisana kot navzoča pri uradnem dejanju, čeprav je ni bilo na delu. Inšpektorat za javni sektor v zvezi z naknadnim evidentiranjem zapisnikov ni ugotovil kršitev. Tudi s tem v zvezi je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo, da je bil dodatek na drugih upravnih enotah izplačan. Toženka ni pojasnila, na podlagi katerih meril je določila višino dodatka. Določila jo je arbitrarno. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnice. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, opredeljene v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki ju uveljavlja pritožba. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. V 11. točki prvega odstavka 39. člena Kolektivna pogodba za javni sektor (KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadalj.) v okviru dodatkov za nevarnost in posebne obremenitve določa dodatek za delo v rizičnih razmerah. Toženka je tožnici ta dodatek izplačala za marec 2020, ne pa za sporno obdobje, april in maj 2020. V pritožbi tožnica neutemeljeno navaja, da toženka ni pojasnila, na podlagi katerih meril je določila višino dodatka, oziroma da jo je določila arbitrarno. Kot je povzelo tudi sodišče prve stopnje (točka 14 obrazložitve), je v zvezi z izplačilom dodatka za marec 2020, ne pa za april in maj 2020, navedla, da so se v tem času pogoji dela bistveno spremenili. Samemu dejstvu, da je toženka uvajala ukrepe za zmanjšanje nevarnosti okužbe postopoma, tožnica v pritožbi pritrjuje.

7. Uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Tožnica jo uveljavlja predvsem v zvezi s točko 4 obrazložitve, v kateri je sodišče prve stopnje nekonkretizirano navedlo, da se opredeljuje le do tistih navedb in dokazov, ki se nanašajo na bistvena dejstva, oziroma da se do nebistvenih navedb in dokazov ne opredeljuje. V nadaljevanju sodbe je sodišče prve stopnje dovolj konkretno obrazložilo, katera za odločitev bistvena dejstva je ugotovilo in na podlagi ocene katerih izvedenih dokazov oziroma uspeha celotnega dokaznega postopka ter kako je presodilo, da tožničin zahtevek za izplačilo dodatka za rizične razmere za april in maj 202o ni utemeljen.

8. Tožnica poleg kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev iz 15. točke drugega odstavka tega člena ZPP oziroma protispisnost, ki je podana, kadar gre za neskladje med tem, kar se o vsebini dokazov navaja v obrazložitvi sodbe, in med samimi listinami oziroma zapisniki, ne pa v primeru, ko sodišče določeno dejstvo ugotovi drugače, kot ga zatrjuje stranka, oziroma ko ga sploh ne ugotovi, ker za odločitev ni bistveno.

9. V zvezi z maskami, ki jih izpostavlja tožnica, je sodišče prve stopnje, enako kot v zvezi z drugimi zaščitnimi sredstvu (rokavice, razkužila, zaščitna stekla), pravilno ugotovilo, da jih je toženka zagotavljala, kot je bilo to v danih razmerah mogoče. V pritožbi se tožnica neutemeljeno sklicuje na vsebino predloženih dobavnic (B59), iz katerih bi bilo razvidno število mask, ki jih je prejela toženka, saj iz teh listin niso razvidne vse prejete maske (preglednica B61 "zaščitna oprema – dobava MJU (2020)"); toženka jih je, kot je navedla v pripravljalni vlogi z dne 13. 7. 2021, s strani Uprave za zaščitno in reševanje prejela že v začetku aprila 2020 (3. 4. 2020 oziroma do 6. 4. 2020 je prejela 1.600 mask; iz preglednice B62 izhaja 1.000 mask 6. 4. 2020; iz pisne izjave priče A. A., B66, pa, da so v aprilu 2020 maske prejemali tako od dobaviteljev kot Ministrstva za javno upravo). Poleg tega navedbe tožnice o nezadostni količini mask zanemarjajo dejstvo, da so delavci opravljali delo od doma, da torej niso bili vsi v prostorih toženke.

10. Kot dodatni razlog za zavrnitev zahtevka (poleg ugotovitve, da je bilo tveganje okužbe na delovnem mestu zmanjšano v taki meri, da tožnica dela ni opravljala v nevarnih pogojih) je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo, da tožnica ni specificirala obdobij, ko je bila v stiku s strankami. Tožnica je v tožbi opredelila dni, ko je delo opravljala v prostorih toženke, in zahtevala izplačilo za te dni za osem ur dela (toženka je njene navedbe prerekala z vsebino elektronsko vodene evidence delovnega časa, ki kaže manjše število ur dela), v pripravljalni vlogi z dne 4. 5. 2021 pa je navedla, da je vsak dan v prostorih toženke imela stik s strankami. Toženka je v zvezi s tem v pripravljalni vlogi z dne 13. 7. 2021 izpostavila, da ni bila ves ta čas izpostavljena nevarnim pogojem, pa tudi, da je bila v določenih primerih navedena kot navzoča pri uradnem dejanju, čeprav ni bila na delu. Sodišče prve stopnje je glede opravljanja dela v prostorih toženke utemeljeno upoštevalo navedbe toženke, potrjene s predloženimi dokazi, da je najmanj v treh primerih tožnica navedena kot navzoča pri uradnem dejanju, čeprav ni bila na delu. Tožnica v zvezi s tem v pritožbi neutemeljeno poudarja vsebino zapisnika Inšpektorata za javni sektor (gre za navedbe, ki jih je podala v pripravljalni vlogi z dne 30. 3. 2022; tožnica zapisnika ni predložila), da je sprejemljivo tudi, če se zapisniki ne evidentirajo na dan obravnave, ampak naslednji dan, ki z ničemer ne vpliva na ugotovljeno neskladje glede tega, kdaj je bila na delu.

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da tožnica v spornem obdobju, aprilu in maju 2020 ni opravljala dela v rizičnih razmerah oziroma v nevarnih pogojih, da bi bila upravičena do vtoževanega dodatka. V zvezi s tem je na podlagi vestne in skrbne ocene izvedenih dokazov, predvsem izpovedi tožnice in prič, pravilno ugotovilo, da je toženka delo organizirala na način, da je bila možnost okužbe čim bolj omejena, in sicer po eni strani z navodili (delo od doma, uporaba mask in rokavic – tožnica neutemeljeno poudarja rokovanje z dokumentarnim gradivom, saj ji je toženka zagotovila rokavice, pa tudi razkužilna sredstva), in po drugi strani z omejevanjem dostopa strank v prostore toženke (in tudi sprejemom strank na hodnikih).

12. V razlogih izpodbijane sodbe ni nobenega nasprotja; sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka izvedla ukrepe, da bi bilo delo čim bolj varno, da pa je določeno tveganje za okužbo ostalo. To tveganje, pritrjuje pritožbeno sodišče, ki je bilo primerljivo s splošno povečano nevarnostjo okužbe, ni bilo takšno, da bi se štelo, da je tožnica delo opravljala v nevarnih pogojih. Pri tem še dodaja, kot izhaja iz neprerekanih navedb toženke, podanih v pripravljalni vlogi z dne 15. 2. 2020, da je bila v mestni občini B. v aprilu 2020 le pri 17 osebah potrjena okužba, v maju 2020 pa ni bilo nobene.

13. Tožnica bi bila upravičena do vtoževanega dodatka za rizične razmere, če bi v spornem obdobju delo opravljala v nevarnih pogojih, ki pa ga po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni. V pritožbi neutemeljeno izpostavlja upravičenost do dodatka na drugih upravnih enotah, saj na neenaki obravnavi, pri čemer niti ne gre za izpostavljeno osebno okoliščino v smislu prvega odstavka 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), zahtevek za izplačilo dodatka ne more biti utemeljen.

14. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe, s katero ni uspela, in je dolžna po načelu uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP) toženki plačati utemeljeno priglašene stroške odgovora na pritožbo, in sicer upoštevaje Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) 250 točk, kar skupaj z 2 % materialnih stroškov znaša 153,00 EUR.