Jedro

Tožeči stranki je bila na podlagi določb 154. člena ZDoh-2 davčna osnova iz naslova akontacije dohodnine od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti povečana za povprečni znesek subvencij na zemljišča v uporabi, čeprav naj bi po tožbenih navedbah subvencij nikoli ne uveljavljala in tudi ne prejela. To z ozirom na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/11-10 z dne 19. 1. 2012 pomeni, da je izpodbijana odločba materialnopravno nepravilna.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčnega urada Kranj št. DT 421318-03975 z dne 23. 4. 2010 se odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 350 EUR, povečane za 20 % DDV, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je tožeči stranki z izpodbijano odločbo odmeril in naložil v plačilo obveznosti iz kmetijstva, med drugim tudi akontacijo dohodnine od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti od davčne osnove 1718,82 EUR po stopnji 10% v znesku 171,89 EUR.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih ugotavlja, da je odločba pravilna in skladna z določbami Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), na katere se sklicuje. V zvezi s pritožbeni ugovori pa navaja, da se glede na veljavno zakonodajo pri ugotavljanju davčne osnove za dohodnino od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti pripiše povprečni znesek subvencij na hektar površine za vsa kmetijska in gozdna zemljišča, ki jih ima tožnica v uporabi, ne glede na to, za katera zemljišča je dejansko prejela subvencije in ne glede na dejanski znesek subvencij, ki ga je prejela. Zato je bil tožnici povprečni znesek subvencij na zemljišča v uporabi pripisan v skladu z zakonom in zato je pritožbene navedbe, po katerih način ugotavljanja davčne osnove v konkretnem primeru ni bil pravilen, šteti kot neutemeljene.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga iz razlogov kršitve pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da subvencij ni uveljavljala in da jih zato tudi nikoli ni prejela. Zato se ji v skladu s 15. členom ZDoh-2 ne more kot dohodek upoštevati nekaj, kar ji nikoli ni bilo izplačano. Kot nerazumljivo in nelogično šteje, da je obdavčena za vsa zemljišča po stanju v zemljiškem katastru, čeprav ne uporablja vseh zemljišč, mnoga od njih pa tudi sploh ne zadoščajo pogojem za uveljavljanje subvencij oziroma zanje ne more prejeti tolikšnega zneska subvencije, kot je upoštevani povprečni znesek. Takšna obravnava davčnih zavezancev zato nasprotuje načelu enakosti in davčne nevtralnosti. Razen tega davčni zavezanec ne more vedeti vnaprej, kakšni zneski se mu bodo pripisali, ker konkretne zneske na hektar površine vsako leto določi pristojni minister. Natančnejša metodologija za izračun namreč ni predpisana niti z zakonom niti s podzakonskim aktom. Zakonska ureditev zato nedopustno posega v načelo pravne varnosti in predvidljivosti. Ker tožena stranka svoje odločitve ni obrazložila, pa se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti in je odločba nezakonita tudi iz tega razloga.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti z odločbo št. U-I-18/11-10 z dne 19. 1. 2012 v 1. točki izreka odločilo, da so bili prvi do tretji odstavek 154. člena ZDoh-2 v neskladju z Ustavo v delu, v katerem so določali, da se v davčne osnove iz prvega oziroma tretjega odstavka 71. člena tega zakona všteje povprečen znesek subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj. V 2. točki izreka pa je odločilo, da se 1. točka izreka izvrši tako, da se v davčne osnove iz prvega oziroma tretjega odstavka 71. člena ZDoh-2 v še nepravnomočno končanih postopkih všteje znesek dejansko prejetih subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj, če je ta znesek nižji od povprečnega zneska subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj.

V konkretnem primeru iz podatkov upravnih spisov sledi, da je bila tožeči stranki z izpodbijano odločbo na podlagi določb 154. člena ZDoh-2 davčna osnova iz naslova akontacije dohodnine od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti povečana za povprečni znesek subvencij na zemljišča v uporabi, čeprav naj bi po tožbenih navedbah subvencij nikoli ne uveljavljala in tudi ne prejela. To pa z ozirom na citirano odločitev Ustavnega sodišča pomeni, da je izpodbijana odločba materialnopravno nepravilna in da jo je kot takšno treba odpraviti ter zadevo vrniti v ponovno odločanje organu prve stopnje.

Sodišče je tožbi ugodilo in odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Pristojni organ mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobil sodbo. Pri tem je vezan na pravno mnenje sodišča. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilna o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

Sodišče je odločilo na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1 brez glavne obravnave.