Jedro

Škodo, ki izvira iz izkupa predrugačenega ali nepristnega čeka, trpi neresnični trasant nepristnega čeka le tedaj, če je bil kriv za izdajo nepristnega čeka (9. tč. 23. čl. Zakona o čeku). Imetnik tekočega računa, ki je imel pri sebi vseh 20 čekov, čekovne blankete pa je skupaj s čekovno kartico pustil v avtomobilu na nezavarovanem parkirišču, je delno kriv in zato soodgovoren za škodo, ko je prišlo do tatvine čekov. Delno pa je za škodo odgovorna tudi banka, ki je bila o tatvini pravočasno obveščena in bi morala notranjo organizacijo dela prilagoditi tako, da bi morebitne zlorabe čekov preprečila. Taka njena dolžnost izvira tudi iz določb ZOR (1. odst. 1057. čl. v zv. s 1. odst. 751. čl., 2. odst. 262. čl., 263. čl. in 2. odst. 18. čl. ZOR).

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine opr.št. I 102/95, z dne 30.3.1995 v dajatvenem delu razveljavi še za nadaljnjih 43.034,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

V preostalem delu se zavrne pritožba tožene stranka kot neutemeljena in v izpodbijanem a nespremenjenem delu (za znesek 64.550,40 SIT z zamudnimi obrestmi po pogodbeni obrestni meri po vsakokrat veljavnem sklepu o obrestnim merah SB Koper, d.d. od 13.12.1995 dalje do plačila ter glede stroškov prvostopnega postopka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrtniti toženi stranki 11.970,00 SIT pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki znesek 107.584,40 SIT s pripadajočimi obrestmi od 13.2.1995 dalje do plačila, zato je v tem delu obdržalo v veljavi dajatveni del sklepa o izvršbi opr.št. I 102/95 z dne 3.3.1995. Hkrati je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. V preostalem delu (za nadaljnjih 107.584,40 SIT) je dajatveni del sklepa razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo .

Prisojeni znesek predstavlja 50 % negativnega stanja na tekočem računu toženca, do katerega je prišlo zaradi vnovčenja čekovnih blanketov, ki so bili tožencu ukradeni.

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženec po svojem pooblaščencu zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z oceno prvostopnega sodišča, da je dolžan plačati tožeči stranki 50 % škode, do katere je prišlo na tekočem računu, odprtem pri tožeči stranki, zaradi vnovčitve čekovnih blanketov, ki so mu bili ukradeni. Meni, da je storil vse, kar se pričakuje od imetnika bančnega računa in mu zato ni mogoče očitati nobene oblike malomarnosti. Pogodbe, ki jo je podpisal z banko, ni prekršil v nobeni točki. Takoj po ugotovitvi tatvine je obvestil policijo in banko, zato bi morala banka blokirati njegov tekoči račun oz. svojo notranjo organizacijo zastaviti tako, da bi v primeru kaznivega dejanja ali druge zlorabe čekovnih blanketov preprečila škodo. Toženec meni, da je v nasprotju z načeli pravne države, da bi moral kot pošten državljan nositi riziko vloma in tatvine. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in toženi stranki prizna stroške pritožbenega postopka.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Prvostopno sodišče, ki je dejansko stanje v obravnavani zadevi v celoti raziskalo, po oceni pritožbenega sodišča ni pravilno ocenilo toženčevega prispevka k nastanku škode, zaradi česar je bilo materialno pravo, tako kot pritožba pravilno opozarja, delno zmotno uporabljeno. Prvostopno sodišče je sicer pri pravni presoji zadeve pravilno izhajalo iz določila 9. tč. 23. čl. Zakona o čeku, po katerem za škodo, ki izvira iz izkupa predrugačnega ali nepristnega čeka trpi neresnični trasant nepristnega čeka (v obravnavanem primeru toženec) le tedaj, če je bil kriv za izdajo nepristnega čeka. V vsakem drugem primeru trpi škodo trasat. Res je tožencu mogoče očitati delno krivdo za to, da je prišlo do izdaje nepristnega čeka, saj je prvostopno sodišče v dokaznem postopku ugotovilo, da je toženec imel pri sebi vseh 20 čekov (kar predstavlja vrednost 200.000,00 SIT) in da je čekovne blankete skupaj s čekovno kartico pustil v avtu (sicer zaklenjenem), kar glede na to, da ni šlo za vozilo, ki bi bilo parkirano na zavarovanem parkirišču, predstavlja takšno ravnanje, zaradi katerega je za nastalo škodo soodgovoren.

Vendar pa po drugi strani le ni mogoče reči, da je zaradi navedenih okoliščin odgovornost toženca za nastalo škodo enaka odgovornosti tožeče stranke. Dejstvo je namreč, da toženec ni pustil vozila kje na osamljenem mestu, temveč ob cesti, kjer je bilo v koloni parkiranih cca. 200 vozil. Med strankama je bilo nesporno, da je toženec že istega dne, ko je prišlo do tatvine, le-to prijavil policiji, takoj naslednjega dne pa obvestil banko (dne 9.5.1994). Tožeča stranka, ki je bila o tatvini pravočasno obveščena, (do vnovčitve prvega čeka so potekli vsaj štirje dnevi, do vnovčitve večine čekov pa kar 10 dni), bi zato morala, kot je pravilno navedlo že prvostopno sodišče, svojo notranjo organizacijo dela prilagoditi tako, da bi ev. zlorabe čekov preprečila. Taka njena dolžnost izvira tudi iz določb ZOR-a (stališče, zavzeto v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 9.12.1992, opr. št. II Ips 354/92). Specialne določbe o pogodbeni odškodninski odgovornosti banke po pogodbi o bančnem tekočem računu vsebuje namreč ta zakon v 1. odst. 1057. čl. v povezavi s 1. odst. 751. čl. Vendar te določbe odgovornosti ne urejajo popolno, zato je potrebno uporabiti tudi splošne določbe ZOR o pogodbeni odgovornosti.

Tako je po teh določbah upnik upravičen zahtevati povrnitev škode, če dolžnik obveznosti ne izpolni (2. odst. 262. čl. ZOR), odgovornosti za škodo pa je ta prost, če dokaže, da je škoda nastala zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (263. čl.). Vendar pa gre v obravnavanem primeru za izpolnjevanje obveznosti iz poklicne dejavnosti, kar pomeni, da je potrebno uporabiti 2. odst. 18. čl. ZOR, ki določa poostreno odgovornost. Na podlagi navedenih določb je mogoče očitati tožeči stranki, da ni ravnala s takšno profesionalno skrbnostjo, da bi do škode na tekočem računu ne prišlo. Zaradi tega je njen delež za nastalo škodo nedvomno večji od toženčevega.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke delno ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je sklep o izvršbi v dajatvenem delu razveljavilo še za 43.034,00 SIT s pripadajočimi obrestmi in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo, kar pomeni, da je dajatveni del sklepa z dne 30.3.1995 ostal v veljavi le za znesek 64.550,40,sit, kolikor ustreza 30% toženčevi soodgovornosti za nastalo škodo (4.tč. 373. čl. ZPP).

Glede na delni uspeh strank v postopku pritožbeno sodišče ni poseglo v stroškovno odločitev prvostopnega sodišča, saj je odločitev v skladu z 2. odst. 154. č. ZPP. Toženčevi pravdni stroški so bili bistveno višji od tožničinih, vendar je bila tožba potrebna, saj toženec svoje obveznosti ni priznaval in tudi če bi tožeča stranka s tožbo terjala le plačilo tolikšnega zneska, kolikor je v postopku dejansko uspela, ne bi povzročila toženi stranki bistveno manj stroškov (le za vrednost 50 odv. točk, saj so bili vsi ostali stroški fiksni, oz. neodvisni od višine tožbenega zahtevka). Na podlagi 166. čl. ZPP pa je odločilo, da je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki 11.970,00 SIT stroškov pritožbenega postopka. Te stroške je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z odvetniško in taksno tarifo (sestava pritožbe 250 točk, taksa za pritožbo 10.800,00 SIT), pri čemer je štelo, da je tožena stranka uspela s 40 % svoje pritožbe.