Jedro

S tem, ko je prvostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo odločilo o delu zahtevka upnika (tožeče stranke) za dovolitev izvršbe, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, je zagrešilo bistveno postopkovno kršitev po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sama uvedba (ne pa tudi začetek) postopka prisilne poravnave nima vpliva na veljavnost kasneje sklenjene asignacijske pogodbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka, kolikor se nanaša na drugi in tretji odstavek izreka sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 119140/2012 z dne 20. 8. 2012 razveljavi.

II. Pritožba se v preostalem delu zavrne in se potrdi v nerazveljavljenem delu sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 119140/2012 z dne 20. 8. 2012, ostane v celoti v veljavi (I. točka izreka) in da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 200,76 EUR v roku 15 dni, po tem roku pa za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno laično pritožila tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu na pritožbo odgovorila. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in toženi stranki naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka tožeče stranke. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka je prvotno vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki mu je izvršilno sodišče s sklepom VL 119140/2012 z dne 20. 8. 2012 ugodilo tako, da je toženi stranki (tedaj dolžniku) naložilo, da v roku 8 dni po vročitvi sklepa upnika poravna v predlogu navedeno terjatev (prvi odstavek izreka), dovolilo predlagano izvršbo (drugi odstavek izreka) in odločilo, da bo po pravnomočnosti sklepa o izvršbi izvršilni postopek vodilo in o njem odločalo Okrajno sodišče v Kranju (tretji odstavek izreka). Po vložitvi dolžnikovega ugovora zoper ta sklep pa je izvršilno sodišče s sklepom VL 119140/2012 z dne 1. 10. 2012 sklep o izvršbi z dne 20. 8. 2012 razveljavilo v delu, v katerem je izvršba dovoljena (1. točka izreka) in pojasnilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Kranju (2. točka izreka). Navedeni sklep, s katerim je izvršilno sodišče postopalo skladno z drugim odstavkom 62. člena ZIZ, je postal pravnomočen 12. 10. 2012. 6. Ker se je predmetni postopek nadaljeval kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, predlog za izvršbo pa se je skladno z drugim odstavkom 62. člena ZIZ obravnaval kot tožba, je sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi v dovolilnem delu postal pravnomočen. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo odločilo o delu zahtevka upnika (tožeče stranke) za dovolitev izvršbe, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, je zagrešilo bistveno postopkovno kršitev po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

7. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu utemeljeni pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje s sklepom na podlagi drugega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo v I. točki izreka v obsegu, kot je razvidno iz I. točke dispozitiva te odločbe.

8. V preostalem delu pritožba ni utemeljena.

9. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). V sporih majhne vrednosti je sodbo oziroma sklep mogoče izpodbijati samo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

10. V predmetni zadevi je tožeča stranka (prej upnik) najprej vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, in sicer na podlagi izpiska iz poslovnih knjig z oznako POG12-700787 z dne 11. 4. 2012. Zoper sklep o izvršbi je tožena stranka (prej dolžnik) ugovarjala, po razveljavitvi sklepa o izvršbi v dovolilnem delu in odstopu zadeve pravdnemu sodišču pa je sodišče izdalo izpodbijano sodbo z naslednjimi dejanskimi ugotovitvami, na katere je pritožbeno sodišče vezano: - da je tožena stranka s tožečo stranko in družbo J., d.d., sklenila asignacijsko pogodbo dne 10. 4. 2012, - da so z navedeno pogodbo stranke dogovorile medsebojna razmerja glede nakazila 5.056,55 EUR, in da naj bi ta znesek tožena stranka nakazala tožeči stranki, - da je tožena stranka tožeči stranki še isti dan (t. j. 10. 4. 2012) nakazala 2.000,00 EUR, preostalega zneska pa vse do danes ni nakazala.

11. Med pravdnima strankama je bilo v predmetni zadevi sporno, ali je tožena stranka na podlagi sklenjene asignacijske pogodbe z dne 10. 4. 2012 tožeči stranki dolžna plačati znesek 3.056,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno presodilo, da je tožena stranka dolžna plačati vtoževani znesek na podlagi sklenjene asignacijske pogodbe z dne 10. 4. 2012 (priloga B1), ter za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Pojasnilo je namreč, da ni mogoče slediti stališču tožene stranke, da je od asignacijske pogodbe kasneje odstopila in da bi morala tožeča stranka vtoževani znesek terjati od družbe J., d.d. (asignanta), saj glede na izrecno določbo 1036. člena Obligacijskega zakonika (OZ) sprejema nakazila ni mogoče preklicati.

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da predstavljajo v pritožbi navedena dejstva (da naj bi imela tožena stranka v času podpisa asignacijske pogodbe dolg do družbe J., d.d., samo v znesku 2.000,00 EUR in ne v znesku 5.056,55 EUR) in dokazi (kartica družbe J., d.d., iz katere naj bi bilo razvidno, da ima družba knjiženo asignacijo samo v znesku 2.000,00 EUR in ne v celotnem znesku 5.056,55 EUR) nova dejstva in dokaze. Vendar pa šele v pritožbi podane trditve in priloženi dokazi predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati. Pritožnik namreč sme v pritožbi navajati nova dejstva ter predlagati oziroma predložiti nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel predlagati že v postopku na prvi stopnji, tega pa tožena stranka ni niti zatrjevala niti izkazala.

14. Ne glede na navedeno v zvezi z nedovoljenimi pritožbenimi novotami pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je zaveza asignata (tožene stranke) samostojna zaveza nasproti asignatarju (tožeči stranki), povsem ločena od temeljnega posla, ki sta ga sklenila asignat (tožena stranka) in asignant (J., d.d.), torej neodvisna od kritnega razmerja med asignantom in asignatom ter valutnega razmerja med asignantom in asignatarjem (prvi odstavek 1037. člena OZ). Zato asignat ne more zoper asignatarja uveljavljati ugovorov iz temeljnega pravnega razmerja. Lahko pa zoper njega uveljavlja tiste ugovore, ki se nanašajo na veljavnost sprejema, ugovore, ki temeljijo na vsebini sprejema ali na vsebini samega nakazila, ter ugovore, ki jih ima osebno proti njemu (drugi odstavek 1037. člena OZ). Toženka tako s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na razmerje med asignantom in asignatom, tudi iz teh razlogov v predmetni zadevi ne bi mogla uspeti.

15. Pritožbeno sodišče zavrača pavšalen pritožbeni očitek tožene stranke, da naj bi bila asignacijska pogodba podpisana za prevelik znesek oziroma, da je bila sklenjena samo v delnem znesku 2.000,00 EUR, saj tak pritožbeni očitek meri na izpodbijanje dejanskega stanja, kar pa v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti ni dopustno, saj gre za pritožbeni razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

16. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je tožena stranka podpisala asignacijo z dne 27. 12. 2011 šele 10. 4. 2012, v vmesnem času pa naj bi bil nad asignantom že sprožen postopek prisilne poravnave (natančneje dne 11. 1. 2012), ter da se glede na določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) v vmesnem času ne sme sprejemati asignacijskih, kompenzacijskih in drugih pogodb. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz sklepa Okrožnega sodišča v Kopru St 2703/2011 z dne 7. 2. 2012 (priloga A4) izhaja, da je navedeno sodišče predlog za začetek postopka prisilne poravnave nad asignantom zavrglo, kar pomeni, da sama uvedba (ne pa tudi začetek) postopka prisilne poravnave ni imela vpliva na veljavnost kasneje (t. j. dne 10. 4. 2012) sklenjene asignacijske pogodbe.

17. Pritožba glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

18. Ker odgovor tožeče stranke na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča, in tako ni bil potreben za postopek, krije le-ta sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).