Jedro

V uvodnem delu četrtega dela odvetniške tarife, konkretno pod tč. 2 opombe 4 je navedeno, da nagrada za narok nastane za udeležbo na vsakem posameznem naroku za glavno obravnavo. Iz tega besedila je torej nedvoumno razvidno, da v kazenskem postopku pripada odvetniku nagrada za vsak narok posebej. Pri pravdnem postopku pa je besedilo drugačno in je navedeno zgolj to, da nagrada za narok nastane za zastopanje stranke na naroku. Če bi hotel zakonodajalec tudi za pravdni postopek določiti, da pripada odvetniku nagrada posebej za vsak narok, bi tudi v tretjem delu odvetniške tarife uporabil enako besedilo, kot ga je uporabil v četrtem delu, ko gre za kazenske postopke.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku odmerila nagrado in stroške zastopanja v višini 510,00 EUR. V obrazložitvi sklepa navaja, da je bil tožnik z odločbo Okrožnega sodišča v Krškem opr. št. Bpp 491/2009 z dne 3. 9. 2009 določen za izvajanje pravne pomoči upravičencu A.A., in sicer za pravno svetovanje in zastopanje pred Okrožnim sodiščem v Krškem v zadevi opr. št. P 88/2009 na prvi stopnji in oprostitev plačila stroškov. Tožnik je pravočasno priglasil nastale stroške za dejanja brezplačne pravne pomoči, in sicer 443,30 EUR nagrade za odgovor na tožbo po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS št. 67/2008), 409,20 EUR nagrade za narok dne 5. 5. 2010 po tar. št. 3102, 409,20 EUR nagrade za narok dne 12. 7. 2010 po tar. št. 3102, 20,00 EUR pavšalnega zneska po tar. št. 6002 in 20% DDV po tar. št. 6007. Tožena stranka ugotavlja, da je predlog za odmero nagrade delno utemeljen. Tožniku je priznala in odmerila stroške po členu 36 Zakona o odvetniški tarifi, in sicer nagrado za postopek v višini 210,60 EUR po tar. št. 3100, 194,40 EUR nagrade za narok po tar. št. 3102, 20,00 EUR za poštne in TK storitve po tar. št. 6002 in 20% DDV v znesku 85,00 EUR po tar. št. 6007. Tako je tožnik upravičen do 510,00 EUR nagrade.

Tožnik v tožbi navaja, da mu je tožena stranka odmerila premalo nagrade in da iz izreka sklepa ni razvidno, da bi višje stroške, ki so bili sicer priglašeni, kakorkoli zavrnila. Tožnik v nadaljevanju navaja, katere stroške je priglasil in katere stroške mu je priznala tožena stranka. Navaja, da je stranko zastopal na dveh narokih, tožena stranka pa mu je priznala le stroške zastopanja na enem naroku, kar je v nasprotju z Zakonom o odvetniški tarifi ter s sodno prakso sodišč, ki priznavajo stroške po 1. 1. 2009, odkar je v veljavi nova odvetniška tarifa za vsak narok posebej. Za pravdni postopek opr. št. P 88/2009 Okrožnega sodišča v Krškem se uporablja tretji del tarife, kjer pa je v opombah 3 pod točko 2 določeno, da nastane nagrada za narok za zastopanje stranke na naroku, torej ni nikjer določeno, ne v opombah kot tudi ne v tar. št. 3102, da se prizna in odmeri le ena nagrada za narok, ne glede na to, koliko narokov je bilo, ampak se prizna za vsak narok nagrada, kot to priznavajo tudi sodišča, ko odločajo o stroških, ki nastanejo v postopku na prvi stopnji in ni bilo doslej nobenega dvoma o tem, da se priznavajo stroški za vsak narok. Tožena stranka svoje odločitve niti ni obrazložila, zakaj je priznala stroške le za en narok, čeprav so bili trije naroki. V predmetnem postopku sta bila opravljena dva naroka, zato so bili tudi priglašeni stroški za dva naroka. Prej pa je tožena stranka priznavala stroške za vsak narok, pri čemer tožnik navaja sklep št. Bpp 789/2009 z dne 15. 4. 2010. Že sam Zakon o odvetniški tarifi je določil primere, kdaj se šteje, da gre na primer za nagrado samo za en narok glede udeležbe na do treh narokih (to je na primer pojasnilo pod točko 3 pri tar. št. 4102), kar torej še toliko bolj utemeljuje in kaže na to, da v pravdni zadevi, ko gre za vsak posamezen narok, razpisan na različne dneve, to gotovo pomeni tudi upravičenost do nagrade za vsak narok, saj glede na zakonska določila ne more biti nikakršnega dvoma, sploh tudi ob upoštevanju tar. št. 3501 v povezavi s tar. št. 3500, ko je jasno določeno, da v kolikor je odvetnik pooblaščen za zastopanje na enem naroku, je upravičen do nagrade za en narok, kar pa pomeni, da se s tem izključuje stališče tožene stranke, ker ni sprejemljivo in tudi ni nobene logike, da se bo za več narokov priznavala nagrada samo za en narok, ker bi bilo to v direktnem nasprotju z določilom tar. št. 3501 in 3500. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi ter pošlje zadevo toženi stranki v ponovno odločanje ter da naj naloži toženi stranki plačilo stroškov postopka v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so stroški odvetniku obračunani v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi ter z upoštevanim pravnim mnenjem Ministrstva za pravosodje z dne 15. 6. 2010, katerega tožena stranka prilaga.

Tožba ni utemeljena.

Nagrada za narok v pravdnem postopku je določena v tretjem delu odvetniške tarife pod tar. št. 3102, kjer je določeno, da odvetniku pripada nagrada za narok, pri čemer je potrebno upoštevati tudi opombe v uvodu tretjega dela odvetniške tarife. V opombi 3 pod tč. 2 je določeno, da nagrada za narok nastane za zastopanje stranke na naroku ali za sodelovanje pri pogovorih izven naroka, usmerjenih h končanju ali preprečitvi sodnega postopka. Nagrada ne nastane za odvetnikove razgovore s svojo stranko. Sodišče ugotavlja, da je v tej zadevi med strankama sporno to, ali pripada odvetniku nagrada le za en narok, ne glede na to, kolikšno število narokov je bilo, ali pa mu pripada nagrada za vsak narok posebej. Iz citiranega besedila tč. 2 v opombi 3 neposredno ne izhaja, ali pripada odvetniku v pravdnem postopku nagrada za vsak narok posebej, ali pa samo ena nagrada ne glede na število narokov. Iz navedenega razloga je sodišče tolmačilo odvetniško tarifo glede na besedilo drugih tarifnih številk, ki se nanašajo na druge postopke. V četrtem delu odvetniške tarife je določena nagrada za narok v kazenskem postopku. V uvodnem delu četrtega dela, konkretno pod tč. 2 opombe 4 je navedeno, da nagrada za narok nastane za udeležbo na vsakem posameznem naroku za glavno obravnavo. Iz tega besedila je torej nedvoumno razvidno, da v kazenskem postopku pripada odvetniku nagrada za vsak narok posebej. Pri pravdnem postopku pa je besedilo drugačno in je navedeno zgolj to, da nagrada za narok nastane za zastopanje stranke na naroku. Če bi hotel zakonodajalec tudi za pravdni postopek določiti, da pripada odvetniku nagrada posebej za vsak narok, bi tudi v tretjem delu odvetniške tarife uporabil enako besedilo, kot ga je uporabil v četrtem delu, ko gre za kazenske postopke. Ker pa ga ni uporabil, iz tega očitno izhaja volja zakonodajalca, da se pri pravdnih postopkih ne priznava nagrada za vsak narok. Tudi iz tarifnih številk 3500 in 3501, ki jih tožnik navaja v tožbi, ne izhaja, da bi bilo potrebno priznavati nagrado v pravdnem postopku za vsak narok posebej. V tar. št. 3500 je določeno, da je pooblastilo za zastopanje stranke omejeno na en narok, v tar. št. 3501 pa je določeno, da nagrada za narok nastane le v primeru pod tar. št. 3500. Ti tarifni številki se uporabljata v primerih, ko je odvetnik pooblaščen za posamezna opravila. Iz samih besedil citiranih tarifnih številk ne izhaja, kako naj sodišče priznava nagrado za udeležbo na naroku: ali eno nagrado ne glede na število narokov ali pa nagrado za vsak narok posebej.

Ker je odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1) tožbo zavrnilo. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, skladno s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1, zato sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka. Tožnik je s svojim predlogom za svoje zaslišanje smiselno predlagal tudi opravo glavne obravnave. Predlog za izvajanje dokazov na obravnavi bi moral biti obrazložen in utemeljen. Navesti je potrebno konkretne okoliščine, ki bi jih bilo z izvajanjem dokazov mogoče ugotoviti ter v čem in kako naj bi izvedba dokazov vplivala na odločitev. Zaradi tega sodišče temu predlogu ni sledilo in je odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji. V obravnavanem primeru je po mnenju sodišča ključno pravno vprašanje, in sicer kako pravilno tolmačiti odvetniško tarifo, medtem ko dejansko stanje med strankama ni sporno.