Jedro

Sodišči sta zaključili, da so v nepremičnino tožencev vlagale vse pravdne stranke, vključno s tožnikom. Vendar je za odločitev v tej zadevi ključna njuna ugotovitev, da se vrednost nepremičnine s tem ni povečala in da toženci ob upoštevanju obogatitvenega načela s temi vlaganji niso bili obogateni.

Izrek

Revizija proti odločitvi o zahtevkih zoper drugega in tretjega toženca se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da so toženci dolžni plačati tožniku 5.921.731 SIT z zamudnimi obrestmi, od tega prva toženka 3.947.820,66 SIT, drugi in tretji toženec pa vsak po 986.955,16 SIT, v EUR preračunano po tečaju, ki za en EUR znaša 239,64 SIT. Zavrnilo je tudi njegov stroškovni zahtevek ter odločilo, da je tožnik dolžan plačati tožencem odmerjene pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je tožnik vložil „predlog za revizijo,“ v katerem navaja, da bi bilo treba načelo pravičnosti uporabiti ravno obratno, kot sta ga uporabili sodišči druge in prve stopnje. Zatrjuje tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Poudarja, da je drugi toženec na zapisnik 20. 12. 2005 priznal, da je tožnik vlagal v nepremičnino tožencev, ko je navedel, da bi „rad povedal, da vrednostno vsa ta dela predstavljajo komaj največ ¼ tistega, kar tožnik vtožuje.“ Takšno izjavo drugega toženca je treba šteti za delno pripoznavo in predstavlja odločilno dejstvo pri presoji o upravičenosti tožnikovega zahtevka. Trdi, da tudi zastaranje vsaj glede drugega toženca ne pride v poštev. Pritožbeno sodišče je na tem mestu napačno uporabilo materialno pravo.

4. Revizija proti odločitvi o zahtevkih zoper drugega in tretjega toženca ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

5. Ker je bila sodba prvostopenjskega sodišča v tej zadevi izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/08 - v nadaljevanju ZPP-D), se za presojo dovoljenosti revizije glede na drugi odstavek 130. člena navedenega zakona uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v dotlej veljavnem besedilu.

6. Revizijsko sodišče je na podlagi stanja spisa in poizvedb pri Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije tožnikovo revizijo obravnavalo v obsegu, v katerem jo je prejelo. Poleg prve strani revizije je tožnik sodišču namreč dostavil samo še njeno zadnjo stran. Revizijsko sodišče ga ni pozivalo k dopolnitvi revizije, saj bi mu s tem omogočilo, da navede dodatne revizijske razloge po preteku roka za vložitev revizije iz prvega odstavka 367. člena ZPP.

7. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega (sedaj evrsko protivrednost) 1.000.000 SIT. Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe v razmerju do drugega in tretjega toženca znaša 986.955,16 SIT oziroma sedaj 4.118,49 EUR. Ta ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP, zato je revizijsko sodišče revizijo proti odločitvi o zahtevku proti tema dvema tožencema podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

8. Ker revizija proti odločitvi o zahtevku zoper drugega toženca ni dovoljena, revizijsko sodišče ni presojalo utemeljenosti tožnikovih revizijskih trditev, da njegova terjatev proti drugemu tožencu ni zastarala in da je drugi toženec zahtevek pripoznal. Z ostalimi revizijskimi navedbami pa neutemeljeno izpodbija odločitev sodišč prve in druge stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka proti prvi toženki. Sodišči sta zaključili, da so v nepremičnino tožencev vlagale vse pravdne stranke, vključno s tožnikom. Vendar je za odločitev v tej zadevi ključna njuna ugotovitev, da se vrednost nepremičnine s tem ni povečala in da toženci ob upoštevanju obogatitvenega načela s temi vlaganji niso bili obogateni.

9. Ker niso podani v reviziji uveljavljani revizijski razlogi in ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijo v dovoljenem delu na podlagi 378. člena ZPP skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški zavrnilo.