Jedro

Sklep sodišča o sojenju v nenavzočnosti na glavni obravnavi velja vse do konca glavne obravnave, oziroma do trenutka, ko sodišče bodisi samo, bodisi na predlog strank presodi, da se je procesna situacija tako spremenila, da pogoji za sojenje v nenavzočnosti niso več podani.

Zahteva, da mora biti pri preiskavi odvetniške pisarne navzoč predstavnik Odvetniške zbornice Slovenije, ne velja za hišne preiskave zunaj prostorov odvetniške pisarne, tudi če gre za prostore strank odvetniške pisarne ali za prostore, kjer odvetnik ali njegovi zaposleni občasno rešujejo kakšen spis in ga s tem namenom odnesejo iz odvetniške pisarne.

Veljavnost procesnih ravnanj se vrednoti po zakonu, ki je veljal v času, ko je bilo procesno dejanje opravljeno.

Izrek

Zahtevi obsojenega Z.F. in njegove zagovornice za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Po členu 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške, nastale pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, 3.000,00 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici je bil Z.F. spoznan za krivega storitve štirih kaznivih dejanj goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ in kaznivega dejanja zlorabe zaupanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 220. člena tega zakona, za kar so mu bile določene kazni eno leto, eno leto in dva meseca, dve leti in štiri mesece, eno leto in štiri mesece ter eno leto zapora in na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen šest let zapora, v katero mu je bil vštet čas prestan v priporu od 4.3.1996 od 7.53 ure dalje do 30.12.1996 do 15.00 ure. Sodišče je odločilo še, da je obtoženec dolžan plačati oškodovancu V.K. znesek 4.460.952,00 SIT, medtem ko ga je s presežkom napotilo na pot pravde, oškodovancu E.d.o.o. znesek 22.300.000,00 SIT ter oškodovani S.d.d. znesek 7.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.12.1995 do plačila. V skladu z določilom členov 95 in 96 KZ je sodišče obtožencu naložilo še v plačilo protipravno pridobljeno premoženjsko korist na škodo nekdanje družbe S.d.o.o. v znesku 11.000.000,00 SIT ter 7.500.000,00 SIT protipravne koristi, pridobljene na škodo P.d.d. V plačilo je obtožencu naložilo tudi stroške kazenskega postopka. Z isto sodbo je bil obtoženec v skladu s tretjim odstavkom 358. člena ZKP oproščen obtožbe nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena in treh kaznivih dejanj zlorabe zaupanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 220. člena KZ. Oškodovance je na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo, s stroški tega dela postopka pa obremenilo proračun. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 25. 10. 2006, ob reševanju pritožb okrožne državne tožilke, obtoženca in njegovih zagovornic, sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu glede dejanja zlorabe zaupanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 220. člena KZ po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obtožbo na podlagi 4. točke 357. člena ZKP v zvezi s 3. točko 372. člena tega zakona zavrnilo in s stroški tega dela postopka obremenilo proračun, nadalje je pritožbi okrožne državne tožilke deloma ugodilo in izpodbijano sodbo v oprostilnem delu, kolikor se nanaša na kaznivo dejanje goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 271. člena KZ, opisanem v točki I./b izreka, v odločbi o kazenskih sankcijah in v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku glede tega kaznivega dejanja spremenilo tako, da je obtoženca spoznalo za krivega tudi storitve kaznivega dejanja goljufije, opisanega v tej točki (dejanje na škodo B.L.), ter mu za to kaznivo dejanje določilo kazen eno leto zapora. Na podlagi določil o steku mu je s to določeno kaznijo in določenimi kaznimi, glede katerih je pritožbe zavrnilo, izreklo enotno kazen šest let in šest mesecev zapora. Oškodovanemu B.L. je prisodilo še premoženjskopravni zahtevek v znesku 13.856.677,00 SIT, sicer je oškodovanca s presežkom premoženjskopravnega zahtevka napotilo na pot pravde. Deloma pa je ugodilo tudi pritožbi zagovornice Z.F. in izpodbijano sodbo v delu, opisanem pod točko I./2, spremenilo tako, da je iz opisa tega kaznivega dejanja izpustilo dejanje iz 1. alinee opisa, odločbo o odvzemu premoženjske koristi v zvezi s tem kaznivim dejanjem pa tako, da je obtožencu višino premoženjske koristi, pridobljene na škodo družbe S.d.o.o, znižalo na 8.600.000,00 SIT, v ostalem pa je pritožbe okrožne državne tožilke, obeh zagovornic obtoženca in obtoženca samega zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V tem, obsodilnem delu je obtožencu naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka in sicer povprečnino odmerjeno na 1.500.000,00 SIT. Vrhovno sodišče RS, ki je odločalo o pritožbi obtoženega Z.F. in njegove zagovornice zoper del sodbe, ki se nanaša na tisti del odločbe pritožbenega sodišča, kjer je to oprostilno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in obtoženca spoznalo za krivega, je sodbo spremenilo tako, da je obtoženca ponovno na podlagi 3. točke 358. člena ZKP obtožbe oprostilo (dejanje, ki naj bi ga storil na škodo B.L.), s stroški tega dela postopka obremenilo proračun, oškodovanca pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde. Razveljavilo je odločbo o enotni kazni in ob upoštevanju že pravnomočno določenih kazni izreklo novo enotno kazen pet let in šest mesecev zapora, razveljavilo pa je tudi odločbo o stroških, nastalih pri odločanju pred sodiščem druge stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenec in njegova zagovornica ter uveljavljata kršitve določb ZKP in kazenskega zakona (razlogi iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP) ter Vrhovnemu sodišču predlagata, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da obsojenca oprosti oziroma podrejeno, da sodbi nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevi, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni. Pojasni zakaj zaključuje, da kršitve določb KZ in ZKP niso podane, obtoženec pa z razlogovanjem vrhovnega državnega tožilca v odgovoru, ki ga je podal na odgovor vrhovnega državnega tožilca, izraža svoje nestrinjanje.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Zahtevo za varstvo zakonitosti se sme v skladu s prvim odstavkom 420. člena ZKP vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo po pravnomočno končanem kazenskem postopku le zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Ne glede, da že iz navedene določbe nedvoumno izhaja, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, vsebuje drugi odstavek istega člena še izrecno prepoved vlaganja tega izrednega pravnega sredstva iz razloga zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Nadalje Vrhovno sodišče opozarja še na določbo prvega odstavka 424. člena ZKP, po kateri v nasprotju s pritožbenim postopkom pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni preizkusa po uradni dolžnosti, temveč se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, torej tudi samo v obsegu glede katerega kaznivega dejanja kršitev uveljavlja. Če pa vložnik uveljavlja razlog iz 3. točke prvega odstavka 420. člena, pa mora zahteva poleg utemeljitve očitane kršitve vsebovati tudi utemeljitev vzročne zveze med kršitvijo procesnega zakona in zakonitostjo pravnomočne sodne odločbe.

A.

Navedbe v obeh zahtevah, ki se nanašajo na kršitve procesnega zakona, je mogoče strniti v naslednje očitke:

1. Sodišče je odločalo v nepravilni sestavi – kršitev 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

2. Na glavni obravnavi in kasneje pri odločanju na višjem sodišču je sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen – 2. točka prvega odstavka 371. člena ZKP.

3. Glavna obravnava je bila opravljena brez oseb, katerih navzočnost je obvezna – sodišče prve stopnje je nezakonito sodilo obtožencu v nenavzočnosti (kršitev 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP).

4. Sodišče je oprlo sodbo na dokaze, ki bi morali biti izločeni – kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena.

5. V obravnavanem primeru je šlo za šikanozno, večkratno razširitev obtožbe, kar je imelo za posledico, da obtoženec ni bil več v enakem položaju kot v času vložitve obtožnice, oziroma mu je razširitev obtožbe onemogočila izvajanje pravice do obrambe zaradi česar bi moral senat takšne razširitve zavrniti. Ker sodišče tega ni storilo je po mnenju zahtev kršilo določbo 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Izrek sodbe je nerazumljiv, nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe, prav tako pa sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so si ti razlogi v precejšnji meri s seboj v nasprotju – kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Obe zahtevi, obsojenčeva sicer v precej večjem številu, uveljavljata tudi kršitev določb ZKP, ki jih je sodišče storilo na glavni obravnavi oziroma pri izdaji sodbe, pa je to vplivalo ali bi lahko vplivalo na zakonitost sodne odločbe – kršitev drugega odstavka 371. člena ZKP.

Ad.A/1.

Po mnenju obeh vložnikov je bil senat, ki je izdal meritorno sodbo v tej kazenski zadevi, nepravilno sestavljen, saj je poleg tričlanskega senata (predsednik senata in dva sodnika porotnika) sodelovala še nadomestna porotnica, ki je sicer sodelovala tudi pri vseh procesnih odločitvah v postopku. Očitek utemeljujeta s podatki v uvodu sodbe, ki se nanašajo na sestavo senata, z zapisnikom o razglasitvi sodbe, z uradnim zaznamkom z dne 5.11.2005 ter z navedbami, ki naj bi jih dala nadomestna porotnica M.H. in porotnica M.B. zasebnemu detektivu J.T. Procesnopravno relevantni podatki, ki jih je upoštevalo Vrhovno sodišče pri odločanju o očitani kršitvi so naslednji: – iz uvoda sodbe prvostopenjskega sodišča izhaja, da je okrožno sodišče izreklo sodbo „v senatu pod predsedstvom okrožnega sodnika G.K., ob sodelovanju sodnikov porotnikov M.B., M.J. in nadomestne porotnice M.H., kot članov senata“... – iz zapisnika o razglasitvi sodbe izhaja, da so bili pri razglasitvi navzoči predsednik senata G.K., sodnika porotnika M.B. in M.J. ter M.H., – zapisnik o razglasitvi sodbe sta podpisala zapisnikarica in predsednik senata, – uradni zaznamek sestavljen dne 5.1.2005, kjer se ugotavlja kdo je bil ves čas prisoten na obravnavi, so podpisali „člani senata“, predsednik senata, pod tem se nahajajo še trije podpisi, kar bi kazalo, da je trditev zagovornice, da je uradni zaznamek poleg obeh porotnikov podpisala tudi nadomestna porotnica, utemeljena, – iz originala dopisa detektiva J.T. z dne 1.3.2006, kjer je detektiv navedel, kaj mu je pri razgovoru dne 1.3.2006 povedala nadomestna porotnica M.H. izhaja, da se je ta udeležila vseh narokov, ki jih je bilo več kot deset in da je bila prisotna tudi na končnem posvetovanju, „vendar pa mora za sebe povedati, da njeno sodelovanje pri tej kazenski zadevi ni bilo posebej aktivno, saj je šlo za vsebino kjer kot laik nima nobenih izkušenj“. Na dopisu s sicer identično vsebino poslanem po faksu pa je poleg izjave, da je bila prisotna tudi pri zadnjem posvetovanju, navedeno še, da „je izrazila svoje mnenje“ (kar v originalu dokumenta ni), – iz dopisa istega kriminalista o razgovoru, ki ga je opravil s porotnico M.B. dne 28.12.2007 (listina posredovana sodišču v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti) izhaja, da so bili pri sestavi in podpisu posvetovalnega in glasovalnega zapisnika prisotni vsi trije porotniki, ki so posvetovalni in glasovalni zapisnik pred razglasitvijo sodbe tudi podpisali, – pojasnilo predsednika senata na predložitvenem poročilu z dne 10.11.2005: predsednik senata pojasnjuje, da je bila nadomestna porotnica M.H. navzoča ves čas na glavnih obravnavah, vendar pa ni postavljala vprašanj obtožencu ali pričam, kar navsezadnje potrjujejo tudi zapisniki glavnih obravnav vključno z zvočnimi posnetki. Tekom postopka pri odločitvah senata ni sodelovala, prav tako pa tudi ne pri sprejemu sodbe, res pa je, da je bila navzoča pri njeni razglasitvi. Sodba je bila sprejeta v sestavi predsednika senata in dveh sodnikov porotnikov. Nadalje pojasnjuje zakaj je fizično vabil tudi nadomestno porotnico, kar je navedel tudi v uvodu posvetovalnega zapisnika. Zaradi kompleksnosti zadeve se je namreč pred razglasitvijo sodbe senat sestal trikrat, saj je vse do dejanskega sprejema sodbe obstajala realna možnost, da bi lahko eden izmed sodnikov porotnikov postal zadržan iz določenih razlogov. Da so se posvetovali in sprejeli odločitev samo člani senata (predsednik in dva sodnika porotnika) pa izhaja nenazadnje tudi iz dejstva, da so posvetovalni zapisnik podpisali le oni.

Višje sodišče je v zvezi z identičnimi pritožbenimi navedbami kot jih uveljavljata vložnika v zahtevah, na podlagi določbe četrtega odstavka 86. člena ZKP pregledalo zapisnik o posvetovanju in glasovanju (kar je storilo na seji senata dne 6.1.2006) ter ugotovilo, da je nadomestna sodnica porotnica na seji senata sicer bila prisotna, vendar je ob njenem imenu na prvi strani posvetovalnega zapisnika izrecno navedeno, da nadomestna sodnica porotnica ni glasovala, iz zadnje strani zapisnika o posvetovanju in glasovanju pa tudi, da sta zapisnik poleg predsednika senata podpisala le sodnika porotnika M.J. in M.B. Na podlagi navedenega je presodilo, da očitana kršitev iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Presoja procesne kršitve s strani višjega sodišča je pravilna. Pri tehtanju relevantnih procesnih dejstev je Vrhovno sodišče namreč ocenilo enako, da je odločitev v tej kazenski zadevi sprejel senat v pravilni sestavi, torej senat treh sodnikov. Takšna presoja temelji predvsem na podatkih, ki izhajajo iz posvetovalnega zapisnika (katerega so podpisali trije; predsednik in dva člana senata), vsebina posvetovalnega zapisnika pa je v celoti potrjena tudi z navedbami predsednika senata v predložitvenem poročilu, ko je zadevo v zvezi z odločanjem o pritožbi posredoval na višje sodišče. Nedoločne navedbe nadomestne porotnice, ki naj bi jo ta dala detektivu, kakor tudi izjava porotnice, dana isti osebi po več letih, takšne presoje ne morejo omajati. Še manj pa so prepričljiva zatrjevanja, da naj bi prišlo do ponareditve posvetovalnega zapisnika, saj navedeni očitki v zbranem gradivu nimajo nikakršne opore. Res je sicer, da pritožbeno sodišče pri svoji presoji ni upoštevalo obvestil detektivske pisarne, ker je menilo, da pogovora detektiva J.T. z nadomestno porotnico M.H. ne sme upoštevati, saj bi po sicer napačni presoji tega sodišča takšno početje pomenilo uresničevanje zakonskih znakov kaznivega dejanja izdaje uradne tajnosti po členu 266 KZ. Gre namreč za izjavo v zvezi z ugotavljanjem podatka, koliko oseb je sodelovalo pri posvetovanju in odločanju in ne o tem, kako je kateri od članov senata glasoval, zaradi česar je presoja tega podatka za ugotovitev procesno relevantnega dejstva o sestavi senata dopustna. Vendar pa ta pomanjkljivost na pravilnost odločitve nima nikakršnega vpliva, saj je Vrhovno sodišče kljub upoštevanju podatkov v navedenih listinah presodilo enako kot pritožbeno sodišče, to je, da očitana kršitev ni podana.

Pritrditi pa je potrebno navedbam v zahtevah, da je s tem, ko je pri posvetovanju in glasovanju bila navzoča nadomestna porotnica, sodišče kršilo prvi odstavek 115. člena ZKP, oziroma tajnost glasovanja. Nadomestni sodnik (290. člen ZKP) mora biti sicer ves čas navzoč na glavni obravnavi, vendar pa nima nikakršnih pravic člana senata. Tako ne more postavljati vprašanj obtožencu, pričam in izvedencem, še manj pa sodelovati pri odločitvah senata. Zato, ne glede na pojasnilo predsednika senata v posvetovalnem zapisniku, pri tajnem posvetovanju in glasovanju ne sme biti navzoč. Res je sicer, kot to pojasnjuje predsednik senata v predložitvenem poročilu, da je posvetovanje trajalo več dni in je tako do konca obstajala možnost, da bi kateri od sodnikov porotnikov postal zadržan iz kakršnihkoli razlogov, vendar pa to ne pomeni, da bi ob zadržanosti enega od sodnikov lahko nadaljevali posvetovanje in glasovanje z nadomestnim sodnikom o zadevah o katerih še ni bilo odločeno, saj bi v takšnem primeru odločitev sprejela dva različna senata, ali pa bi bila odločitev rezultat posvetovanja štirih. Povedano drugače, pri posvetovanju in glasovanju so lahko navzoči le člani senata in zapisnikar, kolikor pa postane kateri izmed članov senata (razen predsednika senata) zadržan, se glasovanje in posvetovanje znova začne, tokrat z nadomestnim sodnikom oziroma sodnikom porotnikom. Kršitev prvega odstavka 115. člena ZKP pa v obravnavani kazenski zadevi ni vplivala na zakonitost sodne odločbe, niti vložnika v zahtevah nista obrazložila vzročne zveze med kršitvijo in zakonitostjo sodbe, kar bi bila pri uveljavljanju relativne bistvene kršitve določb ZKP iz drugega odstavka 371. člena dolžna storiti.

Neutemeljen pa je nadalje tudi očitek zagovornice, da je pritožbeno sodišče kršilo 378. člen ZKP, ker o seji senata, na kateri so vpogledali v posvetovalni zapisnik, ni obvestilo strank. Posvetovanje in glasovanje je tajno. O poteku glasovanja (kot je določeno v členu 113 in 114 ZKP) se sestavi zapisnik. V skladu s četrtim odstavkom 86. člena ZKP se zapisnik zapre v posebno kuverto, katero sme pregledati le pritožbeno sodišče, ko odloča o pravnih sredstvih. Ker je glasovanje tajno je posledično tajna tudi vsebina zapisnika o poteku glasovanja, zaradi česar se stranke in osebe, ki imajo sicer pravico vpogledati v spis, s to vsebino ne smejo seznaniti. Glede na navedeno tudi pritožbeno sodišče v primerih, ko postopa po četrtem odstavku že omenjenega 86. člena ZKP, ob pregledu zapisnika ne obvesti strank, saj bi sicer ravnalo v nasprotju z določbo 115. člena ZKP, torej v nasprotju z načelom tajnosti glasovanja. Strankam bi namreč v tem primeru omogočilo ne samo vpogled v to, kdo je glasoval, temveč tudi o tem, kako je glasoval. Ad.A/2.

Obsojenčeva zagovornica uveljavljano bistveno kršitev določb postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP utemeljuje z navedbo, da se je višji sodnik F. seznanil z nedovoljenimi dokazi, ki so bili kasneje izločeni, saj je kot sodnik poročevalec sodeloval v senatu pritožbenega sodišča, ki je odločal o pritožbi zoper sklep o izločitvi dokazov. Vsebina dokazov je po mnenju vložnice takšna, da je nedvomno vplivala na nepristranskost sodnika, kar je potrdil tudi sam sodnik v izjavi, v kateri je soglašal s svojo izločitvijo. Vložnica izraža svoje nestrinjanje z odločitvijo predsednika Vrhovnega sodišča, ki je zavrnil zahtevo za izločitev višjega sodnika F., pri čemer naj odločitev predsednika Vrhovnega sodišča ne bi imela podlage v preverjanju in branju izločenih listin in naj bi bila zato v nasprotju z zakonom. Obsojenec v svoji zahtevi navaja, da bi moral biti predsednik senata sodišča prve stopnje sodnik G.K. izločen po 4.a točki 39. člena ZKP, ker se je seznanil z nezakonitimi dokazi. Pri tem navaja številne listine, ki bi morale biti po njegovem mnenju izločene iz spisa. Vložnik nadalje navaja, da bi moral biti predsednik senata izločen tudi iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP, ker kljub obsojenčevi zahtevi ni prečistil spisa in ker naj bi na njegovo nepristranskost kazale okoliščine, ki izhajajo iz predloga za prenos krajevne pristojnosti ter dejstvo, da je zoper sodnika K. in zoper predsednico Okrožnega sodišča v N.G. vložil kazenske ovadbe in tožbe.

Predsednik Vrhovnega sodišča je s sklepom z dne 13.7.2006 zavrnil zahtevi obsojenca in njegove zagovornice za izločitev predsednice Višjega sodišča v K., višje sodnice svetnice J.V., višje sodnice svetnice J.B., višjega sodnika svetnika V.B. in višjega sodnika mag. D.F. Iz pravnomočnega sklepa izhaja, da je predsednik Vrhovnega sodišča ob odločanju o zahtevah pregledal iz kazenskega spisa izločene dokaze in ugotovil, da kljub njihovemu številu in obsegu vsebina listin ni takšna, da bi lahko vplivala na odločitev sodnikov, ki so se z njimi seznanili v predhodnih fazah kazenskega postopka. Vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti zgolj z neprimernimi in posplošenimi trditvami izraža svojo drugačno oceno vsebine listin, pri čemer ne ponudi nobenega konkretnega razloga, zaradi katerega bi bilo mogoče sklepati, da je odločba predsednika Vrhovnega sodišča nezakonita. Kolikor bi namreč želela zagovornica s tem pravnim sredstvom uspeti, bi morala, kot je bilo že uvodoma pojasnjeno, konkretno navesti, katere listine in kateri so tisti podatki v listinah, ki se nanašajo na kazniva dejanja katerih storitve je bil obsojenec pravnomočno spoznan za krivega, so takšne narave, da vnašajo dvom v pravilnost pravnomočne odločitve, česar pa kot rečeno ni storila. Posplošenih navedb o kršitvah zakona s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče preizkusiti.

Kot bo podrobneje obrazloženo v točki ad 4, pri listinah, ki jih navaja obsojenec, ne gre za dokaze, ki se morajo izločiti in zato seznanitev z njimi ne predstavlja izločitvenega razloga po 4.a točki 39. člena ZKP. Izjemi sta dokumenta na listovnih številkah 240 in 445. S prvo listino, ki bi morala biti izločena v skladu s pravnomočnim sklepom Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 13.2.2003 se je predsednik senata seznanil preden je bila 25.10.2004 po njegovi odredbi dejansko izločena iz spisa. Obsojenec je že med postopkom iz tega razloga zahteval izločitev predsednika senata, o kateri je odločila predsednica Okrožnega sodišča v N.G. s sklepom z dne 26.10.2004. Zahtevo za izločitev je zavrnila s pojasnilom, da vsebina izločene listine po njeni oceni ni takšna, da bi lahko vplivala na sodnikovo nepristranskost. Vložnik ne pojasni, zakaj naj bi bil ta pravnomočni sklep nezakonit. Glede dokaza na listovni številki 445, ki je bil iz spisa izločen s sklepom predsednika senata sodišča prve stopnje 3.1.2005, Vrhovno sodišče ugotavlja, da naj bi šlo za zapisnik o preiskavi, opravljeni na sedežu družbe S.d.o.o. Dokument se nanaša na kaznivo dejanje, opisano pod prvo alinejo točke A/I-2, ki je bilo s sodbo sodišča druge stopnje izpuščeno iz opisa kaznivega dejanja. Vložnik ne pove, v čem naj bi vsebina izločenega dokaza vplivala na odločanje o kaznivih dejanjih, za katere je bil pravnomočno spoznan za krivega, torej na tisti del sodbe, ki je predmet preizkusa s tem izrednim pravnim sredstvom.

Glede uveljavljanega izločitvenega razloga po 6. točki 39. člena ZKP je potrebno pojasniti, da se iz spisa izločajo le listine, za katere je v zakonu določeno, da jih je potrebno izločiti. Neupoštevanje obsojenčeve zahteve po izločanju ostalih listin nikakor ni okoliščina, ki bi kazala na pristranskost predsednika senata. Nobena takšna okoliščina v nasprotju z zatrjevanji obsojenca po presoji senata Vrhovnega sodišča tudi ne izhaja iz predloga predsednika senata za prenos krajevne pristojnosti, ki ga omenja vložnik. Prav tako navedba, da je obsojenec zoper predsednika senata sodnika G.K. in predsednico Okrožnega sodišča v N.G. vložil tožbe in kazenske ovadbe zaradi domnevnega kršenja njegovih človekovih pravic, ne predstavlja okoliščine, ki bi v skladu s 6. točko 39. člena ZKP vzbujala dvom o sodnikovi nepristranskosti. Uveljavljanje kršitve po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s predsednico Okrožnega sodišča v N.G. pa je povsem neutemeljeno, saj predsednica ni sodelovala pri odločanju na glavni obravnavi.

Ad.A/3.

Oba vložnika v zahtevah poudarjata, da v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji, da je sodišče obtožencu (sedaj obsojencu) sodilo v nenavzočnosti na obravnavah opravljenih dne 2.12., 9.12., 13.12., 15.12. in 22.12.2004 ter 3. in 5.1.2005. Obtoženec je imel namreč opravičljiv razlog za preložitev, ker je dne 2.12.2004 ostal brez prevoza s kraja bivanja (K.) v kraj sojenja (N.G.), svoj izostanek pa je po faksu tudi opravičil. Dne 9.12.2004 je sodišče obtožencu sodilo v nenavzočnosti ne da bi izdalo sklep o tem vse do 11.35 ure, čeprav je ob 9.03 obtoženec sodno dvorano zapustil. Dne 13.12.2004 se je predsednik senata takoj na začetku odločil, da bo sodil v nenavzočnosti, ne da bi o tem zaslišal stranke. Na obravnavi, opravljeni dne 3.1.2005, je okrožna državna tožilka prebrala modificirano obtožbo, sodišču pa se ni zdelo vredno, da bi zagotovilo obtoženčevo navzočnost na obravnavi dne 5.1.2005. Glede na to, da je sojenje v nenavzočnosti izjema od splošnega načela, je treba to izjemo razlagati ozko, restriktivno glede na okoliščine posameznega primera, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo, saj za vsak narok posebej ni ugotavljalo ali so podani pogoji za sojenje v nenavzočnosti, predvsem pa ni ugotavljalo ali je podan materialni pogoj, to je, da navzočnost obtoženca morda le ni nujna. Obtoženec v zahtevi pa k navedenemu dodaja še, da senat ni izdal pisnega sklepa z obrazložitvijo o sojenju v nenavzočnosti zoper katerega je dopustna pritožba, zaradi česar vsega je bil prikrajšan za pošten postopek. V zvezi z izostankom z glavne obravnave je podal tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje, katerega mu je sodišče neutemeljeno zavrnilo.

Kot izhaja iz podatkov v spisu je sodišče prve stopnje sodilo obtožencu v nenavzočnosti v dneh, kot to navaja zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti. V zvezi s sojenjem v nenavzočnosti je sodišče izdajalo vsak obravnavni dan posebej sklep o sojenju v nenavzočnosti na zapisnik, ni pa o tem izdelalo posebnega pisnega sklepa. V sodbi sodišča prve stopnje je pojasnilo za vsak narok posebej zakaj se je odločilo za sojenje v nenavzočnosti, in sicer: za dne 2.12.2004 je ocenilo, da gre za namerno prizadevanje obtoženca, da se obravnava ne bi opravila, da se je do tega dne obtoženec vozil na glavno obravnavo skupaj s svojim zagovornikom, medtem ko je dogovor o ločenem prihodu na sodišče bil dosežen ravno dan pred sporno obravnavo, da obtoženec, ki je predhodno že večkrat klical na sodišče, tega dne ni poklical, še več, na nobenem znanem naslovu in telefonu ni bil dostopen niti svojemu zagovorniku. Opravičilo in predlog za preložitev glavne obravnave pa je poslal v času, ko je bilo že jasno, da ga na glavno obravnavo ne bo, zaradi česar je njegov izostanek štelo za neupravičen.

Višje sodišče je pritožbene navedbe obrambe v delu, kjer izpodbija to odločitev prvostopenjskega sodišča, zavrnilo kot neutemeljene.

Takšna presoja obeh nižjih sodišč pa je tudi po prepričanju Vrhovnega sodišča pravilna. Ob ugotovljenem dejstvu, da bi obtoženec imel še naprej možnost prevozov na sodišče skupaj z zagovornikom, njegova izvajanja v zvezi s tem (pokvarjeno vozilo, sodišče mu ni zagotovilo vnaprej stroškov za prihod na sodišče itd.) ne pomenijo nezmožnosti prihoda na glavno obravnavo, temveč gre zgolj za izogibanje sodišču v želji po zavlačevanju postopka, zaradi česar, kot rečeno, sodišče utemeljeno njegovega opravičila ni upoštevalo.

Glede zatrjevanj zagovornice v zahtevi, da sodišče ni v zadostni meri obrazložilo pogojev za sojenje v nenavzočnosti, pa je potrebno pojasniti, da gre za podatke procesne narave, razvidne iz spisa (znane tako strankam kot sodišču), zaradi česar obtoženec s tem ni bil prikrajšan v svoji pravici do obrambe oziroma pravici do pritožbe. Več kot očitno je, da je bil na glavno obravnavo pravilno vabljen (besedna zveza „v redu povabljen“ pomeni, da mora biti povabljen osebno – prvi odstavek 120. člena ZKP, vsebina vabila mora biti pravilna in popolna ter da mu mora biti zagotovljen rok za pripravo obrambe – 8 dni od vročitve vabila), kar izhaja iz povratnic v spisu, nenazadnje izjav zagovornika, danih na glavni obravnavi, tega dejstva pa ne izpodbija niti obtoženec. Svojega izostanka do sprejema sklepa o sojenju v nenavzočnosti ni opravičil, opravičila, ki je bilo sicer tega dne po faksu ob 9.45 uri poslano, pa sodišče, kot je bilo že pojasnjeno, upravičeno ni upoštevalo. Na obravnavi je bil navzoč njegov zagovornik. Nadalje iz spisovnega gradiva in izpodbijanih odločb nedvomno izhaja, da je bil obdolženec že zaslišan in to pred preiskovalnim sodnikom in večkrat na glavnih obravnavah pred različnimi senati. Za izvedbo sojenja v nenavzočnosti pa je bil izpolnjen tudi materialni pogoj, to je, da obtoženčeva navzočnost na glavni obravnavi ni nujna, čeprav sodišče navedenega pogoja, razen splošne ugotovitve, da so podani pogoji za sojenje v nenavzočnosti po tretjem odstavku 307. člena ZKP, ni posebej obrazlagalo. Ne glede na to pa je pravilnost presoje sodišča moč preizkusiti, tako kot ostale pogoje za sojenje v nenavzočnosti na podlagi podatkov zbranih v spisu. Na glavni obravnavi, ki je bila opravljena tega dne, je sodišče zaslišalo priči D.A. in M.B.. Obe priči sta bili že zaslišani in to tudi na glavnih obravnavah (A. pred preiskovalnim sodnikom in na glavni obravnavi dne 4.3.1997, B. pa na glavnih obravnavah opravljenih dne 20.5. in 16.10.1997), pri čemer, kot izhaja iz podatkov v spisu, se zaslišani niti tega dne nista več spominjali poteka dogodkov, zatrdili pa sta, da je vse potekalo tako kot sta že povedali, zaradi česar je sodišče njuni izpovedbi prebralo. Na nadaljnjih narokih, ki so bili opravljeni v obtoženčevi nenavzočnosti, pa so bile prebrane listine, ki so bile že pred tem prebrane pred drugim predsednikom senata.

Glede na navedeno Vrhovno sodišče enako kot nižji sodišči ugotavlja, da s tem, ko je sodišče opravilo obravnavo dne 2.12.2004 v obtoženčevi nenavzočnosti ni kršilo določila 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj so bili za izvedbo obravnave brez obdolženčeve navzočnosti podani vsi v zakonu predpisani pogoji, zaradi česar je utemeljeno štelo, da je obtoženec zavestno in hote tvegal sojenje v nenavzočnosti oziroma se je pravici biti sojen v navzočnosti zaradi želje po zavlačevanju postopka zavestno odrekel. Nadalje Vrhovno sodišče zaključuje, da s tem, ko je sodišče premalo konkretizirano obrazložilo svojo odločitev o sojenju v nenavzočnosti, obtožencu ni prekršilo pravice do obrambe. Obrazložitev sicer služi temu, da stranki omogoča izvedbo pravice do poštenega sojenja oziroma, da ji omogoči pravico do izjave in pravico do pritožbe. Glede na to, da v konkretnem primeru stranke, torej tudi obtoženec, poznajo vsa procesno relevantna dejstva, da so ta jasno razvidna iz podatkov v spisu, s tem, ko je obrazložitev bolj skopa glede nekaterih pogojev sojenja v nenavzočnosti, obtoženec v svojih pravicah ni bil prikrajšan (kot bi bil v primeru, če bi mu šele obrazložitev, ki bi vsebovala neke nove, obtožencu doslej nepoznane okoliščine oziroma ugotovitve sodišča, omogočila pravico do pritožbe).

Sodišče sprejme sklep o sojenju v nenavzočnosti na glavni obravnavi enkrat in tak sklep je v veljavi vse do konca glavne obravnave, oziroma do trenutka, ko sodišče bodisi samo, bodisi na predlog strank presodi, da se je procesna situacija tako spremenila, da pogoji za sojenje v nenavzočnosti niso več podani. Čas trajanja obravnave oziroma okoliščina, ali se je obravnava opravila in zaključila na enem naroku ali pa je potekala več dni, na navedeno nimajo nikakršnega vpliva, kar je pravilno presodilo in obrazložilo že pritožbeno sodišče na strani 20 izpodbijane sodbe. Zato so navedbe zagovornice, da je bil na naroku, opravljenem dne 9.12.2004, sprejet sklep o sojenju v nenavzočnosti šele ob 11.35 uri, čeprav je obravnava trajala že od jutra, da na obravnavi dne 13.12.2004 predsednik senata ni zaslišal strank, preden je bil izdan sklep o sojenju v nenavzočnosti, itd., brezpredmetne. Za zakonito sojenje v nenavzočnosti ob pravilno ugotovljenih pogojih je namreč zadoščal že sklep z dne 2.12.2004, zaradi česar pomenijo ostali sklepi o sojenju v nenavzočnosti le presojo sodišča, ali so pogoji za uporabo tega instituta ostali nespremenjeni. Tudi ta presoja sodišča je pravilna in zakonita. Ves čas sojenja v nenavzočnosti so bili namreč podani formalni pogoji (obtoženec je bil seznanjen z naroki oziroma bil pravilno vabljen, ali pa je obravnavo samovoljno zapustil kljub temu, da je bil opozorjen na posledice, bil je že zaslišan, navzoč je bil njegov zagovornik, svojega izostanka ni opravičil, oziroma sodišče opravičila utemeljeno ni sprejelo), prav tako pa je bil izpolnjen tudi materialni pogoj, to je, da navzočnost obtoženca ni nujno potrebna. Kot je bilo že povedano je sodišče na teh narokih bralo le listine, ki so bile sicer že prebrane na glavni obravnavi pred drugim senatom, kjer je bil obtoženec navzoč.

Sodišče pa tudi ni ravnalo nezakonito, ko je obtožencu sodilo v nenavzočnost dne 3.1. in 5.1.2005. Dne 3. 1. 2005 je okrožna državna tožilka prebrala čistopis modificirane obtožnice. Predlogu zagovornika je sodišče ugodilo in obravnave ni zaključilo dne 3.1.2005 (ko je bil čistopis modificirane obtožnice prebran), temveč je narok preložilo na 5.1., da bi imel obtoženec možnost seznaniti se s čistopisom obtožbe in pripraviti na zaključno besedo. Ne glede na to, da je bil s potekom obravnave seznanjen, da je zagovornik zagotovil, da se bo obtoženec naroka opravljenega dne 5.1.2005 zagotovo udeležil, ker mu je to obljubil, da je prejel dva izvoda obtožnice (zase in za obtoženca), obtoženca na obravnavo ni bilo.

Navedeno nedvomno potrjuje pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da so za sojenje v nenavzočnosti tudi za dne 3.1. in 5.1.2005 bili podani vsi formalni pogoji, kakor tudi materialni pogoji. Obtožnica, ki jo je prebrala okrožna državna tožilka na glavni obravnavi dne 3.1. je bila namreč le v malenkostih spremenjena modifikacija obtožnice z dne 8.11.2004, s katero pa je bil obtoženec seznanjen in je zoper njo vložil tudi ugovor. Tako je v čistopisu tožilka le precizirala kraj storitve kaznivega dejanja (navedbo, da je bilo dejanje storjeno v odvetniški pisarni obtoženca je sicer vsebovala že vložena obtožnica z dne 2.7.1996, modifikacija z meseca novembra 2004 pa ne), precizirala pogodbe s pomočjo katerih je obtožencu uspelo izvršiti kaznivo dejanje ipd., kar vse ves čas ni bilo sporno in vnesla popravke bolj stilistične narave, ki očitka v obtožbi ne spreminjajo, saj je isti očitek izhajal že iz prejšnjega besedila obtožnice (tako je bilo dodano besedilo, „da že od vsega začetka ni nameraval vrniti denarja“ oziroma, „da to ni ni bil njegov namen“, takšna vsebina očitka pa izhaja tudi iz modificirane obtožnice z dne 18.11.2004 in sicer z zatrjevanjem ..., da je z namenom, da bi si pridobil (veliko) premoženjsko korist preslepil drugega ..., da bo dane kredite po dogovoru tudi vrnil ..., vendar doslej posojenega denarja ni vrnil temveč si je pridobil na škodo ..., protipravno premoženjsko korist). Gre torej za popravke, ki v ničemer ne spreminjajo vsebine očitka, še manj teže očitanega kaznivega dejanja ali načina storitve, zaradi česar je presoja nižjih sodišč, da sodišče ni kršilo določb tretjega odstavka 307. člena in posledično 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pravilna. Sicer pa tudi vložnika v zahtevah, razen splošnih trditev, da gre za bistveni poseg v obtožnico, ne pojasnjujeta, kateri so tisti očitki, ki bi pomenili bistveno spremembo o kateri bi se moral obtoženec na obravnavi izjaviti.

Pritrditi pa je potrebno navedbam obtoženca v zahtevi, da je sodišče kršilo določbo četrtega odstavka 307. člena ZKP, ker o sojenju v nenavzočnosti, razen sklepa na zapisnik o glavni obravnavi, ni izdelalo še posebnega pisnega izvoda tega sklepa zoper katerega je dopustna pritožba, vendar pa navedena kršitev ni vplivala na zakonitost sodbe. Pritožba zoper sklep o sojenju v nenavzočnosti namreč nima suspenzivnega učinka. Sodišče je v skladu s to določbo po kateri sme izvesti obravnavo pred pravnomočnostjo sklepa in v skladu z dolžnostjo voditi postopek hitro in učinkovito (15. člen ZKP), postopek nadaljevalo. Razloge, zakaj je sodilo v nenavzočnosti, je obrazložilo v sodbi, tako da obtoženec ni bil prikrajšan v pravici do pritožbe. Vse kar se tako lahko sodišču očita je, da je preteklo od odločitve o sojenju v nenavzočnosti do razsodbe o glavni stvari (torej možnosti obtoženca, da se pritoži) več časa kot bi preteklo kolikor bi sodišče izdelalo pisni sklep s posebno pritožbo. Navedeno pa obtoženca ni postavilo v slabši položaj, saj je sodišče o sojenju v nenavzočnosti odločilo pravilno in zakonito. V primeru, če bi sodišče sodilo obtoženca v nenavzočnosti ne da bi za to bili izpolnjeni pogoji, pa bi bilo pritožbeno sodišče dolžno razveljaviti sodbo v celoti (in ne samo sklep), zaradi česar okoliščina, ali je bil sklep izdelan še pisno ali ne, sploh ni relevantna.

Pravilno pa sta nižji sodišči razlagali tudi določbo 89. člena ZKP. Institut vrnitve v prejšnje stanje v primeru sojenja v nenavzočnosti namreč ne pride v poštev, saj v tem primeru ne gre za prekluzijo zakonskega roka, v katerem mora obtoženec opraviti neko procesno dejanje (ni prekludiran pri uveljavljanju procesne pravice).

Ad.A/4 Bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenec z navedbo, da so v kazenskem spisu listine, ki bi morale biti izločene. Vložnik zatrjuje, da bi moral biti v skladu z 8. členom Zakona o odvetništvu (ZOdv) navzoč predstavnik Odvetniške zbornice tudi pri hišnih preiskavah, ki se niso opravile v njegovi odvetniški pisarni na naslovu P., ampak v prostorih družb A.d.o.o. in T.d.o.o. ter na domačem naslovu obsojenca, v zvezi s čimer naj bi bile nezakoniti dokazi listine na list. št. 235, 266-268, 638-651, 236-238, 241, 1778, 311. Nadalje navaja, da ob hišnih preiskavah, ki so bile opravljene v odvetniški pisarni, ni bil navzoč predstavnik Odvetniške zbornice in da je podana uveljavljana kršitev tudi zato, ker ni bilo iz kazenskega spisa izločeno poročilo UNZ o hišni preiskavi na list. št. 1175 s prilogami, iz katerega izhaja, da so bili ob hišni preiskavi v odvetniški pisarni najdeni dokumenti v zvezi s stanovanjem F.D. in V., ki niso bili navedeni v odredbi o hišni preiskavi. Nezakoniti naj bi bili dokazi, pridobljeni na podlagi hišnih preiskav, o katerih obsojenec ni bil obveščen. Vložnik nadalje navaja, da bi morali biti kot nezakonit dokaz iz spisa izločeni tudi zapisniki o zaslišanju, ko je bil prvič zaslišan pred preiskovalnim sodnikom brez zagovornika.

Uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. V konkretnem primeru ta procesna kršitev ni podana.

Med listinami, za katere vložnik trdi, da bi morale biti izločene, je več takšnih, ki se nanašajo na kazniva dejanja, za katera je bila izdana oprostilna ali zavrnilna sodba oziroma je bil kazenski postopek ustavljen ali pa niso predmet tega postopka, in takšnih, ki so bile izločene iz kazenskega spisa. Pri tem ne pojasni, katere listine bi lahko vplivale na odločanje o katerem od kaznivih dejanj, za katere je bil obsojenec spoznan za krivega z izpodbijano pravnomočno sodbo.

V drugem odstavku 8. člena ZOdv je določeno, da mora biti pri preiskavi odvetniške pisarne navzoč predstavnik Odvetniške zbornice Slovenije. Kot odvetniška pisarna štejejo v smislu citirane določbe zgolj prostori na naslovu, ki je sedež odvetniške pisarne. Namen te določbe je zagotoviti spoštovanje določbe prvega odstavka istega člena, po katerem je preiskava odvetniške pisarne dovoljena samo glede spisov in predmetov, ki so izrecno navedeni v odredbi o preiskavi, pri čemer ne sme biti prizadeta tajnost drugih listin in predmetov. Zakonska zahteva iz drugega odstavka 8. člena ZOdv zato ne velja za hišne preiskave, ki se opravijo zunaj prostorov odvetniške pisarne, ne glede na to, da gre za prostore strank odvetniške pisarne ali za prostore, kjer odvetnik ali njegovi zaposleni zaradi morebitnih tehničnih ali organizacijskih razlogov občasno rešujejo kakšen spis in ga s tem namenom odnesejo iz odvetniške pisarne. Enako se določba ne razteza na stanovanje obdolženca, tudi če se tam slučajno nahaja kakšen spis, ki sicer pripada odvetniški pisarni.

Iz zapisnikov o hišnih preiskavah izhaja, da je bil v obeh primerih navzoč predstavnik odvetniške zbornice, in sicer dne 4.3.1996 odv. R.M. in dne 9.10.1995 odv. D.K. Vložnik s posplošenim zatrjevanjem, da so navedbe v zapisnikih napačne, uveljavlja drugačno dejansko stanje in s tem ne more zbuditi dvoma v zakonitost opravljenih hišnih preiskav, še posebej ob upoštevanju dejstva, da je zapisnike tudi sam podpisal. Ni pravilna vložnikova trditev, da bi moralo biti pooblastilo Odvetniške zbornice v spisu, saj taka zahteva ne izhaja iz nobene zakonske določbe, pooblastilo je lahko dano tudi ustno.

V zvezi z listino na list. št. 1175 s prilogami, ki se nanaša na kaznivo dejanje, opisano pod točko A/I-4 izreka prvostopenjske sodbe, Vrhovno sodišče ugotavlja, da se pravnomočna sodba glede vseh odločilnih dejstev v zvezi s tem kaznivim dejanjem opira na dokaze, ki so jih delavcem UNZ izročili oškodovana S.d.d. ter priči V. in D.F., kakor tudi na izčrpne izpovedbe prič A.K., D.F. in V.F. Ti dokazi so bili pridobljeni na zakonit in dovoljen način, česar vložnik zahteve niti ne izpodbija. Prav tako ne navede konkretneje, na katere nezakonite dokaze naj bi se sodba opirala. Pri oceni zagovora glede načina pridobitve sporne kupoprodajne pogodbe in pravnoformalne podlage z razpolaganjem s stanovanjem F. sodišče v obrazložitvi prvostopenjske sodbe sicer omenja oporočne zapise z dne 9.12.1992 in sporazum o razdelitvi premoženja s konca leta 1992 (stran 120 prvostopenjske sodbe) ter osnutek kupoprodajne pogodbe med F. in N.M. (stran 128 prvostopenjske sodbe), vendar se sodba na navedene listine ne opira. Vsebino, namen teh listin in samo naravo razmerja med F. ter obsojencem sodišče v celoti povzema iz obsojenčevega zagovora in izpovedb prič ter svoje zaključke o dejanskem stanju opira izključno na zakonite dokaze.

V zvezi z očitkom, da so zapisniki o zasegu predmetov nezakoniti dokazi, ker obsojenec ni bil obveščen o hišnih preiskavah, senat Vrhovnega sodišča ugotavlja enako kot je v izpodbijani sodbi navedlo že višje sodišče, da v navedenih primerih ni bila opravljena hišna preiskava. Iz potrdil o zasegu izhaja, da so predmete, ki so bili zaseženi, tretje osebe (med njimi V.B., N.M., T.P., predstavnik P. in predstavnik S.) same izročile. Šlo je torej za zaseg predmetov po 220. členu ZKP. O zasegu predmetov glede na naravo tega procesnega dejanja ni potrebno vnaprej obveščati obdolženca. V skladu s petim odstavkom 178. člena ZKP mora preiskovalni sodnik obvestiti državnega tožilca, obdolženca, zagovornika in oškodovanca, kdaj in kje bodo opravljena preiskovalna dejanja, pri katerih so lahko navzoči, razen če bi bilo nevarno odlašati. Navzočnost obdolženca pri zasegu predmetov po 220. členu ZKP ni predvidena, zato dejstvo, da sodišče obdolženca ni vnaprej obvestilo o zasegu predmetov, ni vplivalo na zakonitost opravljenega preiskovalnega dejanja. Pri zatrjevanju, da so bile v navedenih primerih opravljene hišne preiskave, vložnik izhaja iz drugačnega dejanskega stanja kot izhaja iz listin v spisu in obrazložitve izpodbijanih sodb.

Neutemeljen je tudi vložnikov očitek v zvezi z zapisniki o zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom. Obsojencu je bila 4.3.1996 odvzeta prostost po četrtem odstavku 157. člena (pridržanje) takrat veljavnega ZKP/95. Istega dne je bilo opravljeno zaslišanje pri preiskovalnem sodniku. Iz zapisnika o zaslišanju izhaja, da je bil obsojenec poučen o vseh pravicah, nakar je izjavil, da se bo zagovarjal brez zagovornika. V skladu z ZKP/95 je bila obvezna obramba z zagovornikom predpisana šele od trenutka, ko je odrejen pripor. Zoper obsojenca je bil pripor odrejen 5.3.1996, zato ob zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom 4.3.1996 po takrat veljavni procesni zakonodaji obramba z zagovornikom ni bila obvezna, oziroma njegov takratni zagovor ni nezakonit dokaz, ki bi ga bilo potrebno iz spisa izločiti. Veljavnost procesnih ravnanj se namreč vrednoti po zakonu, ki je veljal v času, ko je bilo takšno procesno dejanje opravljeno.

Ad.A/5.

Ker obtožnica v objektivnem in subjektivnem pogledu določa objekt spora in daje obtožencu možnost za pripravo obrambe, gre za izjemno pomemben procesni akt, za katerega zakon natančno predpisuje vsebino in tudi določa poseben postopek za njegov preizkus. Spreminjati se sme samo v postopku, ki ga določa zakon (preizkus predsednika senata – drugi odstavek 270. člena ZKP, 248. člen ZKP v primeru, ko ugovor ni bil vložen, ugovorni postopek – drugi odstavek 276. člena ZKP ter sprememba in razširitev obtožbe na glavni obravnavi – prvi odstavek 344. člena ZKP). Tožilec torej lahko spremeni obtožnico na glavni obravnavi le ob pogojih, določenih v tem členu, in sicer, če se spremeni situacija glede na situacijo ob vložitvi obtožnice, pri čemer pa je potrebno pri tem izhajati iz ocene tožilca. Obtožnico bo spremenil glede na svojo presojo dejanskega stanja. Tožilec lahko spremeni obtožnico neodvisno od tega, ali so se v zadevi pojavili novi dokazi ali ne, zadošča njegova subjektivna ocena že izvedenih dokazov, potem, ko so bili ti na glavni obravnavi ponovno neposredno izvedeni (dejansko stanje se namreč do izreka sodbe šele ugotavlja). Pri tem pa je vezan ne le na istega obtoženca, temveč tudi na isti historični dogodek, čeprav s spremenjenimi dejstvi in okoliščinami, ki so znaki kaznivega dejanja. Državni tožilec v tem primeru ni dolžan izdelati pisnega akta, ki bi bil vročen obtožencu, temveč zadošča ustno spremenjena obtožnica na zapisnik o glavni obravnavi. ZKP v tej fazi postopka torej ne zahteva od državnega tožilca, da bi takšni spremenjeni obtožnici dodal obrazložitev, oziroma da bi sestavil novo obrazložitev prilagojeno spremembi opisa dejanja ali pravni kvalifikaciji ali obojemu. Sodišče se o modifikaciji ni dolžno opredeljevati med postopkom (glede na očitke v zahtevah za varstvo zakonitosti), temveč pomeni opredelitev sodišča izrek oprostilne ali obsodilne sodbe.

V konkretni kazenski zadevi se je položaj obtoženca od vložitve obtožnice do razsodbe pred sodiščem prve stopnje glede na obseg očitkov res precej spremenil, saj je bil del postopka (kar bo pojasnjeno kasneje v zvezi z očitkom relativne bistvene kršitve določb ZKP iz drugega odstavka 371. člena ZKP) izločen, pregon za veliko število kaznivih dejanj pa je absolutno zastaral, zaradi česar je bila obtožnica v teh delih umaknjena, ali pa je sodišče izdalo zavrnilno sodbo po uradni dolžnosti, očitkov za večje število kaznivih dejanj pa je bil obtoženec tudi oproščen. Gre torej za oženje očitkov v obtožbi in to v korist obsojenca (razen izločitve dela postopka) v skladu z določbami procesnega in materialnega kazenskega zakona. Glede dejanj, ki so predmet presoje pred Vrhovnim sodiščem (pravnomočna obsodilna sodba), pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je okrožna državna tožilka opis dejanj iz prvotne obtožnice do zadnje modifikacije z dne 3. 1. 2005 le malenkostno spremenila (večina sprememb je bila že pojasnjenih v razlogih te sodbe k točki 3), te spremembe prvotnega opisa obtožnice z dne 2. 7. 1996, pa nikakor niso take narave, da bi to pomenilo spremembo istovetnosti dejanja kot dogodka, ki je predmet obravnave.

Prav tako neutemeljen pa je tudi očitek, da je okrožna državna tožilka vnesla v obtožbo elemente zastaranih kaznivih dejanj, zaradi česar bi po mnenju obeh vložnikov moralo sodišče oceniti takšne spremembe kot nedopustne. Že vložena obtožnica je pri kaznivih dejanjih, ki so predmet presoje pred Vrhovnim sodiščem, vsebovala v opisu kaznivih dejanj goljufije tudi uporabo bodisi „ukradenih“ (kasneje spremenjen očitek v „protipravno pridobljenih“) ali ponarejenih dokumentov. Obtožnica je bila glede očitkov kaznivih dejanj ponarejanja listin po tretjem in prvem odstavku 256. člena KZ, kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ ter kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ kasneje umaknjena, medtem ko se opis kaznivih dejanj goljufije glede navedenega do konca glavne obravnave ni bistveno spremenil. To se pravi, da opis kaznivih dejanj goljufije v obtožnici in tudi v izpodbijani sodbi vsebuje očitek uporabe ponarejene oziroma odtujene dokumentacije, čeprav je pregon za ta kazniva dejanja, kot rečeno, absolutno zastaral. S tem pa nista ne državni tožilec in posledično ne sodišče kršila zakona, saj pomeni uporaba te dokumentacije le realizacijo kaznivega dejanja goljufije. Pomeni torej očitek obtoženčevega ravnanja oziroma izpolnjevanja enega od zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije, jasno pa je, da vsi elementi tega kaznivega dejanja zastarajo naenkrat in to takrat, ko zastara kaznivo dejanje kot celota, ne glede na to, če katera od izvršitvenih oblik pomeni sicer samostojno kaznivo dejanje (s predpisano krajšo zastaralno dobo kot kaznivo dejanje goljufije). Res pa je, da kolikor kaznivega dejanja goljufije ne bi bilo mogoče dokazati, v primeru kot je obravnavani, obtoženca ne bi bilo mogoče več preganjati zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin oziroma kaznivega dejanja tatvine, saj je pregon za ti dejanji že absolutno zastaral. Sodišče pa s tem, ko ni sledilo pravni kvalifikaciji tožilca in obtoženca spoznalo za krivega enega nadaljevanega kaznivega dejanja ni prekoračilo obtožbe, kot to nadalje očita obsojenec v zahtevi. V prvem odstavku 354. člena ZKP je v zakonu namreč zagotovljena le subjektivna in objektivna identiteta med obtožbo in sodbo, ne pa pravna – drugi odstavek istega člena. Sicer pa je sodišče v sodbi tudi obširno obrazložilo, zakaj ni uporabilo konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja v celoti (str. 191 sodbe sodišča prve stopnje).

S tem, ko sodišče ni odločilo o obtoženčevem ugovoru vloženem dne 12. 11. 2004 zoper modifikacijo obtožnice, ni kršilo zakona. Kot je bilo že pojasnjeno zoper spremenjeno obtožnico, na glavni obravnavi v določbah ZKP ni predviden ugovorni postopek. Neutemeljena pa je tudi nadaljnja navedba obsojenca v zahtevi, da bi moral sodnik G.K. voditi postopek po vloženi obtožnici z dne 2. 7. 1996 (ne pa po kasneje na glavni obravnavi opravljeni pred drugim predsednikom senata spremenjeni obtožnici), ker je edino ta postala pravnomočna, poleg tega pa se je postopek vodil pred spremenjenim senatom, pri čemer opozarja na tretji odstavek 311. člena ZKP. Res je, da navedena določba zavezuje sodišče, da začne obravnavo, kolikor je preložena za več kot tri mesece, ali se je spremenila sestava senata, znova, vendar pa to ne pomeni, da prejšnji procesni sklepi in akti procesnih udeležencev izgubijo veljavo. Pomeni le, da mora sodišče zaradi načela neposrednosti znova izvesti dokaze.

Ad.A/6.

Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Gre torej za nasprotja med odločilnimi dejstvi, zaradi česar obsojenčevo opozarjanje na pomanjkljivosti v uvodu, na nasprotja med določenimi podatki, kdaj se je opravila prva javna glavna obravnava in med navedbami v obrazložitvi glede tega, pripombe glede podatkov v generalijah itd., po vsebini ne morejo predstavljati te kršitve. Brezpredmeten pa je tudi očitek nasprotja med izrekom in obrazložitvijo, ko je sodišče v izreku pravno opredelilo dejanji na škodo S. kot eno kaznivo dejanje goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ, medtem ko je v obrazložitvi (str. 98 sodbe sodišča prve stopnje) ugotavljalo, da gre za dve dejanji goljufije in da so izpolnjeni pogoji za nadaljevano kaznivo dejanje, saj je pritožbeno sodišče zaradi nastopa absolutnega zastaranja pregona iz opisa dejanja izpustilo prvo alineo in je torej obsojenec bil spoznan za krivega le storitve kaznivega dejanja z dne 17.8.1995, zaradi česar je potreba po obrazložitvi konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja v tem primeru odpadla. Seveda pa tudi ni podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo kolikor se očitek nanaša na pravno kvalifikacijo, saj kot je bilo že povedano, predstavlja to kršitev le nasprotje glede odločilnih dejstev. Odločitev o višini odmerjene povprečnine pred sodiščem prve stopnje je obrazložena. Sodišče je namreč pri odmeri povprečnine upoštevalo trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere obtoženca, tako da njegovi očitki kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tudi glede tega niso utemeljeni.

Navedbe zagovornice v zvezi s to kršitvijo in sicer, da je izrek v sodbah nižjih sodišč pri vsakem kaznivem dejanju zelo nerazumljiv, sam s seboj v nasprotju, zlasti pa v nasprotju z razlogi sodbe, da je podan dvom glede višine premoženjske koristi, ki naj bi obstajala v obtoženčevem namenu, nejasni pa so tudi očitki glede vzbujanja lažnega videza uspešnega in poštenega odvetnika, pa so tako splošne, da v skladu z že omenjeno določbo 424. člena ZKP ni mogoča presoja pred Vrhovnim sodiščem v postopku reševanja zahteve za varstvo zakonitosti.

Ad.A/7.

Sodišče s tem, ko še ni izdalo vseh sklepov o ustavitvi postopka ali zavrnilnih sodb glede umaknjenih delov obtožbe (predvsem glede umikov obtožbe pred predsednico senata) temveč je izdajo sklepov le napovedalo (str. 26 sodbe sodišča prve stopnje), obtoženca ni postavilo v „položaj nesigurnosti“, kar po njegovem mnenju predstavlja kršitev 357. člena in posledično kršitev drugega odstavka 371. člena, saj sklep o ustavitvi lahko izda sodišče tudi po končani glavni obravnavi, procesna situacija, v kateri se nahaja obtoženec pa je nesporna in dokončna, kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. Še manj pa navedeno predstavlja kršitev 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče je namreč rešilo obtožnico v celoti, umaknjeni deli pa ne pomenijo več očitka, ki bi zahteval presojo oziroma v tem delu obtožbe ni več. Sledi le izdaja formalnega sklepa o ustavitvi postopka.

Kršitev tretjega odstavka 72. člena ZKP vidita vložnika v tem, ker sodišče ni razrešilo postavljenega zagovornika, ko si je obdolženec najel svojega, temveč si je omislilo „institut spremljajočega zagovornika“, sredstva za njegovo izplačilo pa izplačalo iz proračuna ter celo napovedalo, da jih bo kril obdolženec, ko bo prejel sklep o plačilu stroškov. Takšna kršitev postopka pa prav gotovo ni v njegovo korist, še posebej, ker pravica do zagovornika obsega tudi pravico do svobodne izbire zagovornika. Pri tem se zagovornica sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-345/98. S takšnim ravnanjem sodišče ni kršilo določb ZKP in ni vodilo zoper obtoženca nepoštenega postopka. Drži sicer trditev v zahtevah, da sodišče ni razrešilo zagovornice postavljene po uradni dolžnosti, ko si je obtoženec najel drugega zagovornika, vendar pa tega ni storilo izključno zaradi preprečevanja procesnih zlorab obtoženca. Gre za ukrep disciplinske narave, namenjen temu, da obtožencu prepreči zavlačevanje kazenskega postopka. Sodišče je namreč dolžno izvesti postopek brez zavlačevanja in onemogočiti kakršnokoli zlorabo pravic, ki jih imajo udeleženci v postopku (15. člen ZKP). Da je bilo takšno ukrepanje sodišča utemeljeno, pa ne izhaja samo iz zapisnikov o glavnih obravnavah, temveč tudi iz že omenjenega pojasnila predsednika senata v predložitvenem poročilu na višje sodišče, kjer je obširno obrazložil, zakaj se je za tak ukrep odločil (upošteval je celovito obtoženčevo ravnanje tekom postopka, dejstvo, da obtoženec po letih trajajočega postopka zagovorniku G. ni dovolil (je izrecno prepovedal) zoper sodbo vložiti pritožbo, ki jo je že imel pripravljeno ter zoper obrambo katerega ni imel vsa leta nikakršnih pripomb, da je vztrajal pri postavitvi zagovornika po uradni dolžnosti, zatem najel svojo zagovornico, vse to pa je štelo za indic, ki nakazuje tendenco po zavlačevanju predmetnega postopka ter na možnost ponovnega preklica pooblastila zagovornici, in zatem angažiranje drugega zagovornika, ki bi potreboval glede na obseg kazenske zadeve več mesecev za študij spisa, pri tem pa gre za časovno odmaknjena dejanja, katerim preti absolutno zastaranje). V skladu s prvim odstavkom 94. člena ZKP pa so udeleženci postopka (med njimi tudi obdolženec) dolžni plačati stroške postopka, ki so jih povzročili po svoji krivdi.

Glede na to, da se je zagovornik, ki je v postopku zagovarjal obtoženca, dne 1.7.2005 upokojil, tega dne pa mu je bila postavljena zagovornica po uradni dolžnosti, odvetnica H.D., obtoženec tudi ni bil en dan brez zagovornika, kot to navaja v svoji zahtevi. Kolikor pa ima v mislih zamik nekaj ur, pa bi bil z očitkom lahko uspešen le v primeru, kolikor bi tedaj bilo opravljeno ali zamujeno kakšno procesno dejanje, pomembno za razsojo (navedeno se je dogajalo v času po izreku prvostopenjske sodbe).

Po mnenju obsojenca sodišče tudi ne bi smelo dati prednosti načelu ekonomičnosti pred načelom materialne resnice in izločiti iz spisa postopek, ki se vodi zoper soobtoženega M.Š. Sklep o izločitvi tega dela postopka iz spisa pa tudi ne bi smel zavezovati senata pod predsedstvom sodnika G.K., ker je predlog za izločitev podal prejšnji predsednik senata P.G. Izločitev dela postopka pomeni po mnenju obsojenca tudi zlorabo instituta neprave obnove oziroma občutno poslabšanje njegovega položaja.

Da sprememba senata na procesne sklepe sama po sebi nima nikakršnega vpliva, je bilo pojasnjeno že pri obrazložitvi očitanih kršitev iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (točka 5). Sodišče pa je v zvezi z izločitvijo dela postopka ravnalo v skladu s prvim odstavkom 33. člena ZKP, svojo odločitev pa je tudi obrazložilo. Na identične pritožbene navedbe je tako višje sodišče v obrazložitvi te kršitve navedlo, da je ravnalo sodišče prve stopnje v skladu z razlogom smotrnosti, kar je utemeljilo z obsežnostjo kazenske zadeve, ki se vodi samo zoper obtoženega Z.F. in pa s stroški, ki bi nastali z nepotrebno navzočnostjo zagovornice obtoženega Š. na glavni obravnavi, ko bi se obravnavala številna kazniva dejanja, očitana samo obtoženemu Z.F. S takšno presojo pa se v celoti strinja tudi Vrhovno sodišče. S tem, ko je sodišče vročalo vabila po pooblaščenem vročevalcu, tako obtožencu kot pričam, ni kršilo določb ZKP, ker zakon v vsakem konkretnem primeru glede na ekonomičnost ali potrebe hitrosti in zanesljivosti vročitve prepušča sodišču izbiro za katerega od več možnih načinov vročitve se bo odločil (vabilo po pošti ali po vročevalcu). Prav tako pa obtožencu ni bila kršena pravica do obrambe, ker ni bil povsem seznanjen z vrstnim redom zaslišanih prič, ker se predsednik senata zaradi procesnih zapletov vrstnega reda ni povsem držal. Obtoženec je namreč bil seznanjen z odredbo, katere priče bodo zaslišane in se je na glavno obravnavo lahko pripravil, ne glede na to, če je bil vrstni red kasneje nekoliko spremenjen.

S tem, ko je obtoženec na glavni obravnavi izjavil, da njegov zagovor sestavljajo vse njegove izjave dane v preiskavi in v teku vseh glavnih obravnav, je nedvomno pooblastil predsednika senata za branje njegovih zagovorov in to mnogo bolj določno, kot če bi izjavil, da se ne bo zagovarjal. Zaradi tega tudi sodišče s tem, ko je njegovo izjavo prebralo ni kršilo prvega odstavka 325. člena ZKP.

Obsojenec tudi ne more biti uspešen v uveljavljanju kršitve drugega odstavka 371. člena ZKP s posplošeno trditvijo, da sodišče na glavni obravnavi, opravljeni pred predsednikom senata K., ni zaslišalo prič v skladu z določili ZKP temveč je ob sicer prisotnih pričah bralo njihove prejšnje izpovedbe. Res je sicer, da mora sodišče v skladu s prvim odstavkom 331. člena ZKP pri zasliševanju prič na glavni obravnavi smiselno uporabiti določbe, ki veljajo za njihovo zasliševanje med preiskavo, kolikor v tem poglavju ni drugače določeno. Po prvem odstavku 241. člena ZKP se po splošnih vprašanjih od priče zahteva, naj pove vse, kar ve o zadevi, pri čemer je treba pričo vselej vprašati, od kod ve to, o čemer priča. V primeru pa, kolikor priča izjavi, da se določenih dejstev, o katerih je pričala pred preiskovalnim sodnikom ne spominja več, ima sodišče pravico njeno prejšnjo izpovedbo ali njen del prebrati (člen 335. ZKP). Priče, katerih izpovedbe so podlaga za krivdorek v izpodbijani pravnomočni odločbi, so bile zaslišane ne samo pred preiskovalnim sodnikom temveč tudi na glavnih obravnavah, opravljenih pred prejšnjimi predsedniki senata v navzočnosti obdolženca in pred senatom, ki je odločil o obtožbi. Glede na navedeno so obsojenčeve navedbe v zahtevi veliko presplošne, da bi Vrhovno sodišče lahko konkretno presojalo očitano kršitev, saj bi, kolikor bi želel biti obsojenec uspešen, moral navesti ne samo pri kateri priči sodišče ni imelo pooblastila za branje temveč tudi vpliv kršitve na zakonitost sodbe. Tega pa zahteva ne vsebuje.

Sodišče nadalje obtožencu tudi ni kršilo pravice do obrambe, ker ni sledilo njegovemu dokaznemu predlogu z dne 6.12.2004 in ni neposredno zaslišalo priče P.Č., kateremu je želel obtoženec postavljati vprašanja o hipoteki K.d.d. na poslovnih prostorih, last obtoženca in N.M., gre tudi za osebo, ki je vse vedela o projektu Z. park, prav tako bi sodišče dokaznemu predlogu po mnenju obsojenca moralo slediti zaradi načela neposrednosti.

Kot izhaja iz podatkov v spisu je bil P.Č. zaslišan pred preiskovalnim sodiščem 1.4. in 9.5.1996, ko je bil pri zaslišanju navzoč obtoženčev zagovornik ter na glavni obravnavi opravljeni dne 17.6.2003, ko sta bila navzoča tako obdolženec in zagovornik. Ne glede na to je sodišče na glavno obravnavo opravljeno dne 11.11.2004 pričo ponovno vabilo, vendar je dne 20.10.2004 predsednika senata poklical Č. in povedal, da bo (iz Slovenije) dlje časa odsoten, najmanj leto dni, da vztraja pri svojih navedbah pred preiskovalnim sodnikom ter da bo poslal svojo izjavo preko švedske ambasade, katero je sodišče prejelo dne 28.10.2004. Sodišče je izpovedbo te priče zatem prebralo v skladu s 1. točko prvega odstavka 340. člena ZKP.

Takšno ravnanje sodišča je zakonito. Sodišče je namreč ugotovilo obstoj objektivnih okoliščin, ki pomenijo oviro, zaradi katere priča ne more priti na sodišče. Gre torej za procesno situacijo, v kateri zakon dopušča odstop od načela neposrednosti. Prav tako pa sodišče s tem, ko je izpovedbo omenjene priče bralo in ni sledilo obtoženčevemu dokaznemu predlogu, tudi ni prekršilo njegove pravice do obrambe, saj je bila priča, kot rečeno, že zaslišana tudi na glavni obravnavi in se je obtoženec z njo soočil, imel pa je tudi možnost priči postavljati vprašanja.

Prav tako pa mu sodišče tudi ni kršilo pravice do obrambe s tem, ko ni ponovno prebralo vseh listin, kot je to zahteval. V senatu pod predsedstvom sodnika K. se namreč po navedbah obsojenca v zahtevi listine niso brale temveč le predočale, kar prav tako predstavlja kršitev načela neposrednosti, navedeno pa se vidi tudi ob upoštevanju količine časa porabljenega za „branje“ - le dva naroka, kar je v primerjavi s prejšnjimi predsedniki senata zelo malo. Sodišče je namreč postopalo v skladu z prvim odstavkom 339. člena ZKP in je vsebino listin glede na svojo presojo njihove pomembnosti na kratko povzelo. Kolikor bi obtoženec menil, da vsebina kakšne listine ni bila prav reproducirana, je imel vse možnosti svoje pripombe dati na zapisnik (kolikor se je seveda narokov udeležil) prav tako pa bi tudi glede na strogo vezanost Vrhovnega sodišča na preizkus tistih kršitev, ki jih uveljavlja vložnik zahteve za varstvo zakonitosti (prvi odstavek 424. člena ZKP), moral za uspešnost vloge natančno navesti, katere so tiste listine, katerih izjava ni bila pravilno reproducirana oziroma tisti podatki v listinah, ki jih sodišče pri svoji presoji ni izvedlo in potem tudi ni moglo uporabiti v sodbi (ali pa jih je in to ne glede na to, da dokazov ni izvedlo).

Predsednik senata s tem, ko je obtožencu datumsko določil dneve, ko sme spis pregledovati (ni mu dovolil pregleda izven uradnih ur) ni kršil pravice do obrambe, obsojenec pa v zahtevi tudi ni pojasnil vpliva kršitve instrukcijskega roka za izdelavo sodbe na zakonitost sodne odločbe.

Slednjič pa sodišče tudi ni ravnalo nezakonito, ko je zahtevo za prenos krajevne pristojnosti podano tik pred zaključkom obravnavane kazenske zadeve (na obravnavi dne 8.11.2004) zavrglo. Na strani 23 sodbe sodišča prve stopnje je sodišče obrazložilo, da gre za povsem pavšalen predlog, brez konkretno utemeljenih razlogov, pri čemer ne gre spregledati, da je že Vrhovno sodišče RS na svoji seji nekaj dni prej, identični predlog zavrnilo kot neutemeljen, kjer se je obtoženec ravno tako skliceval na neprimerno delo prvostopenjskega sodišča. Res je sicer, da določbe ZKP iz poglavja prenosa krajevne pristojnosti ne govorijo izrecno o tem, kako ravnati v primeru, da gre za oceno podajanja predloga z namenom zavlačevanja postopka ter spodkopavanja avtoritete sodišča, zaradi česar je bil senat mnenja, da prihaja v poštev uporaba analogije z odločanjem o večkratnih neutemeljenih predlogih za izločitev sodnikov (peti odstavek 42. člena ZKP).

Takšna presoja obravnavane procesne situacije s strani prvostopenjskega sodišča je pravilna. Uporaba analogije je v procesnem zakonu namreč dopustna, potrebno pa jo je uporabiti v skladu s sorodnimi določbami v zakonu, če pa teh ni pa v skladu s temeljnimi določbami ZKP in Ustavo. V konkretnem primeru gre za očitno zlorabo pravic s ponavljanjem predlogov za prenos krajevne pristojnosti. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje je bilo v zvezi s tem že vsebinsko pravnomočno odločeno na Vrhovnem sodišču (zadnjič dne 29.10.2004). To zlorabo pa lahko obravnavamo enako kot zlorabo pravic v zvezi z zahtevo za izločitev sodnikov. Večkratno odločanje o identičnih že pravnomočno rešenih procesnih vprašanjih pa tudi ni v skladu z načeli ZKP (po učinkovitem sojenju brez nepotrebnega zavlačevanja – člen 15 ZKP, po katerem je ena izmed temeljnih dolžnosti sodnika pri izvajanju procesnega vodstva preprečevanje procesnih zlorab).

B.

V zahtevah uveljavljane kršitve določb kazenskega materialnega zakona so:

1. Pri dejanju na škodo V.K. sodišče ni ugotovilo pravilnega datuma, saj dne 15. 5. 1995 obsojenec ni storil nobenega kaznivega dejanja, tako bi bilo za pravilno razsojo potrebno najprej ugotoviti dejansko stanje.

2. Pritožbeno sodišče je iz točke I.2 izpustilo prvo alineo očitka, ne glede na to pa je ostala določena kazen enaka, kar pomeni, da je to sodišče kazen brez tožilske pritožbe zvišalo.

3. Sodišče obsojencu v izrečeno enotno kazen ni vštelo časa prebitega v priporu.

Ad.B/1 Kot je bilo že uvodoma pojasnjeno zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati iz razloga zmotne in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Očitki obeh vložnikov v zvezi s tem kaznivim dejanjem pa se nanašajo ravno na to oziroma na ugotavljanje časa storitve kaznivega dejanja. Glede na navedeno Vrhovno sodišče teh očitkov ni presojalo.

Ad.B/2 Tudi ta kršitev ni podana, saj sodišče ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu oziroma obtožencu ni izreklo kazenske sankcije zunaj zakonskih meja ali sankcije, ki je zakon sploh ne pozna. Ocenilo je le, da je sankcija kot je bila določena tudi glede na nekoliko zmanjšano kriminalno količino primerna teži storjenega kaznivega dejanja. Izpodbijanje navedenega oziroma neprimerne višine kazenske sankcije, ki je izrečena sicer v zakonskih mejah, pa ne pomeni kršitve kazenskega zakona iz te določbe, temveč je to pritožbeni razlog iz 373. člena ZKP, torej razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni moč uveljaviti. Prav tako pa sodišče s takšnim ravnanjem tudi ni posegalo v institut prepovedi reformatio in peius, saj se sodba pritožbenega sodišča ni spremenila v obsojenčevo škodo glede pravne presoje dejanja in za to dejanje določene kazenske sankcije.

Ad.B/3 Trditev v zahtevah, da sodišče ni vštelo obtožencu v izrečeno kazen časa prebitega v priporu je neutemeljena. Oba vložnika sta očitno prezrla dejstvo, da je bila sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o vštevanju pripora potrjena (točka D. odločbe pritožbenega sodišča), v ta del sodbe pa tudi ni posegalo Vrhovno sodišče, ko je odločalo o pritožbi zoper del sodbe sodišča druge stopnje.

Navedbe v zahtevah za varstvo zakonitosti, da bi pri dejanju na škodo V.K. morala biti protipravna premoženjska korist zmanjšana za obresti, da gre pri kaznivem dejanju, storjenem na škodo S.d.o.o. za kaznivo dejanje zlorabe zaupanja po 220. členu KZ, pregon za to kaznivo dejanje pa je že zastaral, pri kaznivih dejanjih na škodo S.d.d. in P.d.d. pa za kazniva dejanja po 235. členu KZ, ne pa za goljufije, ki jih izključuje tudi hipoteka ipd., po vsebini ne predstavljajo očitka kršitve določb kazenskega materialnega zakona temveč le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Enako velja tudi za navedbe, ki se nanašajo na nejasnosti v izreku; netočnosti glede kraja storitve kaznivih dejanj (saj naj bi imel obsojenec odvetniško pisarno tudi izven v izreku navedenega naslova), da ni lažno vzbujal vtisa, da je uspešen odvetnik oziroma ni nikogar prepričeval v to, da ni dajal nikakršnih obljub, ampak je šlo za vnaprej določena pogodbena razmerja, predvsem pa, da tudi očitek v obtožbi, da vse doslej posojilodajalcu posojenega denarja ni vrnil, lahko predstavlja le civilnopravno razmerje. Izrek je namreč sklepčen in takšne navedbe vložnikov, ki po vsebini izražajo le dvom v obstoj posameznih elementov kaznivih dejanj, ali pa predlagajo uporabo druge pravne kvalifikacije kot jo je ugotovilo sodišče, vendar na podlagi dejstev, ki jih sodišče ni ugotavljalo, pa v pravilnost presoje nižjih sodišč, da je obsojenec izpolnil zakonske znake kaznivih dejanj goljufije, ne morejo vnesti nikakršnega dvoma.

Slednjič pa je neutemeljen tudi očitek obsojenca v zahtevi, da je Višje sodišče v Kopru ne glede na to, da je sodbo sodišča prve stopnje v delu opisanem v točki I.2 spremenilo tako, da je iz opisa tega kaznivega dejanja izpustilo dejanje iz 1. alinee opisa, temu ustrezno ni prilagodilo odločbe o odvzemu premoženjske koristi. Iz točke c. navedene odločbe višjega sodišča namreč izhaja, da je odločbo o odvzemu premoženjske koristi v zvezi s tem kaznivim dejanjem spremenilo tako, da je obtožencu odvzelo premoženjsko korist, pridobljeno na škodo družbe S.d.o.o. v znesku 8.600.000,00 SIT (ne pa v znesku 11.000.000,00 SIT, kot se je glasila odločba o odvzemu premoženjske koristi pri tem kaznivem dejanju v prvostopenjski sodbi).

Vrhovno sodišče je glede na vse navedeno ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta vložnika v zahtevah, deloma pa sta zahtevi vloženi tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar ju je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.

Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti, temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je Vrhovno sodišče pri odmeri povprečnine upoštevalo trajanje in zapletenost te kazenske zadeve ter obsojenčeve premoženjske razmere, razvidne iz podatkov v spisu.