Jedro

Iz vsebine predloženih avtorskih pogodb ne izhaja, da je tožnik prejel v letu 1999 avtorske honorarje za dela, ki jih je ustvarjal dalj kot eno leto. Drugih dokazov, da je posamezno avtorsko delo ustvarjal dalj kot eno leto in da je zanj v letu 1999 prejel plačilo, pa tudi ni predložil. Zato mu je bila dohodnina pravilno odmerjena po stopnjah iz 12. člena ZDoh in ne po povprečni stopnji dohodnine enoletnih prejemkov.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije št. ... z dne .... se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Zahteva za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožnika proti odločbi davčnega organa prve stopnje, s katero je bila tožniku odmerjena dohodnina za leto 1999. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik v davčni napovedi napovedal dobiček, dosežen pri pravnih osebah in zasebnikih, normirane stroške, akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost, v poglavju A/III napovedi pa vpisal, iz katerih obdobij izvirajo posamezni prejemki. Z odločbo prve stopnje so mu bili upoštevani napovedani prejemki, zmanjšani za normirane stroške in kot taki všteti v osnovo za dohodnino. Upoštevane so bile še zakonske olajšave in nato odmerjena dohodnina po stopnjah iz 12. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 2795, 7/95 in 44/96 - v nadaljevanju: ZDoh). V zvezi s pritožbenimi navedbami, da mu niso bili pri odmeri dohodnine upoštevani prejemki, ki izvirajo iz več let, pa se tožena stranka sklicuje na določbo 13. člena ZDoh in navaja, da se po tej določbi vštejejo v osnovo za dohodnino vsi prejemki zadevnega leta, tudi dohodki, ki jih je zavezanec ustvarjal več kot eno leto in dohodki, ki izvirajo iz preteklih let ali jih je prejel za več let naprej, obdavčijo pa po povprečni stopnji dohodnine enoletnih prejemkov. Iz vsebine predloženih avtorskih pogodb ne izhaja, da je tožnik prejel v letu 1999 avtorske honorarje za dela, ki jih je ustvarjal dalj kot eno leto. Iz pogodb izhaja, da je za posamezna dela in storitve določen krajši čas izvedbe kot leto dni, razen tega pa je avtorsko delo sestavljeno iz več samostojnih faz, za kar bi lahko tožnik sproti izstavljal račune. Tudi sama vsebina pogodb ne omogoča zaključka, da gre za dela, ki jih je ustvarjal od dneva sklenitve pogodbe dalje. Drugih dokazov, da je posamezno avtorsko delo ustvarjal dalj kot eno leto in da je zanj v letu 1999 prejel plačilo, pa tudi ni predložil. Sicer pa tožnik tudi ni z ničemer izkazal, na kakšni osnovi je razmejil prejemke, ki jih je vpisal v omenjeno poglavje (A/III). Zato mu je bila po presoji tožene stranke dohodnina pravilno odmerjena po stopnjah iz 12. člena ZDoh in ne po povprečni stopnji dohodnine enoletnih prejemkov. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da pri odmeri niso bili upoštevani plačani zneski prispevkov za socialno varnost v obdobju od decembra 1998 do novembra 1999 pa tožena stranka ravno tako ugotavlja, da je bila tožniku dohodnina pravilno odmerjena. Iz podatkov spisa je namreč razvidno, da tožnik nima statusa samostojnega kulturnega delavca ali zasebnika oziroma samostojnega podjetnika, na podlagi katerega bi imel zagotovljeno pokojninsko in zdravstveno zavarovanje oziroma bi plačeval obvezne prispevke za socialno varnost. Tožnik ne ustvarja dobička z opravljanjem dejavnosti, ki se v osnovo za dohodnino všteva zmanjšan za obvezne prispevke za socialno varnost. Na podlagi 37. člena ZDoh je zavezanec za davek iz dejavnosti fizična oseba, ki opravlja dejavnost in je vpisana v ustrezen register ali drugo predpisano evidenco na območju RS. Ravno zato si lahko prispevke za socialno varnost plačuje sam. Za tako plačane prispevke pa lahko uveljavlja olajšavo v okviru 3% znižanja davčne osnove zaradi porabe lastnih sredstev za namene, določene v 9. členu zakona. Tožnik je znižanje na tej zakonski podlagi uveljavljal v višini 337 913,00 SIT. Ker znaša 3% od osnove 89 166,00 SIT, mu je bila osnova pravilno znižana še za navedeni znesek.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga, da sodišče napadeno odločbo kot nezakonito odpravi. Pričakuje tudi, da mu bodo s strani tožene stranke vrnjeni stroški postopka. V tožbi navaja, da je tožena stranka s presojanjem vsebine avtorskih pogodb prekoračila svoja pooblastila, ter da za vsebinsko presojo tudi nima potrebnega znanja. Dejstvo je, da je zakonodajalec s 13. členom omogočil razporejanje prejetih honorarjev na več let. Kaj pomeni razvojna in raziskovalna dejavnost ter kakšne so njene osnovne značilnosti in dinamika pa vedo samo tisti, ki delajo na tem področju. Sicer pa je uveljavljal prerazporeditev prihodkov že v preteklih letih. Vse do sedaj je davčni organ temu ugodil in mu odmeril dohodnino po povprečni stopnji. V tem letu pa je prvostopni organ naredil napako že s tem, da je spregledal njegov status zasebnega raziskovalca, ki ga ima od leta 1993. Zaradi tega je nastala napaka pri razlagi priloženih pogodb, obenem pa niso bili (ustrezno) upoštevani plačani prispevki. Na to napako je opozoril že v pritožbi. Zato v celoti izpodbija izdano odločbo iz razlogov, navedenih v pritožbi in se na njih v celoti sklicuje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo je kot zastopnik javnega interesa priglasilo udeležbo v postopku z vlogo št. ... z dne ... .

Tožba je utemeljena.

Na podlagi 13. člena ZDoh se vštejejo v celoti v osnovo za dohodnino leta, v katerem jih je zavezanec prejel, obdavčijo pa po povprečni stopnji dohodnine enoletnih prejemkov tisti dohodki oziroma dohodki za tista dela, ki jih je zavezanec ustvarjal dlje kot eno leto in dohodki, ki izvirajo iz preteklih let ali jih je zavezanec prejel za več let naprej. Zakonodajalec je torej nedvomno omogočil tudi razporejanje honorarjev kot prejemkov oziroma dohodkov na več let. Sicer pa tožena stranke tožniku pravice, da razmejuje dohodke, ne oporeka. Ugotavlja le, da za napovedano razmejevanje niso izpolnjeni predpisani pogoji oziroma da tožnik izpolnjevanja pogojev iz 13. člena ZDoh ni izkazal. V tem pogledu pa se sodišče strinja s toženo stranko, da iz predloženih pogodb to ne izhaja, iz razlogov, ki jih navaja že tožena stranka in na katere se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, zgolj sklicuje. Drugih dokazov v tej zvezi pa tožnik ni predložil. V zvezi s tožbenimi navedbami sodišče še dodaja, da je v davčnem postopku davčni zavezanec tisti, ki je dolžan za svoje trditve, konkretno o tem, da gre pri napovedanih prejemkih v poglavju A/III za dohodke iz več let, predložiti dokaze. Davčni organ pa je dolžan predložene dokaze, v konkretnem primeru predložene pogodbe, presoditi. In prav to je tožena stranka tudi storila. To bi sicer moral storiti že organ prve stopnje in ker tega ni storil, so bila kršena pravila postopka - vendar ne bistveno, saj je pomanjkljivost pri postopanju s svojo odločitvijo ustrezno popravila tožena stranka. Zato je v tem delu odločitev tožene stranke pravilna in zakonita.

Pač pa po presoji sodišča tožena stranka ni dovolj popravila pomanjkljivosti v delu, ki se nanaša na tožnikovo uveljavljanje nižje davčne osnove zaradi plačila obveznih prispevkov. Tudi v tem pogledu namreč prvostopni organ tožnikove napovedi, brez obrazložitve in brez predhodno izvedenega ugotovitvenega postopka, ni upošteval. Tožena stranka pa v obrazložitvi izpodbijane odločbe samo ugotovi, da tožnik nima ustreznega statusa, nič pa ne pojasni, iz česa takšen zaključek izhaja. Iz spisov tudi ni razvidno, da bi bil tožnik pozvan, da svoj (ustrezni) položaj izkaže. Tako ostaja dejansko stanje v tem pogledu nepopolno ugotovljeno, zaradi opisanega postopanja in pomanjkljive obrazložitve pa so bila tudi bistveno kršena pravila postopka.

Sodišče je zato, na podlagi 2. in 3. točke 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Ni pa ugodilo zahtevi tožnika za povrnitev stroškov postopka, saj v primeru, ko se presoja le zakonitost izpodbijanega akta, kot je to v konkretnem primeru, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.