Jedro

Pri uporabi 216. člena ZPP gre za način ugotavljanja pravno relevantnih dejstev in torej za dejansko vprašanje, ki pa v sporih majhne vrednosti ne more biti predmet pritožbenega preizkusa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.9.2007 dalje do plačila in ji v istem roku povrniti tudi njene pravdne stroške v višini 664,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

(2) Tožeča stranka zoper zavrnilni del sodbe vlaga pritožbo iz vseh razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Ponovno povzema svoje trditve, ki jih je podal že pred sodiščem prve stopnje, opozarja na 6. člen Dogovora o igranju nogometa in izvedene dokaze. O nekaterih dejstvih, ki so bila dokazana, se sodišče prve stopnje ni izjavilo in je zato podana tudi absolutna bistvena kršitev postopka, saj sodba nima razlogov. Poda svojo dokazno oceno in zaključi, da je tožnik opravil vsaj 50% treningov.

(3) Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku izreka (ugodilni del) postala pravnomočna, saj je pritožbo vložila le tožeča stranka zoper zavrnilni del. (6.) Pri pritožbenih trditvah, da je tožnik svoje pogodbene obveznosti za mesec junij 2007 v celoti izvršil, da je sodišče naredilo napačno dokazno oceno, da je bil tožnik prisoten vsaj na polovici vseh treningov, da je bilo teh treningov dvanajst, da ni ugotovilo, da tožnik ni bil v disciplinskem postopku, da ni bil pisno opozorjen in pozvan k izpolnitvi svojih obveznosti in da tožena stranka ni odstopila od pogodbe, gre za nedovoljeno poseganje v dejansko stanje. Po 1. odstavku 458. člena ZPP je namreč mogoče sodbo sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ker gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti, sodbe torej ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče očitkov, s katerimi pritožnik utemeljuje svoje trditve o napačno ugotovljenem dejanskem stanju, zato ne more upoštevati.

(7) Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in na katerega je pritožbeno sodišče vezano, pa je sledeče: - pravdni stranki sta sklenili dogovor o igranju nogometa za čas od 1.7. 2006 do 1.7.2007, s katerim se je tožnik zavezal, da bo v tem letu nastopal kot profesionalni igralec za toženo stranko, tožena stranka pa se je zavezala, da mu bo za to plačala mesečno 1000 EUR brutto in sicer do 5. v mesecu za nazaj; - da tožnik v mesecu juniju 2007 ni izpolnil vseh dogovorjenih pogodbenih obveznosti, saj je prekinil z vadbo že v začetku meseca junija (4.6), čeprav so treningi potekali skoraj do konca junija 2007, to je nekje do 20 ali 25.6, približno štirikrat na teden; - da je tožnik upravičen do 20 % vtoževanega zneska.

(7) Na to dejansko podlago je sodišče prve stopnje tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Tako je imela tožena stranka po 4. členu dogovora o igranju nogometa med 1.7.2006 in 1.7. 2007, pravico igralcu zmanjšati prejemke, če igralec ni živel športno, če ni bil 100% udeležen na treningih in če ni bil na najmanj 85% tekmah član prve postave, ki začne tekmo. Glede na takšno pogodbeno določilo je sodišče tožniku, glede na dejanske ugotovitve, da svojih pogodbenih obveznosti v juniju ni v celoti izpolnil, utemeljeno priznalo le del vtoževanega zneska, pri čemer je o višini pravilno odločilo na podlagi 216. člena ZPP, torej po prostem preudarku, saj natančne višine, glede na vse razpoložljive dokaze, ni bilo mogoče ugotoviti. Pritožnik ob tem nedovoljeno izpodbija višino prisojenega zneska, saj gre po večinskem mnenju teorije (1) in sodne prakse (2) pri uporabi 216. člena ZPP za način ugotavljanja pravno relevantnih dejstev in torej za dejansko vprašanje, ki pa ne more biti predmet pritožbenega preizkusa. Ne glede na to pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča, upoštevajoč (običajno) število treningov na teden, do kdaj so treningi običajno v juniju potekali in kdaj je po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnik s treningi prenehal, ocena, da tožniku pripada 20% od sicer dogovorjenega plačila, pravilna. Ob tem gre predvsem poudariti, da pri odločanju po prostem preudarku ne gre za matematičen izračun (če bi bil le ta možen, potem uporaba 216. člena ZPP sploh ne bi prišla v poštev), ampak za uporabo pravil logičnega mišljenja in življenjskih izkušenj.

(8.) Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožnika na 6. člen dogovora, ki določa, da lahko igralec, če klub kasni z izplačilom dogovorjenih nadomestil, prekine pogodbo s 1.1.2007 in odide v drug ali matični klub, tožena stranka pa je do tega datuma dolžna poravnati vse zapadle obveznosti, saj se v konkretnem primeru spor ne nanaša na situacijo, ki je urejena v tem členu, ampak na plačilo nadomestila za junij 2007. Tožeča stranka tudi nikoli ni trdila, da bi tožnik pogodbo zaradi neplačil tožene stranke prekinil in da terja zgolj do takrat zapadle obveznosti.

(9) Pritožnik nadalje sodišču smiselno očita tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8 in 14. točki 2. odst. 339 člena ZPP, ki pa nista podani, saj se je sodišče v razlogih sodbe opredelilo do vseh odločilnih dejstev, razlogi so jasni, si ne nasprotujejo, prav tako pa ni nasprotij med izrekom in obrazložitvijo, kar vse omogoča tudi pritožbeni preizkus. Dejstvo, ki ga pritožnik v pritožbi ob tem izrecno izpostavlja (da tožena stranka tudi do drugih igralcev ni izpolnjevala svojih obveznost), je za odločitev v tej zadevi namreč pravno nerelevantno. Enako velja tudi za ostala dejstva, ki jih sodišče niti ni ugotavljalo.

(10.) Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo še glede kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), in ugotovilo, da je tudi po tej plati brez napak, zato je pritožbo tožnika zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem delu potrdilo (353. čl. ZPP).

(11.) Izrek o stroških temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP. Tožnik je s pritožbo propadel, zato do povračila svojih stroškov ni upravičen (1. odst. 154. čl. ZPP), odločitev o tem pa je zajeta v odločitvi o njegovi pritožbi.

(1) Primerjaj Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, str.397 in 398. (2) Načelno mnenje občne seje VS Jugoslavije, št. 5/76 z dne 9.11.1967.