Jedro

Tožeča stranka se je torej zavezala dobaviti predmet pogodbe, tožena stranka pa zanj plačati kupnino (glej prvi odst. 454. čl. ZOR). V okviru tega obligacijskega razmerja bi moralo sodišče prve stopnje razumeti izvajanja tožene stranke v smislu določil 479. čl. ZOR, saj je tožena stranka smiselno zatrjevala, da dobavljena stvar ni imela lastnosti, ki so bile potrebne za rabo, za katero jo je tožena stranka kupovala, kar pa bi moralo biti tožeči stranki znano (prim. 2. tč. 479. čl. ZOR). Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vprašanja materialnopravne narave trditev tožene stranke tudi ni ugotavljalo, ali je nasprotovanje tožene stranke plačilu celotnega (še neplačanega) zneska po vtoževanem računu uveljavljanje njene pravice po 2. tč. prvega odst. 488. čl. ZOR in, ali je za uveljavljanje te pravice izpolnila v prvem odst. 488. člena določene pogoje.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (glede 288.258,00 SIT s pripadki in glede pravdnih stroškov) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu (glede 358.357,00 SIT s pripadki) se pritožba zavrne in se v tem obsegu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Sevnici, opr. št. ... z dne ..., v 1. točki izreka za glavnico v znesku 646.615,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 8.11.1997 do plačila ter v 3. točki izreka. Toženo stranko je obsodilo na povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 139.891,00 SIT. Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. do 3. tč. prvega odst. 353. čl. starega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) in predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, napadeno sodbo spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Priglasila je pritožbene stroške. Na vročeno pritožbo nasprotna stranka ni odgovorila. O pritožbi je sodišče druge stopnje odločilo na podlagi določil ZPP/77 (glej prvi odst. 498. čl. ZPP/99). Pritožba je deloma utemeljena. Po mnenju pritožnice sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo dejstva, da je toženec, ki ni strokovnjak v klimatski tehniki, pri tožeči stranki naročil projektirani sistem klimatizacije, računajoč s tem, da mu bo tožeča stranka, ki je, kot prevzemnik posla zagotavljala določeno kakovost svojih izdelkov, izpolnila sklenjeno pogodbo tako, kot je tožena stranka, kot naročnica pričakovala. Slednja je namreč oddala posel tožniku na podlagi projekta izdelave klimatske tehnike, ki je predvidel nemške klimate tipa Minerga Solair oziroma Minerga Thermocort in Minerga Dosolair, tožeča stranka pa je v ponudbi št. 621/97 z dne 17.6.1997 zagotavljala, da gre pri ponujenih tipih klimatske tehnike IMP Klimat za naprave, identične po tehničnih karakteristikah nemškim klimatom. Tako je po mnenju pritožnice tožeča stranka odgovorna za stroške, ki jih je imela tožena stranka v nadaljevanju za zagotovitev zadostnega delovanja klimatskega sistema. Ker je tožeča stranka pristala v tem pogledu na kritje stroškov črpalk v višini 366.783,00 SIT, bi morala pristati tudi na kritje stroškov za nabavo močnejših izmenjalnikov v znesku 288.258,00 SIT. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbenimi razlogi, ki se vsebinsko nanašajo na del prisojenega zneska v višini 288.258,00 SIT, kolikor znaša razlika v ceni dobavljenih toplotnih izmenjevalcev tožeče stranke po pogodbi št. D 13/97-OBRI z dne 7.8.1997 (priloga A4) in drugje kupljenih močnejših toplotnih izmenjevalcev. V zvezi s tem je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka pogodbo v celoti izpolnila, ko je toženi stranki dobavila opremo v obsegu in kvaliteti, kot je bilo dogovorjeno v ponudbi in potrditvi naročila po ponudbi ter v pogodbi. Izpolnila jo je po mnenju prvostopnega sodišča pravilno, saj ni odgovorna za izbiro toplotnih izmenjevalcev, ki jo je opravila tožena stranka. Sodišče prve stopnje je slednji naprtilo odgovornost za izbiro preslabih toplotnih izmenjevalcev, ki jih je bilo potem potrebno zamenjati. Ne glede na to, da niti sodišče prve stopnje, ki v odločbi ni zapisalo uporabljenega materialnega prava, niti pritožnica, ki se sklicuje na napačno materialnopravno podlago, ko citira 602. čl. ZOR, je iz dejanskih trditev strank v postopku in dokaznih listin povsem razpoznavno razvidno, da je šlo med njima za kupoprodajno razmerje. Tožena stranka je namreč pri tožeči stranki naročila dobavo klimatov (pogodba z dne 7.8.1997-priloga A4) na podlagi ponudbe tožeče stranke (priloga B6) in se za dobavljene klimate zavezala plačati dogovorjeno ceno (račun - priloga A2). Tožeča stranka se je torej zavezala dobaviti predmet pogodbe, tožena stranka pa zanj plačati kupnino (glej prvi odst. 454. čl. ZOR). V okviru tega obligacijskega razmerja bi moralo sodišče prve stopnje razumeti izvajanja tožene stranke v smislu določil 479. čl. ZOR, saj je tožena stranka smiselno zatrjevala, da dobavljena stvar ni imela lastnosti, ki so bile potrebne za rabo, za katero jo je tožena stranka kupovala, kar pa bi moralo biti tožeči stranki znano (prim. 2. tč. 479. čl. ZOR). Tožena stranka je namreč tožeči stranki pred sklenitvijo pogodbe pokazala, kaj potrebuje (priloga B6), to pa so bili po priporočilu projektanta, toplotni izmenjevalci tipa nemške proizvodnje (glej 43., 46. in 50. stran priloge B6). Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vprašanja materialnopravne narave trditev tožene stranke tudi ni ugotavljalo, ali je nasprotovanje tožene stranke plačilu celotnega (še neplačanega) zneska po vtoževanem računu uveljavljanje njene pravice po 2. tč. prvega odst. 488. čl. ZOR in, ali je za uveljavljanje te pravice izpolnila v prvem odst. 488. člena določene pogoje. V tem pogledu bi moralo dokazno oceniti zapisnik z dne 20.10.1997 (priloga A6 oziroma B2) in gradbeni dnevnik z dne 8.9.1997 (priloga B1), po potrebi pa tudi zaslišati predlagane priče. Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo odločilnih materialnopravnih dejstev, določenih v abstraktni normi, v konkretnem primeru ni pravilno obravnavalo oporekanja tožene stranke. Zaradi tega je bilo potrebno pritožbi v navedenem delu ugoditi in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti prvostopnemu sodišču, da o spornem delu zahtevka ponovno razsodi (prvi odst. 370. čl. ZPP/77). Pritožbo, ki se je sicer nanašala na celotno sodbo, pa je bilo treba v delu, glede katerega tudi nima pritožbenih razlogov (glede prisojenega zneska v višini 358.357,00 SIT s pripadki) zavrniti in v tem delu prvostopno sodbo potrditi. V tem delu je namreč tožena stranka tožbenemu zahtevku oporekala povsem pavšalno, ko je v pripravljalni vlogi z dne 16.3.1999 (redna št. 9 spisa) trdila, da je "zaradi nerazčiščenih gornjih finančnih odnosov zadržala tudi ostanek do vtoževane razlike, to je 358.537,00 SIT". Sodišče prve stopnje je glede tega dela tožbenega zahtevka pravilno razsodilo že zato, ker je tožeča stranka zanj ponudila ustrezne trditve in dokaze (priloga A2), tožena stranka pa do konca glavne obravnave temu delu tožbenega zahtevka ni nasprotovala s konkretnimi, dokazno podprtimi navedbami (glej prvi odst. 299. čl. ZPP/77). Ker v tem delu sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in v tem obsegu potrditi prvostopno sodbo (368. čl. ZPP/77). V ponovljenem postopku razveljavljenega dela sodbe bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati napotke, razvidne iz razlogov te odločbe in izhajajoč iz pravilne materialnopravne podlage ugotoviti odločilna dejstva glede zatrjevanih upravičenj tožene stranke, ter v tem delu ponovno razsoditi. Razveljavitev se nanaša tudi na odločitev o pravdnih stroških, saj je prisoja teh odvisna od uspeha stranka v sporu (glej prvi odst. 154. čl. ZPP/77). Odločitev o pritožbenih stroških, ki jih je priglasila s pritožbo tožena stranka, pa je po določbi tretjega odst. 166. čl. ZPP/77 pridržana za končno odločbo.