Jedro

Dobrovernost posesti se domneva, zato bi morali tožniki domnevo dobrovernosti izpodbiti, česar pa niso storili. Sodišče prve stopnje je pri presoji dobrovernosti tožene stranke pravilno upoštevalo tudi, da je bila prodajna pogodba sklenjena v obdobju, ko je zaradi delne nacionalizacije stavb prihajalo do nenatančnih vpisov deleža lastnine glede na celotno stavbo, na skupnih delih, prostorih in napravah in funkcionalnem zemljišču, in sicer tako pri delih stavb, ki so bili nacionalizirani, kot pri tistih delih stavb, ki so bili izvzeti iz nacionalizacije in zato ni mogoče graditi slabe vere tožene stranke zgolj na neujemanju zemljiškoknjižnih podatkov glede velikosti solastninskega deleža, ki naj bi ga predstavljalo prvo stanovanje, ki je bilo prodano in velikosti solastninskega deleža, ki naj bi ga predstavljalo drugo stanovanje, s podatki o solastninskih deležih posameznih solastnikov na prvem nadstropju hiše.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Tožniki so s tožbo od sodišča zahtevali, naj razsodi, da jim je tožena stranka dolžna izročiti v uporabo in posest stanovanje, ki se nahaja v prvem nadstropju stavbe na naslovu A., ki stoji na parc. št. 259, z.k. vl. ... k.o. ..., v izmeri 165 m2, kar v naravi predstavlja predstavlja 156/300 prvega nadstropja iste stavbe, praznega ljudi in stvari, ker to stanovanje zaseda brez pravnega temelja.

Sodišče prve stopnje je o zadevi odločalo dvakrat. Prvič je tožbenemu zahtevku ugodilo. Višje sodišče pa je po pritožbi toženke ugotovilo, da sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejanskega stanja ni popolno ugotovilo in je pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi svoje odločitve je navedlo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so tožniki oziroma pravni predniki tožnikov J., N. in K. S. vpisani v zemljiški knjigi kot solastniki celotnega 1. nadstropja hiše na A. in sicer vsak do 52/300 in da je pravilna ugotovitev, da je prvo nadstropje hiše fizično razdeljeno v dve stanovanji, ter da je bilo prvo stanovanje prodano C. Višje sodišče je opozorilo, da tožena stranka zatrjuje, da je drugo stanovanje kupila od K. S., da je predložila tudi kopijo pogodbe za nakup spornega stanovanja z dne 2.4.1961, da je predmet te kupne pogodbe del prvotnega stanovanja v prvem nadstropju hiše na A., ki sedaj po svoji strukturi predstavlja zaključeno stanovanjsko enoto in da je v predloženi pogodbi navedeno, da po mnenju zapriseženega izvedenca to stanovanje predstavlja 51/300 celotne nepremičnine. Sodišče prve stopnje tega dokaza prvič ni ocenilo, saj je izhajalo iz zmotnega materialnopravnega izhodišča, da tožnik s spornim stanovanjem brez soglasja drugih dveh solastnikov nikakor ni mogel razpolagati. Višje sodišče pa je opozorilo, da je lahko po 361 paragrafu Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) samostojno razpolagal s svojim solastninskim deležem. Tako je K. S. smel svoj solastninski delež 52/3000 prodati pravnemu predniku tožene stranke. Višje sodišče je navedlo v obrazložitvi svoje odločitve, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo možnosti, da so solastniki J., N. in K. S. solastnino prvega nadstropja hiše na A. fizično razdelili, na kar posredno kaže tudi prodaja prvega stanovanja kot samostojne stanovanjske enote C. Opozorilo je, da če so solastniki prvo nadstropje hiše na A. fizično razdelili, in sporno stanovanje ustreza solastninskemu deležu K. S., bi lahko bila prodajna pogodba za sporno stanovanje veljavno sklenjena. Višje sodišče je tako odločilo, da je bila tudi preuranjena ocena sodišča prve stopnje, da je bil pravni prednik tožene stranke v slabi veri in stanovanja ni mogel priposestvovati. Višje sodišče je opozorilo, da je tožeča stranka tista, ki mora izpodbiti domnevo dobrovernosti tožene stranke.

Drugič je sodišče prve stopnje ocenilo vse predložene listine in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper takšno odločitev se pritožujejo tožniki iz vseh pritožbenih razlogov in predlagajo, naj višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajajo, da so od vpisa v zemljiško knjigo po pokojnem predniku izkazovali lastništvo nad sporno nepremičnino in jo želeli nazaj v posest. Poudarjajo, da tožena stranka ni nikdar dokazala plačila kupnine niti nacionalizacije nepremičnine. Tako tožena stranka ni dokazala zakonite posesti s tem pa tudi dobrovernosti ne.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Lastninsko tožbo ureja Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 6/80, v nadaljevanju ZTLR) v 37. členu. Po tej določbi lahko lastnik zahteva s tožbo, naj mu posestnik vrne individualno določeno stvar. Če gre za nepremičnino, pri kateri je tožnik vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik stvari, se domneva, da je stvar njegova. Toženec pa se seveda lahko brani z ugovorom, da je sicer tožeča stranka bila lastnik, vendar je ta pravica prenehala, ker je postala tožena stranka lastnica stvari na podlagi priposestvovanja, ali pa zato, ker mu je tožnik stvar prodal. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pomembna dejstva: - da je prvo nadstropje stavbe na naslovu A. fizično razdeljeno v dve stanovanji; - da je bilo vse prve nadstropje izvzeto iz nacionalizacije in da so bili lastniki J., N. in K. S., vsak do 1/3, oziroma 53/300 celotne nepremičnine; - da so tožniki pravni nasledniki vknjiženih lastnikov spornega stanovanja; - da so J., N. in K. S. solastnino prvega nadstropja fizično razdelili; - da je bilo eno stanovanje 30.7.1960 prodano in je postalo družbena lastnina pod upravo C.; - da ima tožena stranka v posesti drugo stanovanje; - da je tožena stranka predložila kupno pogodbo z dne 2.4.1961, sklenjeno med med K. S. in Zavodom za upravo nepremičnin za kupnino 4.318.000,00 din, v kateri je navedeno tudi, da je predmet te pogodbe, del prvotnega stanovanja v prvem nadstropju hiše na A., ki sedaj po svoji strukturi predstavlja zaključeno stanovanjsko enoto in to stanovanje predstavlja 51/300 celotne nepremičnine; - da je imela tožena stranka zadnjih dvajset let na spornem stanovanju dobroverno in zakonito posest. Višje sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje navedena dejstva pravilno ugotovilo na podlagi predloženih listinskih dokazov in pri tem ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je pravilno na podlagi 43. in 45. člena SPZ, četrtega odstavka 28. člena ZTLR in 72. člena ZTLR ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da je njena posest zakonita. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi navedlo, da se dobrovernost posesti domneva in bi zato morali tožniki domnevo dobrovernosti izpodbiti, česar pa niso storili. Sodišče prve stopnje je pri presoji dobrovernosti tožene stranke pravilno upoštevalo tudi, da je bila prodajna pogodba sklenjena v obdobju, ko je zaradi delne nacionalizacije stavb prihajalo do nenatančnih vpisov deleža lastnine glede na celotno stavbo, na skupnih delih, prostorih in napravah in funkcionalnem zemljišču, in sicer tako pri delih stavb, ki so bili nacionalizirani, kot pri tistih delih stavb, ki so bili izvzeti iz nacionalizacije in zato ni mogoče graditi slabe vere tožene stranke zgolj na neujemanju zemljiškoknjižnih podatkov glede velikosti solastninskega deleža, ki naj bi ga predstavljalo prvo stanovanje, ki je bilo prodano Kovinotehni in velikosti solastninskega deleža, ki naj bi ga predstavljalo drugo stanovanje, s podatki o solastninskih deležih J., N. in K. S. na prvem nadstropju hiše na A. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka lastninsko pravico na spornem stanovanju priposestvovala in da zato ni utemeljen tožbeni zahtevek tožnikov.

Višje sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 2/04, v nadaljevanju ZPP) zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama kriti stroške pritožbenega postopka.