Jedro

I. Pogodba, s katero en zakonec brez soglasja drugega zakonca razpolaga s stvarjo, ki sodi v njuno skupno premoženje, je lahko le izpodbojna in ne nična.

O nesoglasju pa ni mogoče govoriti, če gre za pogodbo, s katero je dogovorjen preužitek tudi za drugega zakonca in je ta zakonec pri sklenitvi navzoč ter pogodbo tudi podpiše. Razlog za strinjanje je sicer lahko zmota ali drugačna napaka volje, vendar je to mogoče uveljavljati le v rokih in pod pogoji, ki so za to določeni v zakonu o obligacijskih razmerjih (117. člen).

II. Zakon o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (ZDKZ, Ur.l. SRS, št. 26/73 -1/86) zahteva le to, da ima oseba, ki prevzame kmetijo, namen obdelovati jo (24. člen v povezavi z 21. členom in 11. členom). Pridobljeni status kmeta potrjuje ta namen. Po spremenjenem 2. odstavku 21. člena ZDKZ pa je lahko prevzemnik kmetije vsaka oseba, ki ima namen kmetovati tudi z osebnim delom, pa čeprav kot dopolnilno dejavnost. III. Izročilna pogodba se lahko sklene s katerimkoli potomcem. Omejitev na tiste dediče prvega dednega reda, ki bi v konkretnem primeru dedovali, velja le za soglasje po 107. členu ZD. Za soglasje pa zato, ker ti dediči ostanejo brez zapuščine. Če se potomci ne strinjajo z izročitvijo, se štejejo tisti deli premoženja, ki so bili izročeni, za darila, in se po prednikovi smrti z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem. Velja torej domneva, da so bila darila dana dedičem ne glede na to, ali bi prevzemnik prišel v poštev kot dedič ali ne.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo vse tožbene zahtevke tožečih strank in jim naložilo, da morajo toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 20.120,00 SIT. Ugotovilo je, da izročilna pogodba z dne 6.10.1987 za nepremičnino vl.št. 19 ni ne nična in ne izpodbojna (ne v delu ne v celoti), ter da tudi sporni zemljiškoknjižni vpis za nepremičnino vl.št. 598 ni ničen. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnic zavrnilo in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Revident uvodoma opozarja, da nima več interesa za izpodbijanje odločitve o vpisu nepremičnine vl.št. 598 v zemljiško knjigo. Glede ostalih zahtevkov pa v reviziji trdi, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo ter da so razlogi obeh sodb včasih v nasprotju z vsebino zapisnikov. Navaja, da so nepremičnine vl.št. 19 nesporno skupno premoženje prve tožnice in F.P. Napačno je stališče pritožbenega sodišča, da bi prva tožnica morala izpodbijati pogodbo v celoti. Prva tožnica ob overitvi ni bila pravilno poučena o svojih pravicah. Pogodba je bila sklenjena tudi v nasprotju z zakonom o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev. Pogodba je bila sklenjena, še preden je toženec pridobil status kmeta, v času overitve pa odločba še ni bila pravnomočna. Kršene so bile tudi druge določbe tega zakona, ki urejajo vrstni red dedovanja. Revident nadalje uveljavlja protispisnost ugotovitve pritožbenega sodišča, da tožnice za neizpolnjevanje pogodbe niso ponudile dokazov. Dokazov je bilo veliko, vendar je sodišče prve stopnje dokazni postopek vodilo pristransko. Zmotno je nadalje uporabljen 115. člen ZD. Pogodba je končno tudi nemoralna, ker je bil njen namen prikrajšati zakonite dediče. Sicer pa revident dvomi v svoje dosedanje trditve o pravni naravi sporne pogodbe in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje, oziroma obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP). Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da ni obravnavalo revizije zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka na ugotovitev ničnosti zemljiškoknjižnega vpisa za nepremičnino vl.št. 598 in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (3. in 4. točka izreka prvostopne sodbe in ustrezni zavrnilni del drugostopne sodbe), ker je tožeča stranka v reviziji navedla, da zanjo nima pravnega interesa. Odločitev sodišča druge stopnje o ostalih zahtevkih tožečih strank pa je pravilna.

Tako je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je pogodba, s katero en zakonec brez soglasja drugega zakonca razpolaga s stvarjo, ki sodi v njuno skupno premoženje, lahko le izpodbojna in ne nična. O nesoglasju pa ni mogoče govoriti, če gre za pogodbo, s katero je dogovorjen preužitek tudi za drugega zakonca in je ta zakonec pri sklenitvi navzoč ter pogodbo tudi podpiše. Razlog za strinjanje je sicer lahko zmota ali drugačna napaka volje, vendar je to mogoče uveljavljati le v rokih in pod pogoji, ki so za to določeni v zakonu o obligacijskih razmerjih (117. člen). Tudi morebitna nepoučenost zakonca o njegovih pravicah na skupnem premoženju na veljavnost pogodbe izven navedenih rokov ne more vplivati. Revident pa v nasprotju s podatki spisa (l.št. 28) trdi, da sodnik ni bil zaslišan.

Če se je torej zakonec (prva tožnica) z razpolaganjem strinjal, je bilo razpolaganje (izročilna pogodba) v skladu z 52. členom zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur.l. SRS, št. 14/89 - preč.b.) in zato veljavno. Veljavni pravni posel pa je podlaga za prenos lastninske pravice na prevzemnika. Prva tožnica je zato s tem, ko ni uspela z izpodbijanjem izročilne pogodbe, izgubila tudi pravico do lastninske tožbe na podlagi 51. člena ZZZDR.

Tožeča stranka nadalje nima prav, ko trdi, da je pogodba nična zato, ker toženec ob sklenitvi pogodbe ni bil kmet. Pogodba je bila res podpisana prej (6.10.1987). Vendar pa gre za pogodbo, za katere veljavnost je potrebna tudi overitev pred sodnikom (2. in 3. odstavek 107. člena zakona o dedovanju - ZD, Ur.l. SRS, št. 15/76 in 23/78). Zakonski zahtevi je bilo zato zadoščeno, če je toženec status kmeta imel tedaj. Pavšalen ugovor o nepravnomočnosti odločbe na dan overovitve ni upošteven, saj revident niti tega ni zatrjeval, da je obstajal dvom po 8. odstavku 4. člena zakona o kmetijskih zemljiščih (Ur.l. SRS, št. 1/79-5/91). Ne glede na to pa zakon o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (ZDKZ, Ur.l. SRS, št. 26/73 -1/86) zahteva le to, da ima oseba, ki prevzame kmetijo, namen obdelovati jo (24. člen v povezavi z 21. členom in 11. členom). Dne 16.10.1987 pridobljeni status kmeta le potrjuje ta namen.

Tožeča stranka nadalje nima prav, ko ničnost pogodbe utemeljuje s sklicevanjem na vrstni red dedovanja po ZDKZ. Za izročilno pogodbo se smiselno uporabljajo določbe o oporočnem razpolaganju in ne zakonitem dedovanju. Po spremenjenem 2. odstavku 21. člena ZDKZ pa je lahko prevzemnik vsaka oseba, ki ima namen kmetovati tudi z osebnim delom, pa čeprav kot dopolnilno dejavnost. Sicer pa tožeče stranke niso nikoli trdile, da so same hotele prevzeti kmetijo. Spisovni podatki kažejo prej nasprotno.

Pravilna je nadalje presoja, da se je sporna pogodba izvrševala. Revident v nasprotju z ugotovitvami v sodbi sodišča druge stopnje trdi, da to sodišče ni upoštevalo predloženih in izvedenih dokazov na prvi stopnji. Sodišče je ugotovilo le, da tožnice niso ponudile nobenega dokaza v zvezi s toženčevim negospodarnim ravnanjem z gozdovi. Sicer pa je posebej poudarilo, da je dejansko stanje v zvezi z neizvrševanjem pogodbe pravilno in popolno ugotovljeno (str. 4 drugostopne sodbe). Tega dejanskega stanja revizijsko sodišče ne sme preizkušati, ker ugovori zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na revizijski stopnji niso dovoljeni (3. odstavek 385. člena ZPP).

Če pa se je pogodba izvrševala, tudi zahtevek, ki temelji na njenem neizvrševanju, ni utemeljen. In sicer ne glede na to, ali je sodišče pogodbo kvalificiralo kot mešano z elementi darilne pogodbe in pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ali za pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja. V obeh primerih je presoja neizvrševanja preživninskih obveznosti enaka. Zato se v sodni praksi tudi za razvezo izročilne pogodbe zaradi neizvrševanja smiselno uporablja 120. člen ZD. Ko je sodišče ugotovilo, da se je pogodba izvrševala, je tudi iz tega razloga tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo (neupoštevaje, da je bil tožbeni zahtevek tudi napačno postavljen).

Le zaradi odgovora na revidentova nasprotujoča si tolmačenja pogodbe, ki je predmet tega postopka, pa revizijsko sodišče dodaja še naslednje. Izročilna pogodba se lahko sklene s katerimkoli potomcem. Omejitev na tiste dediče prvega dednega reda, ki bi v konkretnem primeru dedovali, velja le za soglasje po 107. členu ZD. Za soglasje pa zato, ker ti dediči ostanejo brez zapuščine. Zanje velja tudi domneva po 110. členu ZD, ki si jo revident zmotno razlaga. Če se potomci ne strinjajo z izročitvijo, se štejejo tisti deli premoženja, ki so bili izročeni, za darila, in se po prednikovi smrti z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem. Velja torej domneva, da so bila darila dana dedičem ne glede na to, ali bi prevzemnik prišel v poštev kot dedič ali ne.

Revizijsko sodišče ni obravnavalo revidentovega ugovora, da je pogodba tudi nemoralna, ker je ta trditev nedopustna revizijska novota (387. člen ZPP).

Glede na vse navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).