Jedro

Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da toženka naročniške pogodbe ni odpovedala, zato je ta ostala v veljavi, dokler tožnik toženki ni izključil storitve dne 29. 1. 2019, da toženka tožniku ni vrnila modema, da sodišče ni imelo razloga za dvom v pravilnost podatkov iz predloženih vtoževanih računov, iz katerih je jasno razviden znesek ter zapadlost, da je toženka v zamudi s plačilom zneskov po posameznih vtoževanih računih od dneva zapadlosti vsakega posameznega vtoževanega računa, zato je dolžna plačati skupen znesek po računih 430,97 EUR in še zakonske zamudne obresti od posameznega zneska od naslednjega dne po zapadlosti vsakega vtoževanega računa do plačila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna v roku 8 dni plačati tožniku 451,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 8. 2019 dalje do plačila in mu povrniti 117,12 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2019 dalje do plačila (točka I. izreka), da je toženka dolžna povrniti tožniku v roku 8 dni 207,73 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku tega roka dalje do plačila (točka II. izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožnika za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov v znesku 30,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2019 dalje do plačila (točka III. izreka).

2. Toženka je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje glede odločitev pod točko I. in II. izreka. Navajala je, da jo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka, ker ji je bila prikrajšana možnost zagovora in soočenja na obravnavi, kljub temu, da je naknadno vložila zahtevek za soočenje. V sodbi so zmotno napisani datumi vročevanja, ko je zapisano, da je vročevalec pustil obvestilo v nabiralniku 24. 12. 2019, torej prične teči 15-dnevni rok prvi naslednji dan, to je 25. 12. 2019. Ker pa toženke v decembru ni bilo doma, je poštar pustil sodno pisanje v nabiralniku 9. januarja in ne 8. januarja, kot je bilo zmotno štetje, ki je navedeno v sodbi. Tako je zadnji dan za vložitev pripravljalne vloge 17. 1. 2020 in ne 16. 1. 2020, kot je zapisano v sodbi. Poleg tega pa je kot dopolnitev pripravljalne vloge poslala še zahtevek za obravnavo, kjer bi se lahko soočili s prodajalko, ki je prevzela modem in opremo, za katero se v sodbi trdi, da je toženka ni plačala. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje, da bo omogočeno toženki se soočiti in dokazati njene trditve.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani pravdni zadevi gre za postopek v sporu majhne vrednosti, ker je predmet tožbenega zahtevka denarna terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Toženka s pritožbenimi trditvami uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj zatrjuje, da ji ni bilo omogočeno obravnavanje zadeve.

7. Po presoji pritožbenega sodišča je ta pritožbeni razlog neutemeljen. Podatki v sodnem spisu potrjujejo pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je vročevalec pri vročanju prve pripravljalne vloge tožnika, v kateri je ta navedel trditve glede utemeljenosti zahtevka po temelju in višini, dne 24. 12. 2019 pustil obvestilo v hišnem predalčniku na toženkinem naslovu z navedbo, kje je pisanje in z navedbo 15-dnevnega roka, v katerem mora toženka pisanje dvigniti. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka pisanja ni dvignila v 15 dneh, vse to potrjuje tudi toženka v pritožbi. Pritožba pa zmotno meni, da je pričel 8-dnevni rok za vložitev njene prve pripravljalne vloge pričel teči šele prvi naslednji dan po dnevu, ko ji je poštar pustil v hišnem predalčniku sodno pisanje, ki ga je dejansko pustil v hišnem predalčniku 9. 1. 2020, 15-dnevni rok za dvig sodnega pisanja pa je dejansko iztekel v sredo 8. 1. 2020. Datum, ko je poštar dejansko pustil pisanje v hišnem predalčniku toženke, ni pravno odločilno dejstvo. Zato je 8-dnevni rok za vložitev prve pripravljalne vloge toženke iztekel v četrtek 16. 1. 2019, toženka pa je prvo pripravljalno vlogo vložila šele 17. 1. 2020, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da jo je vložila prepozno in je zato ni upoštevalo.

8. Pritožbeno sodišče je ugotovilo še, da v sodnem spisu razen toženkinega ugovora in prepozno vložene prve pripravljalne vloge ni nobene naknadno vložene vloge, zato je neresnična pritožbena trditev, da je toženka naknadno vložila ″zahtevek za soočenje″ in ″dopolnitev pripravljalne vloge z zahtevkom za obravnavo″.

9. Pritožbeno uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka tako ni podana, pritožbeno sodišče pa je ugotovilo še, da ni podana niti nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni uresničen.

10. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da toženka naročniške pogodbe ni odpovedala, zato je ta ostala v veljavi, dokler tožnik toženki ni izključil storitve dne 29. 1. 2019, da toženka tožniku ni vrnila modema, da sodišče ni imelo razloga za dvom v pravilnost podatkov iz predloženih vtoževanih računov, iz katerih je jasno razviden znesek ter zapadlost, da je toženka v zamudi s plačilom zneskov po posameznih vtoževanih računih od dneva zapadlosti vsakega posameznega vtoževanega računa, zato je dolžna plačati skupen znesek po računih 430,97 EUR in še zakonske zamudne obresti od posameznega zneska od naslednjega dne po zapadlosti vsakega vtoževanega računa do plačila. Na te dejanske zaključke sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče vezano, to pa so tudi pravno odločilna dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbo 9. člena Obligacijskega zakonika, po kateri morajo stranke v obligacijskih razmerjih izpolniti vsaka svojo pogodbeno obveznost. 11. Glede na obrazloženo je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Toženka v pritožbi stroškov ni niti zaznamovala, zato o teh ni odločeno.