Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino v znesku 600.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.1.2001 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke, ki je izpodbijala zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v navedenem delu potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe s prisojo dodatne odškodnine v znesku 3.700.000 SIT. Dejanske ugotovitve o dolgotrajnem zdravljenju, povezanem z obsežnimi neprijetnostmi, omogočajo prisojo celotne zahtevane odškodnine v znesku 1.000.000 SIT zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. To bi veljalo celo v primeru, če bi se upoštevalo, da je 40 odstotkov težav posledica poškodbe, 60 odstotkov pa degenerativnih sprememb. Tudi strah je bil tako dolgotrajen in intenziven, da bi bilo iz tega naslova treba priznati vso zahtevano odškodnino v znesku 300.000 SIT. Po več kot štirih letih zdravljenja so življenjske sposobnosti tožnice zreducirane na minimum. Izgubila je delovne sposobnosti za delo poslovne tajnice, pa tudi za delo doma, ne more pa se ukvarjati s športnimi aktivnostmi. Težave ima že pri dalj časa trajajočem pisanju in sedenju. Zato bi bilo treba tožnici priznati celotno zahtevano odškodnino iz tega naslova v znesku 3.000.000 SIT. Ob tem se tožnica ne strinja z ugotovitvijo, naj bi ji posledice poškodb ob prometni nesreči prenehale s časom izdaje prvostopenjske sodbe, od tega dne dalje pa naj bi učinkovale samo še degenerativne spremembe. Gre za nestvaren in neživljenjski zaključek.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija ni utemeljena.

Revizija v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami zanika kakršnokoli povezavo med tožničinim bolezenskim stanjem in degenerativnimi spremembami ledvene hrbtenice ter dodatnimi težavami in posledicami, ki so povezane le s škodnim dogodkom. V tem obsegu se torej ne strinja z dokazno oceno, sprejeto v izpodbijanih sodbah, ki temelji na mnenju izvedencev, ki sta svoje delo opravila izčrpno in natančno. Gre torej za poskus izpodbijanja dejanskih ugotovitev, kar na revizijski stopnji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Obvelja, da je pojav bolečin v tožničini ledveni hrbtenici, ki so nastale po sklenjeni poravnavi dne 26.8.1998, posledica poškodbe v prometni nesreči in bolezenskih, degenerativnih sprememb, pri čemer pa se je bolečinski sindrom spreminjal tako, da se je zmanjševal vzrok iz prometne poškodbe in povečeval vzrok bolezenskega izvora. Opredelitev, po kateri je 60 odstotkov tožničinih težav mogoče pripisati bolezenskim spremembam in le 40 odstotkov posledicam prometne nesreče, je predvsem dejanske narave, saj temelji na skladnem mnenju obeh izvedencev. Poškodba v prometni nesreči je torej bila vzrok za pospešitev razvoja bolezenskega stanja, ki bi se sicer brez neposrednega učinkovanja prometne nesreče odvijalo počasneje. Ob takih dejanskih ugotovitvah je pravno sprejemljivo sklepanje, po katerem je bolezensko stanje, kot sicer le delni vzrok, postopno preraslo v glavni vzrok za težave, ki bodo obstajale tudi v bodoče. Revizija v tem pogledu neutemeljeno očita izpodbijani sodbi nekonsistentnost njenih razlogov, ker naj bi navedeni obdobji razmejilo z datumom glavne obravnave dne 6.12.2000. V tem pogledu so razlogi izpodbijane sodbe drugačni od njihove interpretacije v reviziji. Sodišče druge stopnje se je namreč strinjalo s sklepanjem prvega sodišča, da so bile v času navedene glavne obravnave pri tožnici težave ne glede na škodni dogodek zaradi degenerativnih sprememb enake, kot če škodnega dogodka ne bi bilo. Ne gre torej za "nestvarno in neživljenjsko sklepanje".

Ob navedenih izhodiščih o vzrokih in poteku dodatnih tožničinih težav je bila v sodbah nižjih sodišč določena tudi dodatna odškodnina, nastala po sklenitvi poravnave dne 26.8.1998. Sodišče prve stopnje je podrobno navedlo, kakšne telesne bolečine in nevšečnosti je tožnica prestajala zaradi posledic škodnega dogodka, ki so vplivale na nastanek težav z ledveno hrbtenico. Revizija tako v tem obsegu, kot tudi glede odškodnine zaradi strahu in duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti, ne izhaja iz razmejitve vzrokov za nastalo škodo, ki je zgoraj opisana, niti ne priznava ugotovljenega dejstva, da je po stanju, kakršno je bilo ugotovljeno ob sojenju pri sodišču prve stopnje, ta škoda v bodoče le posledica degenerativnih sprememb. Zato je njen predlog, naj se tožnici prizna vsa zahtevana odškodnina, torej tudi znesek 3.700.000 SIT, neutemeljen, saj nasprotuje uporabi določb 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, kakor se je oblikovala v sodni praksi ob prisoji odškodnine za podobne vrste škod. Pri tem so revizijske navedbe, ki glede tožničinega zmanjšanja življenjskih aktivnosti izhajajo iz domnevnega dejstva, da je izgubila delovne sposobnosti za delo poslovne tajnice in za delo doma, v popolnem nasprotju celo s tožničinimi lastnimi izpovedbami: ugotovljeno je namreč, da tožnica zaradi fiziološke krivine ledvene hrbtenice in občasnega mravljinčenja v levi nogi odslej vlaga več napora za doseganje istih rezultatov, kar pomeni, da delovnih sposobnosti ni izgubila. Dodatno prisojena odškodnina v znesku 250.000 SIT iz naslova telesnih bolečin, 100.000 SIT iz naslova strahu in 250.000 SIT zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti, je torej takšna, da je ni mogoče zviševati.

Zavrnitev revizije temelji na določbi 378. člena ZPP.