Jedro

Če v tožbi ni navedeno, s katerim aktom ali dejanjem naj bi tožena stranka posegla v zatrjevane ustavne pravice, je nepopolna in je ni mogoče obravnavati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka izreka sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1675/98-5 z dne 20.1.1999.

Obrazložitev

S 1. točko izreka izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 29. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrglo tožničino tožbo zaradi varstva ustavnih pravic, z 2. točko izreka pa ni ugodilo njenemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. V obrazložitvi k 1. točki izreka sodišče navaja, da je tožba nepopolna, ker ne vsebuje vseh podatkov iz 3. odstavka 28. člena ZUS. Iz tožbe ni razvidno, s katerimi dejanji oziroma akti naj bi tožena stranka kršila njene ustavne pravice. V skladu s 1. odstavkom 29. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) je sodišče tožnico pozvalo, naj v petnajstih dneh odpravi pomanjkljivosti tožbe in navede, kateri posamični akt izpodbija oziroma navede, kar zahteva določba 3. odstavka 28. člena ZUS. Hkrati jo je opozorilo na posledice, če tožbe v danem roku ne bo dopolnila. Tožnica je dne 23.12.1998 na ta poziv odgovorila. Iz odgovora in 2. točke tožbenega zahtevka bi bilo sicer mogoče sklepati, da tožnica napada sklep tožene stranke, s katerim ji ni bila priznana lastnost stranke v postopku denacionalizacije, vendar ni navedla ne njegove številke in ne datuma izdaje, niti ga ni predložila. Ker teh navedb ni moglo šteti za ravnanje v skladu s poslano zahtevo, je sodišče tožbo kot nepopolno in nerazumljivo na podlagi 2. odstavka 29. člena ZUS zavrglo, saj je ni moglo obravnavati.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Med drugim navaja, da je z izpodbijanim sklepom kršena njena pravica do učinkovitega sodnega varstva. Pri tem se sklicuje na 157. člen Ustave RS, ki zagotavlja neposredno sodno varstvo zaradi kršitve človekovih pravic. Navaja, da so ji bile v postopku denacionalizacije kršene v tožbi navedene človekove pravice, posledic kršitev pa bodo deležni tudi ostali člani njene družine. Navedena določba ustave omogoča sodno varstvo v upravnem sporu, ne glede na dokončnost akta, s katerim je bilo poseženo v ustavne pravice. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijani sklep ter po opravljeni glavni obravnavi samo ugotovi, odpravi in prepove sporni poseg v ustavne pravice, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz vsebine pritožbe izhaja, da tožnica izpodbija le 1. točko izreka izpodbijanega sklepa, zato ga je sodišče preizkusilo le v navedeni točki.

Po določbi 28. člena ZUS je treba tudi v tožbi, s katero se izpodbija posamični akt in predlaga njegova odprava zaradi posega v ustavne pravice (tožba po 3. odstavku 1. člena ZUS), navesti akt, ki se izpodbija in ga priložiti tožbi ter obrazložiti, zakaj se toži. Če se s tožbo zahteva ugotovitev, da je bilo izvršeno posamično dejanje, na kar kaže dopolnitev tožbe, je treba v tožbi med drugim navesti dejanje, kje in kdaj je bilo storjeno, organ ali uradno osebo, ki je to storila ter dokaze o tem. Taka tožba se tudi sicer lahko vloži le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Toda če gre za akt ali dejanje v upravnem postopku, je zagotovljeno sodno varstvo že po določbi 2. odstavka 1. člena ZUS zoper dokončni upravni akt. V obravnavanem primeru pa v tožbi ni bilo niti navedeno, s katerim aktom ali dejanjem naj bi tožena stranka posegla v tožničine zatrjevane ustavne pravice. Na to pomanjkljivost je sodišče prve stopnje tožnico opozorilo in jo pozvalo, da jo v določenem roku odpravi. Ker je le s splošnim sklicevanjem na dejanja v postopkih denacionalizacije (nepriznavanje lastnosti stranke imetnikom stanovanjske pravice v denacionalizacijskih postopkih) ni odpravila, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbo na podlagi 2. odstavka 29. člena ZUS zavrglo, saj take tožbe ni moglo obravnavati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. in 68. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo 1. točko izreka izpodbijanega sklepa.