Jedro

Tožena stranka ima pravico, udeležiti se naroka za glavno obravnavo, na katerem sodišče izvaja dokazni postopek in na naroku predstaviti tudi svoja pravna stališča (primerjaj 3. odst. 284. člena ZPP) glede na že v pripravljalnih vlogah navedena dejstva in predložene dokaze. Sodišče prve stopnje se je zato neutemeljeno spuščalo v presojo, kakšne učinke bi sploh lahko imela navzočnost tožene stranke na glavni obravnavi. Prvostopenjsko sodišče bi zato moralo presojati le, ali je tožena stranka narok zamudila iz opravičenega vzroka, kot to izhaja iz 1. odst. 116. člena ZPP in izvesti postopek po 2. odst. 120. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se mu zadeva vrne v nov postopek. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje, ker je tožena stranka zamudila roke, v katerih bi lahko predlagala dokaze, glede na to, da gre za spor majhne vrednosti, v katerem pa so dopustni le pismeni dokazi. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka, smiselno pa uveljavljala pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodijani sklep spremeni tako, da vrnitev v prejšnje stanje dovoli oziroma da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je pritožbene stroške. Pritožba je utemeljena. Po 116. členu ZPP lahko sodišče dovoli vrnitev v prejšnje stanje, če stranka zamudi narok iz opravičenega vzroka. Tožena stranka je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navedla, da je čakala pred obravnavno dvorano na oklic naroka še pred njegovim zaključkom, ker je bila s strani delavca tožeče stranke J. D. zavedena, da narok še ni bil oklican. Predlagala je tudi zaslišanje D. Sodišče samo ugotavlja, da bi tožena stranka pravočasno pristopila na narok vse do njegovega zaključka. Okoliščin in v predlogu navedenega razloga zamude naroka sodišče ni presojalo, niti ni izvedlo postopka po 2. odst. 120. člena ZPP, ker je ocenilo, da toženčeva prisotnost na naroku v ničemer ne bi vplivala na drugačno presojo sodišča o tožbenem zahtevku, ker je bila tožena stranka z vsemi procesnimi dejanji prekludirana. Tako stališče sodišča prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravno zmotno. Tožena stranka ima pravico, udeležiti se naroka za glavno obravnavo, na katerem sodišče izvaja dokazni postopek in na naroku predstaviti tudi svoja pravna stališča (primerjaj 3. odst. 284. člena ZPP) glede na že v pripravljalnih vlogah navedena dejstva in predložene dokaze. V vlogah navedena dejstva in predloženi dokazi so namreč po svoji procesni naravi le napoved trditvenega in dokaznega gradiva, ki ga stranka namerava uporabiti na glavni obravnavi, saj je slednja obvezna, razen, če dejansko stanje med strankama ni sporno (primerjaj 454. člen ZPP). Sodišče prve stopnje se je zato neutemeljeno spuščalo v presojo, kakšne učinke bi sploh lahko imela navzočnost tožene stranke na glavni obravnavi. Prvostopenjsko sodišče bi zato moralo presojati le, ali je tožena stranka narok zamudila iz opravičenega vzroka, kot to izhaja iz 1. odst. 116. člena ZPP in izvesti postopek po 2. odst. 120. člena ZPP. Ker tega ni storilo, je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke temeljina 3. odst. 165. člena ZPP.