Jedro

Po izpolnitvi nakazila nakazanec ne sme upoštevati nakazovalčevega preklica pooblastila in te izpolnitve ne sme preklicati. V nasprotnem je odškodninsko odgovoren.

Tako po splošni določbi 318. člena ZOR, kot po določbah istega zakona o bančnem denarnem depozitu ali bančnem tekočem računu, ko banka s pogodbo pridobi pooblastilo za sprejemanje plačil v imenu in za račun imetnika računa, učinkuje prispetje denarnega nakazila k banki kot izpolnitev v korist imetnika računa.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je prvi in drugi toženi stranki naložilo nerazdelno plačilo zneska 1.147.970 SIT tožniku M. Š. in zneska 1.250.554 SIT tožnici M. F. Obe toženi stranki sta s svojimi protipravnimi ravnanji povzročila tožnikoma škodo v navedeni višini.

Pritožbi toženih strank je sodišče druge stopnje zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je prva tožena stranka V. p.o. - v likvidaciji, vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Kot procesno kršitev navaja, da je že v pritožbi uveljavljala, da prvostopenjska sodba ni bila obrazložena glede prve tožene stranke in iz sodbe ni izhajalo, na kateri podlagi naj bi bila prva tožena stranka odgovorna. Pritožba je izrecno izpostavila, da ne zazna miselnega toka prvostopenjskega sodišča, v čem naj bi ravnala nedopustno in kakšna je materialnopravna podlaga. Prav tako je grajala nedoslednost prvostopenjskega razlogovanja, kdo je v resnici podal preklic: A. ali V. Ne le, da višje sodišče ni ugodilo pritožbeni trditvi, še samo je obšlo minimalno argumentacijo. Tako ni ponudilo niti svojih razlogov, niti ni zavzelo stališča glede vprašanja, kje vidi, da je prvostopenjsko sodišče odgovorilo oziroma podalo razloge za svojo odločitev. Kot zmotno uporabo materialnega prava zatrjuje revizija pretirano simplifikacijo, da banke ni mogoče obravnavati kot asignanta, ampak da je bilo samo nakazilo "izvršeno preko nje". Takšno poenostavljanje ni sprejemljivo. Prva tožena stranka še vedno ne vidi deliktnega početja. S preklicom nakazila, ki ga je dala 18.6.1992, je banko - drugo toženko prosila, da nemudoma zaustavi izplačilo na navedenem računu in ga vrne na žiro račun. Tezo drugostopenjskega sodišča, da je treba odgovornost prve toženke kot solidarno opreti na določilo 206. člena ZOR, bi bilo zanimivo preizkušati, če bi obstajala dejanska ugotovitev, da je prva tožena stranka vedela, da je denar že poknjižen na računu tožnikov in bi tako napeljevala k nedopustnemu početju. O tem, da je V. na vse banke podala enako vlogo za preklic nakazila, kjer je zaprosila za ustavitev procesa izplačevanja, ni podan noben indic, da bi šlo za nedopustno ravnanje. Preklic nakazila je normalno pravno poslovno opravilo, ki ga je bila prva toženka dolžna izvesti po navodilih svojega principala A. Če bi ravnala v drugi smeri - v smeri sodelovati pri nekem nedopustnem ravnanju, potem bi element nedopustnosti oziroma protipravnosti kot predpostavka odškodninske odgovornosti bil podan. Ker pa je šlo za nakazilo oziroma preklic le-tega, je situacija podobna, kot bi na primer banka odgovarjala za izvedbo nekega nakazila, ki bi bilo kavzalno nedopustno.

Prva tožena stranka v reviziji nadalje opozarja, da je nakazilo abstraktno razmerje in da je lahko škoda pri kršitvi nakazilnega razmerja povsem neodvisna od kavzalnih razmerij. Teza, da je od vseh razmerij med subjekti iz verige A. - P. - V. - banka - tožnika samo eno od razmerij asignacijsko, je pojmovno nesprejemljiva. Ker sta bila nosilca kavzalnega posla A. na eni strani in tožnika na drugi, ne more biti dvoma, da so P. ter obe prvi toženi stranki v poslu imeli pooblastila, da izvršita plačilo namesto enemu subjektu, drugemu. Od tod odločno nestrinjanje s tem, da je eno razmerje asignacijsko, drugo pa "izvrševanje preko nekoga". Vprašanje pravočasnosti izpolnitve v zvezi s 318. členom ZOR je napačno interpretirano. To določilo ni uporabno v razmerju med banko in komitentom, ker velja med njima posebna pogodba o bančnem depozitu. Določilo je namenjeno določitvi presečnega časa za računanje pravočasnosti izpolnitve med upnikom in dolžnikom, ko se plačilo izvrši na bančni račun. Namenjeno je torej presoji časa izpolnitve med tretjim in bančnim komitentom in ne med banko in bančnim komitentom. Zato ni prepričljivo stališče, da sta tožnika z denarjem že razpolagala. A contrario: če bi to veljalo, potem banki ne bi bilo treba knjižiti sredstev komitenta iz svojega računa na komitentov podračun.

Po 375. členu Zakonu o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002 in 2/2004) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizijski očitek procesne narave, da prvostopenjska in drugostopenjska sodba nista obrazloženi, je neutemeljen. Obe sodišči sta ugotovili in utemeljili nezakonito ravnanje prve tožene stranke v postopku nakazila (asignacije), zaradi katerega je tožnikoma nastala škoda, saj so jima bila nezakonito odvzeta denarna sredstva, ki so jima bila že izplačana. Obširni in pravilni so razlogi obeh sodb o pravno odločilnih dejanskih ugotovitvah in o kršitvi 1031. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ. št. 29/78 do 57/89). Sodbi vsebujeta ustrezne razloge o tem, da je prva tožena stranka neutemeljeno upoštevala A. preklic pooblastila, ki je bil prepozen, ker je prva tožena stranka nakazilo tožnikoma preko njune banke že izpolnila. Nobene nedoslednosti ni v sodbah o tem, kdo je v resnici podal preklic. V sodbah je pravilno obrazloženo, da je A. kot nakazovalec (prepozno) preklical pooblastilo za nakazilo, nato pa je prva tožena stranka (nedovoljeno) preklicala svoje nakazilo banki (drugi toženi stranki), pri kateri sta imela tožnika svoja računa. Razlogi glede odločilnih dejstev so v sodbah nižjih sodišč po presoji revizijskega sodišča temeljito in izčrpno obravnavani, materialnopravna presoja pa je razumno obrazložena, zato uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan.

Ni sporno, da gre v obravnavanem primeru za nakazilo (asignacijo), ki je bilo v spornem času urejeno z določbami 1020. do 1034. člena ZOR. Z nakazilom pooblašča nakazovalec (asignant) drugo osebo, nakazanca (asignata), da na njegov račun izpolni nekaj določeni tretji osebi, to je prejemniku nakazila (asignatarju), tega pa pooblašča, da sprejme to izpolnitev. Nižji sodišči sta ugotovili, da je A. kot nakazovalec pooblastil prvo toženo stranko V. kot nakazanca, da na A. račun izpolni tožnikoma (prejemnikoma nakazila) njegovo obveznost izplačila zneskov odpravnine. Ugotovljeno je nadalje, da je prva tožena stranka ravnala v skladu s pooblastilom in izvršila nakazili na računa tožnikov pri banki (drugi toženi stranki). Potem, ko je prva tožena stranka nakazilo izpolnila, je A. kot nakazovalec preklical pooblastilo. Prva tožena stranka je preklic upoštevala, pozvala drugo toženo stranko, naj zaustavi izplačilo tožnikoma in vrne nakazana sredstva na žiro račun prve tožene stranke, kar je druga tožena stranka tudi storila.

Obstoj nakazila oziroma dvojnega pooblastila v smislu 1020. člena ZOR za prvo toženo stranko ni sporen. Opredelitev A. kot nakazovalca, prve tožene stranke kot nakazanca in tožnikov kot prejemnikov nakazila prva tožena stranka sprejema. V reviziji pa zatrjuje pretirano simplifikacijo pri obravnavanju druge tožene stranke in v verigi vseh subjektov zanika obstoj enega samega asignacijskega razmerja. Tovrstne revizijske trditve so zmotne. Revizija pripisuje družbi P. ter nerazumljivo obema prvima toženima strankama položaj nakazanca. Medtem ko za prvo toženo stranko V. to drži, ni razumljivo, kdo je poleg nje še prva tožena stranka. Vloga družbe P. je v obravnavani zadevi nerelevantna. Prva tožena stranka je med postopkom sama navedla (list.št. 55), da je družba P. nakazala prvi toženki 5.190.985,90 SIT po navodilu A. Navedeno dopušča, da je bila ta družba nakazanec in prva tožena stranka prejemnik nekega prejšnjega nakazila, lahko pa je bila družba P. tudi zastopnik ali pooblaščenec A. Navedeno je za kasnejše obravnavano sporno nakazilo povsem neodločilno, še posebej glede na abstraktnost nakazila v skladu s 1022. členom ZOR, ki ga še posebej poudarja revidentka.

Povsem zmotno pa je stališče prve tožene stranke, da obstaja še eno nakazilo, v katero je vključena banka (druga tožena stranka).

Revidentka ne pove, katero vlogo pri nakazilu naj bi imela banka oziroma ne pojasni, kdo naj bi pri tem nakazilu bil nakazovalec, kdo nakazanec in kdo prejemnik nakazila. Na drugem mestu v reviziji prva tožena stranka sicer trdi, da je "pretirana simplifikacija, da banke ni mogoče obravnavati kot asignanta", kar morda pomeni, da jo revidentka šteje, da je banka asignant, torej nakazovalec; v tem primeru je popolnoma nerazumljivo, koga naj bi banka pooblastila, da nekomu nekaj izplača. Vse te konstrukcije, ki poskušajo prikazati banko kot enega od odločilnih subjektov asignacije, so napačne. Banka je na splošno in v obravnavanem primeru neposredni zastopnik svojih komitentov. Med tožnikoma in banko je bila pogodba o bančnem denarnem depozitu (členi 1035 do 1046 ZOR) oziroma o bančnem tekočem računu (členi 1052 do 1064 ZOR), zato so veljale tudi določbe o naročilu (členi 749 do 770 ZOR). Pri sklenitvi teh pogodb se je banka zavezala, da bo za imetnike računov sprejemala plačila, opravljena v dobro teh računov. Po 749. členu ZOR je banka pridobila splošno pooblastilo za opravljanje sprejemanja plačil za imetnike računov. To pomeni, da je banka opravljala sprejemanje plačil v imenu in za račun imetnika računa kot njegov neposredni zastopnik. Za neposredno zastopanje je značilno, da izjave volje, ki jih za račun zastopanja daje oziroma sprejema zastopnik, učinkujejo neposredno za zastopanega. Plačila, ki jih je banka, ki je vodila depozitni oziroma tekoči račun tožnikov, sprejela v dobro teh računov, so učinkovala kot plačila, ki jih je sprejel imetnik sam (primerjaj dr. Nina Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem - IV. knjiga, str. 1282 do 1283). Enako je določeno v prvem odstavku 318. člena ZOR, kot je pravilno navedlo že pritožbeno sodišče. Če se plačuje s posredovanjem banke, pri kateri ima upnik račun, se šteje, da je dolg poravnan, ko prispe banki denarno nakazilo v dobro upnika. Ni pritrditi reviziji, da je navedena določba napačno interpretirana. Revidentka sama pravilno navaja, da je določba prvega odstavka 318. člena ZOR namenjena presoji časa izpolnitve med tretjim in bančnim komitentom in ne med banko in bančnim komitentom. V obravnavanem primeru se je presojalo, kdaj je tretji, to je prva tožena stranka, plačala tožnikoma, kot bančnima komitentoma, in ne, kdaj je banka dala nakazana sredstva na razpolago tožnikoma. V izpodbijani sodbi je bilo zavzeto pravilno stališče, da je bilo nakazilo prve toženke izvršeno, ko je denar prispel k banki, pri kateri sta imela tožnika račune.

Nepomembno je, kdaj je bil oziroma ali je sploh bil nakazani denar preknjižen na računa tožnikov, zato je brezpredmetno revidentkino retorično spraševanje o obstoju dejanske ugotovitve, da je prva tožena stranka vedela, da je denar že poknjižen na računu tožnikov. Pomembno je, da je prva tožena stranka izpolnila nakazilo, torej nakazala sporna zneska banki, pri kateri sta imela tožnika svoje račune in je vedela, da je banka nakazila prejela, saj je z dopisi od banke zahtevala vrnitev nakazanega.

Po prvem odstavku 1031. člena ZOR lahko nakazovalec prekliče pooblastilo, ki ga je z nakazilom dal nakazancu, vse dokler nakazanec ne izjavi prejemniku, da sprejema nakazilo, ali dokler ga ne izpolni. V obravnavanem primeru je prva tožena stranka kot nakazanec nakazilo izpolnila, ko je nakazala sredstva za oba tožnika banki in je banka ta sredstva prejela. Takrat je prenehala možnost preklica pooblastila. Kasnejši preklic je bil prepozen. Glede na določbo prvega odstavka 1031. člena ZOR prva tožena stranka A. prepoznega preklica pooblastila ne bi smela upoštevati. Po drugem odstavku 1021. člena ZOR nakazanec sprejema nakazila ne more preklicati in ker je s sprejemom nakazila izenačena izpolnitev nakazila, je ta nepreklicljiva. S tem, ko je prva tožena stranka preklicala svoji že opravljeni nakazili tožnikoma, kar ji je uspelo s sodelovanjem druge tožene stranke, ki je njeno zahtevo za vrnitev nakazanih sredstev neutemeljeno upoštevala, je prva tožena stranka kršila prvi odstavek 1031. člena ZOR v zvezi z drugim odstavkom 1021. člena ZOR. Zaradi tega protipravnega ravnanja, storjenega naklepno, saj je vedela, kakšne bodo posledice za tožnika, je prva tožena stranka ob sodelovanju druge tožene stranke povzročila, da so bila tožnikoma odvzeta sredstva, ki so jima bila že nakazana. V tem obsegu sta tožnika oškodovana, zato je bilo njunemu tožbenemu zahtevku materialnopravno pravilno ugodeno. Ker je podana tudi revizijsko sicer neizpodbijana odgovornost druge tožene stranke, je pravilna tudi odločitev o solidarni odgovornosti več povzročiteljev škode v smislu 206. člena ZOR.

Iz navedenega je zaključiti, da ni podan nobeden izmed uveljavljenih revizijskih razlogov, zato je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo prve tožene stranke zavrnilo (378. člen ZPP).