Jedro

Sodišče je priznalo tožeči stranki izvedenino v celoti, čeprav je bila v pravdi sporna le višina odškodnine, tožeča stranka pa je z zahtevkom le delno uspela, saj je bil strošek za pravdo potreben ne glede na odstotek uspeha.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženima strankama naložilo, naj tožeči stranki nerazdelno plačata 314.325,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14. 1. 1999 dalje, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Prisojeni znesek predstavlja razliko do polne odškodnino za negmotno škodo. Tožeča stranka je za telesne bolečine uveljavljala odškodnino v znesku 700.000,00 SIT, sodišče prve stopnje pa ji je priznalo 550.000,00 SIT; za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ji je od uveljavljanega zneska 400.000,00 SIT priznalo 300.000,00 SIT, za strah pa od uveljavljanega zneska 200.000,00 SIT znesek 100.000,00 SIT. Nato je od skupnega zneska priznane odškodnine v višini 950.000,00 SIT odštelo valorizirani znesek, ki ga je tožeči stranki na račun odškodnine prva tožena stranka že poravnala, razliko pa naložilo v plačilo toženima strankama. Sodišče prve stopnje je toženima strankama še naložilo, naj tožeči nerazdelno povrneta njene pravdne stroške v znesku 128.678,50 SIT z zakonitmi zamudnimi obrestmi.

Zoper tako sodbo sta se pritožili tožeča in prva tožena stranka.

Tožeča stranka se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se ji prisodi vso zahtevano odškodnino. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri določitvi odškodnine za telesne bolečine premalo upoštevalo številne nevšečnosti, ki jih je morala prestajati. Prenizka je tudi odškodnina za strah, saj je bilo trčenje nenadno in dokaj silovito. V avtu je sedela tudi njena mld. hči. Zaradi močnih bolečin, ki jih je imela ves čas bolniškega staleža, je trpela tudi močan sekundarni strah.

Tudi za zmanjšanje življenjske aktivnosti bi ji moralo sodišče prisoditi vso zahtevano odškodnino. V večji meri bi moralo upoštevati specifičnost tožničinega poklica, njeno sorazmerno mladost in težave, ki jih čuti pri opravljanju svojega dela, pri vsakodnevnih aktivnostih, pri vožnji z avtomobilom in pri gospodinjskih opravilih.

Prva tožena stranka se smiselno pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zoper odločitev o stroških. Predlaga, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se prisojeni znesek odškodnine zniža na 164.325,00 SIT, prisojene stroške pa na 49.948,47 SIT, podrejeno pa, naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožeči stranki priznana odškodnina za telesne bolečine previsoka. Bolečine, ki jih je trpela, razen pri fizioterapevtskih vajah, nikdar niso dosegle stopnje hudih bolečin. Ovratnica, ki jo je tožnica nosila, je namenjena ravno lajšanju bolečin, njena uporaba pa ni pretirano nadležna. Za telesne bolečine bi zato zadoščala odškodnina v znesku 400.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno toženi stranki naložilo plačilo celotne izvedenine. Temelj odškodninske obveznosti ni bil sporen, zato je bil izvedenec potreben le za ugotovitev utemeljenosti višine zahtevka. Glede na uspeh bi tako vsaka stranka morala nositi tudi ustrezen del stroškov izvedenca.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pravični odškodnini Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in tožeči stranki določilo pravično denarno odškodnino za pretrpljene telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (1. odstavek 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89). Pri odmeri odškodnine je pravilno upoštevalo pomen prizadete dobrine in odškodnine, kakor tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (2. odstavek 200. člena ZOR). Pravilno je tudi upoštevalo znesek, ki ga je prva tožena stranka že poravnala na račun odškodnine v valorizirani vrednosti, saj se odškodnina odmerja po cenah ob izdaji sodbe (2. odstavek 189. člena ZOR) ter toženima strankama naložilo v plačilo razliko do polne odškodnine.

Tako je sodišče prve stopnje pri določitvi odškodnine za telesne bolečine primerno upoštevalo tudi vse nevšečnosti, ugotovljene na podlagi izvedenskega mnenja in izpovedi tožeče stranke, ki jih je slednja trpela med zdravljenjem. Res je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka trpela hude bolečine le v času fizioterapije, zato pa je najprej štirinajst dni trpela stalne srednje hude in nato še štirinajst dni stalne pretežno lahke bolečine, ki so se občasno pojavljale tudi še kasneje. Tudi nošenje vratne ortoze je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot nevšečnost, ki sodi v okvir pravnega standarda telesnih bolečin, in ga primerno upoštevalo pri določitvi odškodnine. Tožeča stranka je namreč na eni strani z njenim nošenjem res blažila bolečine, na drugi strani pa je zato imela težave pri vožnji avtomobila, uporabi sredstev javnega prevoza, onemogočeno pa ji je tudi bilo ukvarjanje s športom. Sodišče druge stopnje se zato strinja s sodiščem prve stopnje, da znaša pravična odškodnina za telesne bolečine 550.000,00 SIT.

Prav tako se sodišče strinja z višino odškodnine za strah, ki jo je sodišče prve stopnje določilo v znesku 100.000,00 SIT in višino odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jo je določilo v znesku 300.000,00 SIT. Višja odškodnina ne bi bila v skladu s trajanjem in intenzivnostjo strahu.

Primarni strah je bil kratkotrajen, pravno priznan pa je le, kolikor je bilo tožečo stranko strah zase, medtem ko ji ne gre odškodnina za strah za hčer, ki je bila tudi udeležena v nesreči. Tako je sodišče prve stopnje primarni strah pravilno upoštevalo pri odmeri odškodnine iz te postavke le v manjši meri. Medtem je bil sekundarni strah sicer dlje prisoten, a še vedno ne močan. Tudi določitev višje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti bi bila v nasprotju z namenom odškodnine za nepremoženjsko škodo, da oškodovanka doseže zadoščenje, ki naj omili njeno težavo.

Nepremoženjska škoda ni ocenljiva v denarju in odškodnina zanjo ni le njen zrcalni odsev. Odločilnega pomena za določitev pravične odškodnine je tako prav primerljivost prizadetosti oškodovanke z drugimi primeri prizadetosti iste pravno varovane dobrine kakor tudi s primeri prizadetosti drugih dobrin. Glede na to, ugotovljeno zmanjšanje življenjske aktivnosti, ki je v tem, da težje prenaša daljše vožnje z avtomobilo, težje opravlja svoje delo in opravila povezana s pripogibanjem glave, ni posebno veliko in tako ne upravičuje višje odškodnine, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje.

O povrnitvi stroškov pravdnega postopka Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo o povrnitvi stroškov pravdnega postopka. Čeprav temelj odškodninske obveznosti ni bil sporen in je bil izvedenec potreben le zaradi ugotovitve obsega škode, je sodišče prve stopnje tožeči stranki pravilno priznalo pravico do povrnitve celotne izvedenine. Tožeča stranka je s svojim zahtevkom delno uspela, strošek pa ji je nastal neodvisno od višine zahtevka oz. odstotka uspeha, tako da je bil za pravdo v celoti potreben (1. odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Sodišče druge stopnje je zato in ker ni našlo razlogov, na katere pazi na podlagi določbe 2. odstvka 365. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določbe 368. člena ZPP.

Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 26/90, in RS, št. 55/92.