Jedro

Stroški opravljenih storitev niso v vzročni zvezi z izraženimi zahtevami toženke, kako je potrebno prostor urediti in tožnikom niso nastali zaradi toženkinih zahtev o ureditvi prostora, povezanih z nakupom prostora, temveč se stroški nanašajo na storitve, ki so jih tožniki kot lastniki nepremičnine morali opraviti, če so želeli podstrešni prostor samostojno prodati, ne glede na to kdo bi bil njegov kupec (dostop do prostora, etažni načrt, statična presoja, vpis stavbe v kataster stavb). Zato ne gre za stroške, ki bi jih povzročila toženka in jih zaradi njenega odstopa od pogajanj tudi ni dolžna kriti.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke zoper sklep sodišča prve stopnje se v delu, ko pritožbo vlagata prva tožnica in drugi tožnik, zavrže. II. Pritožba tretjega tožnika zoper sklep sodišča prve stopnje in pritožba tožeče stranke (vseh tožnikov) zoper sodbo sodišča prve stopnje se zavrneta ter se potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo zoper sodbo.

Obrazložitev

- O pritožbi zoper sklep:

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tretjemu tožencu U.M. v roku 15 dni naložilo v plačilo posebne pravdne stroške v višini 57,38 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po preteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščenki pritožujejo vsi tožniki, ki uveljavljajo vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču druge stopnje predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba prve tožnice in drugega tožnika zoper sklep ni dovoljena, pritožba tretjega tožnika pa ni utemeljena.

4. Prva tožnica in drugi tožnik zraven tretjega tožnika vlagata pritožbo zoper sklep, s katerim so bili tretjemu tožniku zaradi neupravičenega izostanka z naroka, v plačilo naloženi separatni stroški. Sklep se na prvo tožnico in drugega tožnika ne nanaša in na njun pravni položaj ne vpliva, zato nimata pravnega interesa za vložitev pritožbe. Pravni interes je predpostavka za dovoljenost pritožbe. Pravico do pritožbe ima samo tista stranka, ki bi ji, če bi se pokazalo, da je pritožba utemeljena, odločitev prinesla konkretno in neposredno pravno korist. To pa glede na 4. odstavek 343. člena ZPP pomeni, da je pritožba prve tožnice in drugega tožnika zoper izpodbijani sklep, s katerim so bili tretjemu tožniku v plačilo naloženi posebni (separatni) stroški, nedovoljena in jo je bilo potrebno iz tega razloga v skladu s 1. odstavkom 343. člena ZPP zavreči. 5. Na podlagi pritožbe tretjega tožnika zoper sklep sodišča prve stopnje pa je sodišče druge stopnje preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v okviru utemeljenosti pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP).

6. Sodišču prve stopnje je bilo s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1357/2015 z dne 9. 3. 2015, s katerim je bila po pritožbi tožeče stranke razveljavljena v obravnavani zadevi izdana sodba sodišča prve stopnje III P 227/2015 z dne 1. 9. 2015, med drugim naloženo tudi, da mora v skladu z določbo 236.a člena ZPP ponovno odločiti o dokaznih predlogih strank - med drugim tudi o dokaznem predlogu po zaslišanju strank (prve tožnice in tretjega tožnika). V skladu z navedenim je na prvem naroku v ponovnem sojenju dne 12. 5. 2016 sprejelo dodatni dokazni sklep o zaslišanju prve tožnice in tretjega tožnika (na list. št. 72), ki jima je bilo vročeno vabilo za glavno obravnavo in tudi vabilo na zaslišanje stranke za ta narok (pripeta list. št. 69), vendar se naroka nista udeležila (list. št. 71), pooblaščenka pa je tretjega tožnika na naroku opravičila, da je službeno odsoten in da bo sodišču posredoval opravičilo. Sodišče prve stopnje je narok opravilo v njuni odsotnosti in glavno obravnavo po tem, ko je tožeča stranka dokazni predlog z zaslišanjem prve tožnice umaknila, vztrajala pa pri zaslišanju tretjega tožnika, zaradi ponovnega vabljenja tretjega tožnika, preložilo na dan 22. 6. 2016, kasneje pa zaradi odsotnosti sodnice na dan 17. 8. 2016. Vabilo za ta narok je bilo tretjemu tožniku vročeno na podlagi fikcije vročitve, naroka pa se ni udeležil, pooblaščenec ga je opravičil z navedbo, da je prejšnji dan izvedel, da je službeno odsoten. Ker je bila glavna obravnava preložena izključno zaradi zaslišanja tretjega tožnika, ostale dokaze pa je sodišče prve stopnje že izvedlo, ni imelo razloga, da bi izvedlo narok za glavno obravnavo v njegovi odsotnosti. Le zaradi njegovega zaslišanja je moralo glavno obravnavo ponovno preložiti na dan 20. 10. 2016, ko je tretji tožnik tudi pristopil in bil zaslišan kot stranka.

7. Pritožba ima prav, ko navaja, da se stranke niso dolžne odzvati na vabilo za zaslišanje in jih v to ni mogoče prisiliti. Vendar pa je v konkretnem primeru tretji tožnik (pri njegovem zaslišanju je tožeča stranka vztrajala, kljub njegovi odsotnosti že na naroku 12. 5. 2016), s svojim ravnanjem (bolje rečeno pasivnostjo), s tem ko se ni udeležil naroka, ki je bil razpisan izključno zaradi njegovega ponovnega vabljenja zaradi izvedbe dokaza z njegovim zaslišanjem, nasprotni stranki povzročil nepotrebne stroške, ki jih je imela zaradi prihoda na ta narok dne 17. 8. 2016. Pooblaščenka toženke je separatne stroške na naroku priglasila in sodišče prve stopnje je o njih pravilno odločilo z izpodbijanim sklepom.

8. Na podlagi navedenega je zavrniti neutemeljeno pritožbo tretjega tožnika zoper sklep sodišča prve stopnje in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. Tretji toženec povrnitve pritožbenih stroškov ni zahteval, zato sodišče druge stopnje ob analogni uporabi prvega, drugega in tretjega odstavka 163. člena ZPP o njih ni odločalo. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165 člena ZPP.

- O pritožbi zoper sodbo:

10. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnikov), s katerim je od tožene stranke (v nadaljevanju toženke) zahtevala plačilo 14.052,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov (I. točka izreka). Odločilo je še, da so tožniki dolžni toženki nerazdelno v roku 15 dni plačati njene pravdne stroške v znesku 1.535,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (II. točka izreka).

11. Zoper sodbo se pravočasno po pooblaščenki pritožujejo vsi tožniki, ki uveljavljajo vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Sodišču druge stopnje predlagajo, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12. Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter zahteva povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo.

13. Pritožba ni utemeljena.

14. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP. Pri tem ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi uveljavljanih in po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki so ustrezno obrazloženi in pri tem ne zahaja v nasprotja. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju trditev strank in zanje ponujenih dokazov v zadostni meri razjasnilo relevantne okoliščine ter na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbe materialnega prava.

15. Tožniki so se s toženko pogajali o nakupu podstrešnega prostora v njihovi nepremičnini, vendar so se pogajanja končala neuspešno, saj toženka ni podpisala predpogodbe. Tožniki so vložili tožbo, s katero so zahtevali povrnitev škode, ki jim je nastala zaradi nepoštenih pogajanj toženke, škoda pa predstavlja stroške, ki naj bi tožnikom nastali v zvezi z urejanjem predmetnega prostora, na podlagi zahteve toženke, da bo kupila le dokončno urejen prostor. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožniki niso uspeli dokazati, da bi toženka kadarkoli v času njihove komunikacije v zvezi s prostorom zagotovila, da bo prostor kupila in ob tem pogojevala njegovo dokončno urejenost. Toženka pred 23. 3. 2013, ko je bil sestanek na objektu, ni izrazila nobene zahteve glede urejenosti prostora, s katero bi pogojevala nakup prostora. Njene želje, podane na sestanku na objektu, so bile vnesene v predpogodbo, na podlagi vrednosti teh del, ki bi jih tožniki morali opraviti, pa so tožniki nato postavili tudi dokončno ceno v predpogodbi (85.000,00 EUR, priloga spisa A9), oziroma po kasnejšem znižanju (80.000,00 EUR). Elektronsko sporočilo D.D. (priloga spisa B2 in v komunikaciji A8), na katerega se v pritožbi sklicujejo tožniki, je bilo dne 31. 10. 2016 poslano kot odgovor M.M. v zvezi z načrtom podstrešja. Naslovnica sporočila je torej bila M.M. (za katero se ne zatrjuje ali dokazuje, da bi imela kakršnakoli pooblastila s strani lastnikov podstrešja za dogovarjanja v njihovem imenu), ne pa lastniki podstrešnega prostora. Zato navedeno sporočilo, ki tudi po vsebini ne predstavlja zagotovila o nakupu s pogojem oziroma zahtevo, da morajo tožniki prej prostor dokončno urediti, temveč le okvirje zanimanja toženke za nakup prostora, slednjega tudi v razmerju do tožnikov nikakor ne more predstavljati.

16. Na sestanku na objektu dne 23. 3. 2013 so bili tožniki natančno seznanjeni s pričakovanji toženke, torej z zahtevami toženke o tem, kaj vse mora biti urejeno s strani tožnikov, na podlagi vrednosti del, ki bi jih morali opraviti, pa so tožniki nato postavili dokončno ceno. Dokazni postopek ni potrdil trditev tožnikov, da bi bila dela, ki so jih pred tem opravili in katerih povračilo zahtevajo s tožbenim zahtevkom kot odškodnino za nepoštena pogajanja, opravljana na podlagi kakršnegakoli dogovora ali celo zahteve s strani toženke. Toženka si je prostor večkrat ogledala, kar nedvomno kaže na njeno zanimanje za nakup, ki ga toženka tudi ne zanika, vendar pa tožniki niso dokazali, da bi se toženka nepošteno pogajala ali nepošteno odstopila od pogajanj (drugi in tretji odstavek 20. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Toženka je svoja pričakovanja glede dokončne urejenosti prostora izrazila na sestanku dne 23. 3. 2013 na podlagi katerega so tožniki pripravili predpogodbo, v kateri so zajeta tako dela in dogovorjena cena 85.000,00 EUR, ki je bila s strani tožnikov znižana na 80.000,00 EUR. Z.P. (ki je bil s strani predsednika toženke pooblaščen za pogovore v imenu društva) je drugemu tožniku, s katerim sta se dogovarjala glede predpogodbe in v njej določene cene, dal jasno vedeti, da se mu ponudba po predpogodbi zdi sprejemljiva, vendar pa tudi, da bo dokončna odločitev sprejeta po izvršilnem in občnem zboru društva (komunikacija - priloga A8). Na seji Občnega zbora društva dne 21. 4. 2013, se društvo za nakup ni odločilo (priloga B4 ter A6 in B3), zato predpogodba tudi ni bila podpisana. Tožba pa tudi ne zajema nobenih del, ki jih je dne 23. 3. 2013 izrecno zahtevala toženka in katera so bila v predpogodbi (priloga A9) navedena kot obveznost prodajalca, temveč so bila vsa, v tožbi zajeta dela, opravljena pred navedenim datumom, nekatere storitve pa očitno še pred elektronskim sporočilom D.D. z dne 31. 10. 2012 (iz priloga A2, računa A. - J.F. s.p. z dne 10. 6. 2013 izhaja datum opravljanja storitve 15. 10 do 15. 12 2012), katerega tožniki sicer zmotno tolmačijo kot zavezo društva k nakupu. Slednje nedvomno potrjuje prvostopenjski zaključek, da stroški opravljenih storitev niso v vzročni zvezi z izraženimi zahtevami toženke, kako je potrebno prostor urediti in tožnikom niso nastali zaradi toženkinih zahtev o ureditvi prostora, povezanih z nakupom prostora, temveč se stroški nanašajo na storitve, ki so jih tožniki kot lastniki nepremičnine morali opraviti, če so želeli podstrešni prostor samostojno prodati, ne glede na to kdo bi bil njegov kupec (dostop do prostora, etažni načrt, statična presoja, vpis stavbe v kataster stavb). Zato ne gre za stroške, ki bi jih povzročila toženka in jih zaradi njenega odstopa od pogajanj tudi ni dolžna kriti toženka.

17. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje zavrnilo neutemeljeno pritožbo tožnikov in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožniki so v pritožbo zoper sodbo sicer pavšalno zahtevali povrnitev pritožbenih stroškov, vendar teh niso priglasili, zato sodišče druge stopnje o njih ni odločalo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim, drugim in tretjim odstavkom 163. člena ZPP). Odgovor, ki ga je na pritožbo zoper sodbo vložila toženka, pa ni dodatno prispeval k rešitvi zadeve, zato ji sodišče druge stopnje stroškov odgovora na pritožbo ni priznalo in jih ob uporabi 155. člen ZPP krije toženka sama. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165 člena ZPP.