Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno izdalo sklep, s katerim je zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnica zahtevala ugotovitev transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, saj za takšen zahtevek ni bila podana pravna korist tožnice. Do transformacije je dejansko že prišlo (saj je tožnica ostala pri toženi stranki na delu po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas), kar dokazuje tudi dejstvo, da je tožena stranka tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo tožnica v sporu izpodbija. Če bi tožnica v sporu uspela, bi to pomenilo, da bi se vzpostavilo stanje, kot je veljalo pred podajo odpovedi, torej bi bila tožnica pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da se pogodba o zaposlitvi, ki sta jo stranki sklenili 1. 9. 2010 šteje za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožnici podala 20. 1. 2011 in za njeno razveljavitev. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnico pozove nazaj na delo, ji obračuna bruto plačo, zanjo plača davke in prispevke ter ji nato izplačana neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsake zamude z mesečnim izplačilom plače ter za vpis delovne dobe v delovno knjižico. Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

Zoper takšno sodbo in sklep se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrglo tisti del tožbe, s katerim tožnica zahteva ugotovitev, da se pogodba o zaposlitvi za določen čas šteje za pogodbo o zaposlitvi za neodločen čas, češ da tožnica nima pravnega interesa, ker je tožena stranka transformacijo delovnega razmerja že priznala. Tožnica ima pravni interes za vodenje postopka glede tega dela tožbenega zahtevka. V kolikor se bo v pritožbenem postopku ugotovilo, da je odpoved pogodbe iz poslovnega razloga nezakonita, ima tožnica interes, da se ugotovi, da je šlo za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Nepravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z zahtevkom za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ta odpoved je nezakonita že zaradi kršitve določbe 4. odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007), saj je tožena stranka tožnici obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi vročila istega dne kot odpoved. Tožnica je imela tako na voljo le nekajurni rok, v katerem se je morala odločiti o tem, ali naj o nameravani odpovedi obvesti sindikat. Tožena stranka je kot razlog za odpoved navedla, da je prišlo do zmanjšanja obsega dela, sodišče prve stopnje pa se sklicuje na povečanje stroškov oziroma obveznosti, kar ni isto. Tožena stranka ni podala ustrezne trditvene podlage glede zmanjšanja obsega dela in tudi ni predlagala ustreznih dokazov. Vpogledani kontni kartici nista v nikakršni povezavi z obsegom dela na tožničinem delovnem mestu, razen tega pa iz njiju niti niso razvidni podatki za sporno obdobje. Iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke M.K. izhaja, da tožena stranka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni preverjala možnosti zaposlitve tožnice pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma, da ni preverila ali bi bilo tožnico mogoče dokvalificirati za delo, ki ga je opravljala oziroma prekvalificirati za drugo delo, kakor to določa 3. odstavek 88. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljevalo s tem, da naj bi pri toženi stranki prišlo do upada prometa, kar je skupaj z večjimi stroški, povezanimi z nakupom nepremičnine in ultrazvoka v letu 2010, toženo stranko prisililo, da svoje poslovanje racionalizira. Tožena stranka stroškov v zvezi z nakupom nepremičnin in ultrazvoka ni izkazala oziroma ti v času podajanja odpovedi sploh niso nastali. Tožena stranka je tožnici pogodbo o zaposlitvi odpovedala še preden je sploh začela odplačevala kredit za nepremičnino. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da delodajalec v zameno za investicijo lahko zakonito odpušča zaposlene. Investicija v družbo je lahko zgolj posledica pričakovanega povečanega obsega dela in ne obratno. V kolikor bi tožena stranka v resnici imela upad poslovanja, ne bi investirala v nova delovna sredstva in nakup nepremičnine. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je delo tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno. Iz izpovedbe tožnice ter podatkov študentskega servisa je razvidno, da je tožena stranka za delovno mesto tožnice angažirala delo študentov, pri čemer je šlo celo za študente, ki so bili na novo angažirani. Delo v prodajalni pomeni prodajo, vzdrževanje trgovine, polnjene polic in ostalo delo, ki ga je opravljala tožnica. Zato so nesmiselne navedbe tožene stranke o tem, da naj bi se spremenili pogoji tega dela. Izpodbijana sodba je protislovna, saj sodišče prve stopnje po eni strani navaja, da je bilo delo tožnice nepotrebno, po drugi strani pa, da sta po odpovedi delo na tožničinem delovnem mestu opravljali študentki A.P. in K.H.. Ravnanje tožene stranke, ki je delo tožnice nadomestila z delom študentov preko študentskega servisa predstavlja zlorabo instituta odpovedi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kakor je v podobnem sporu s sodbo VIII Ips 347/2006 z dne 19. 12. 2006 ugotavljalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Zmotne so ugotovitve sodišča prve stopnje glede zmanjšanja prometa tožene stranke, saj je tožnica izpovedala, da glede na število strank in višino prometa ni bilo nobene upada. Iz poslovnega izida za leto 2010 je razvidno, da so bili čisti prihodki od prodaje v tem delu zgolj za 8.000,00 EUR nižji od leta 2009, pri čemer je letni obseg prihodkov obakrat presegal 1.200.000,00 EUR. Navedeno pomeni, da je šlo za zmanjšanje v višini 666,00 EUR na mesec, kar je zanemarljiv znesek v primerjavi z letnim obsegom poslovanja. Izpovedba zakonitega zastopnika tožene stranke, da se tožnica ni izkazala pri oskrbi žival in da je z njimi neustrezno ravnala, kar je bil eden od dejavnikov, ki so pretehtali pri njegovi odločitvi, kaže na to, da je zakoniti zastopnik pogodbo o zaposlitvi želel odpovedati iz krivdnih razlogov, vendar se je zaradi enostavnejšega postopka in večje verjetnosti uspeha odločil za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Stališče sodišča prve stopnje, da je v popolni domeni delodajalca, da se odloči za drugačno organizacijo dela in da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene, je v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 347/2006 z dne 19. 12. 2006. V kolikor bi v resnici bili podani poslovni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, bi tožena stranka najprej morala prekiniti sodelovanje s študenti. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožničinemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju dela tožbe v skladu s 181. členom ZPP, ki določa, da stranka lahko vloži ugotovitveno tožbo le zaradi priznanja obstoja oziroma neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja. V kolikor je obstoj določenega razmerja priznan ex lege, hkrati pa ga je priznala tudi tožena stranka, istega zahtevka stranka ne more zahtevati še s tožbo. Tožnica je prekludirana z navedbami o nemožnosti obveščanja sindikata, saj je te navedbe prvič podala šele v pritožbi. Tožena stranka je bila zaradi upada prometa prisiljena izvesti več organizacijskih ukrepov. Zaprla je poslovalnico v Ljubljani, skoraj v celoti je ukinila prodajo živali v G., za tretjino je znižala stroške študentskega dela, s tremi delavci pa je prekinila delovno razmerje. Ob upadu prometa so nastale tudi dodatne obveznosti. Nakup nepremičnine, je bil potreben zaradi ohranitve konkurenčnosti na trgu. Na delovno mesto tožnice tožena stranka ni zaposlila nikogar. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 274. člena ZPP, ko je zavrglo tisti del tožbe, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da se pogodba o zaposlitvi, ki sta jo stranki sklenili 1. 9. 2010, šteje za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. V skladu s citirano določbo namreč že predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe. Tožnica ne more imeti pravnega interesa za ugotovitev transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, če je do te transformacije dejansko že prišlo. Nenazadnje je tožena stranka tožnici lahko podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razmerja ravno zaradi tega, ker je tožnica pri toženi stranki ostala na delu tudi po času, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas in se je zaradi tega štelo, da je sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Neutemeljene so pritožbene navedbe o domnevni pravni negotovosti, v kateri bi se znašla tožnica, če bi bilo v pritožbenem postopku ugodeno njenemu zahtevku za razveljavitev izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V kolikor bi tožnica s tem zahtevkom uspela, bi bilo znova vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo pred odpovedjo, kar pomeni, da je bila tožnica v delovnem razmerju za nedoločen čas. Med strankama glede tega vprašanja niti ni spora, saj tožena stranka ni zanikala, da bi prišlo do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, temveč je nasprotno to dejstvo priznala in ob upoštevanju tega dejstva tudi podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva v tem sporu. Ta so naslednja: - tožnica je s toženo stranko sklenila dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto prodajalke, druga pogodba je bila sklenjena za čas do 31. 12. 2010; - tožnica je tudi po 31. 12. 2010 prihajala na delo; - tožena stranka je tožnico 20. 1. 2011 obvestila, da ji namerava redno odpovedati pogodbo o zaposlitvi in ji je istega dne izdala sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi; - v sklepu o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka navedla, da je prišlo do transformacije pogodbe za določen čas v pogodbo za nedoločen čas zgolj zaradi tega, ker je delodajalec spregledal točen datum prenehanja delovnega razmerja, delavka pa je na delo prihajala kljub temu, da je vedela, da ji je pogodba o zaposlitvi prenehala; - pri toženi stranki je bilo 20. 1. 2011 zaposlenih 15 delavcev, v času odločanja pred sodiščem prve stopnje jih je bilo 13; - tožena stranka je organizacijo dela za blagajno, ki so ga prej opravljali tožnica ter dijaki na praksi in študenti na podlagi napotnic, spremenila tako, da je to delo razporedila med dijake, ki opravljalo obvezno prakso in študente, ki delajo preko študentskega servisa; - za opravljanje tožničinega dela tožena stranka ni zaposlila nobenega novega delavca; - tožena stranka je v letu 2010 poslovala z dobičkom, vendar je bil v primerjavi z letom 2009 bistveno manjši; - toženi stranki so se letu 2010 močno povečali stroški zaradi nakupa nepremičnine in ultrazvoka, razen tega pa je v decembru 2010 in januarju 2011 zaznala občutek upad prometa; - obseg dijaškega oziroma študentskega dela se je v letu 2011 zmanjšal za več kot tretjino v primerjavi z letom poprej.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je podan razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prve alinee prvega odstavka 88. člena ZDR. Ta kot razlog za redno odpoved o zaposlitvi s strani delodajalca določa prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (v nadaljnjem besedilu: poslovni razlog). Tožena stranka je s tem, ko se je odločilo, da ne bo imela več zaposlenega delavca na delovnem mestu, ki ga je zasedala tožnica in da bo njeno delo razporedila na dijake in študente, spremenila organizacijo dela, kar gotovo predstavlja organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi. Zaradi navedenega niti ni bistveno ali držijo navedbe tožene stranke oziroma njenega direktorja o bistveno nižjem dobičku v letu 2009, prav tako ni bistveno kako je na poslovanje tožene stranke vplivala nabava ultrazvoka in nakup nepremičnine. Organizacijski razlog za prenehanje potreb po opravljanju določenega dela je lahko podan tudi takrat, ko delodajalec sicer dosega dobre finančne rezultate. Zaradi navedenega ni bistveno, da je tožena stranka slabe finančne rezultate izkazovala s podatkom, da je dobiček padel z zneska 83.214,00 EUR v letu 2009 na znesek 35.470,00 EUR v letu 2010, kar je občutno zmanjšanje; tožnica pa, da so bili čisti prihodki od prodaje v tem obdobju nižji le za 8.000,00 EUR.

Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi bilo stališče sodišča prve stopnje o pravici delodajalca, da se odloči za drugačno organizacijo dela in delovne naloge druge razporedi med zaposlene, v nasprotju s stališčem revizijskega sodišča v sodbi VIII Ips 347/2006 z dne 19. 12. 2006. Dejansko stanje je v citirani zadevi povsem drugačno kot v tem sporu. V navedenem sporu je namreč bilo ugotovljeno, da niso prenehale potrebe po delu na delovnem mestu „pakirec tehničar“, temveč so bile celo povečane, saj je delodajalec na tem delovnem mestu za določen čas zaposlil drugo (novo) delavko. Tožnica se sklicuje na to, da naj bi njeno delo prevzeli študentki A.P. in K.H. (slednja je dejansko dijakinja), vendar sta obe že prej delali pri toženi stranki in torej ne gre za novi zaposlitvi. Glede na vse navedeno ni mogoče trditi, da bi tudi v tej zadevi šlo za zlorabo inštituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

V določbah ZDR ni nobene osnove za pritožbeno stališče, da bi tožena stranka v primeru, če bi res bili podani poslovni razlogi, najprej morala prekiniti sodelovanje s študenti. Sicer pa tožnica in študenti niti niso opravljali povsem istega dela, saj študentje opravljajo tudi delo, za katerega tožnica ni kvalificirana.

Izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita zgolj zaradi tega, ker je bila podana istega dne, kot je bila tožnica obveščena o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Res je sicer, da je namen pisnega obvestila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (četrti odstavek 83. člena ZDR) tak, da se delavcu omogoči, da o nameravani odpovedi obvesti sindikat, katerega član je. Obveščanje sindikata je sicer res oteženo, če delavec istega dne prejme obvestilo in odpoved, vendar pa je potrebno upoštevati, da celo v primeru, če sindikat nasprotuje nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to ne povzroči zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, saj do takšnega zadržanja pride le v primeru nasprotovanja redni odpovedi iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga, ali pa nasprotovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tako ni moglo vplivati dejstvo, da je bila podana istega dne, kot je bilo izdano pisno obvestilo o nameravani odpovedi. Nenazadnje delodajalcu z odpovedjo ni potrebno čakati, da mine rok osmih dni, v katerih lahko sindikat poda svoje mnenje o nameravani redni ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu s 84. členom ZDR. Sicer pa tožena stranka utemeljeno opozarja, da je tožnica prekludirana z navedbami o nemožnosti obveščanja sindikata, saj je te navedbe prvič podala šele v pritožbi, ne da bi pri tem navajala, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti že prej.

Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da naj bi iz izpovedbe direktorja tožene stranke izhajalo, da tožena stranka sploh ni preverila možnost za tožničino zaposlitev pod spremenjenimi pogoji oziroma na drugih delih. Iz prepisa zvočnega snemanja (list. št. 40) je razvidno, da je predsednica senata zakonitemu zastopniku tožene stranke res postavila vprašanje, ali je bila kakšna možnost, da bi se (za tožnico) le našla kakšna druga zaposlitev pri toženi stranki in ali je preveril to možnost. Iz odgovora direktorja, da se je pri razmišljanju o tem, koga lahko pogreša v njihovi dejavnosti, odločil za tožnico in še enega zaposlenega, ki sta zadnja prišla v firmo, kar tudi nekaj šteje in da njuna izobrazba ni bila primerna za vključitev v druge delovne procese, ni mogoče sklepati, da tožena stranka ni izpolnila obveznosti iz 3. odstavka 88. člena ZDR, temveč kvečjemu to, da zakoniti zastopnik na vprašanje dejansko ni odgovoril oziroma ga ni razumel. V sami redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je dovolj jasno zapisano, da tožnici ni možno ponuditi zaposlitve pod spremenjenimi pogoji ali drugega dela pri delodajalcu in da tudi ni potrebe po prekvalifikaciji oziroma dokvalifikacije. Očitno je, da teh možnosti pri toženi stranki dejansko ni, saj tožena stranka posluje z manjšim številom zaposlenih, zmanjšala pa so se tudi sredstva za plačilo študentskega in dijaškega dela, kar prav gotovo tudi kaže na manjši obseg dela dela.

Poslovni razlog je dejansko obstajal, zato ni možno slediti pritožbenim navedbam, da naj bi tožena stranka tožnici pogodbo o zaposlitvi dejansko želela odpovedati iz krivdnih razlogov in da se je za odpoved iz poslovnih razlogov odločila zaradi enostavnejšega postopka. Zakoniti zastopnik je zgolj odgovoril na vprašanje pooblaščenke, ali bi tožnica lahko opravljala delo v ambulanti in ali je lepo ravnala z živalmi. Iz odgovora, da tožnica nima primerne izobrazbe za pomoč v ambulanti, da je sama izpovedala, da v ambulanti ni pomagala, da se pri oskrbi živali v trgovini ni izkazala in da je bilo kar nekaj pogonov zaradi neustreznega ravnanja z živalmi ter da zato nikakor ne gre, da bi takšnega človeka imel za pomoč veterinarjem v ambulanti ter da je bil to eden od dejavnikov, ki so potem pretehtali pri njegovi odločitvi, ni možno sklepati, da gre pri poslovnem razlogu za fiktivni razlog, ki naj bi prikril, da se tožena stranka tožnice želi znebiti zaradi njenega slabega dela.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.