Up-48/00

25. 4. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata z dne 25. aprila 2002

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 280/99 z dne 8. 12. 1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Cp 1065/98 z dne 24. 3. 1999 in sodbo Okrajnega sodišča v Piranu št. P 656/88 z dne 18. 9. 1997 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Ustavni pritožnik ni uspel z zahtevkom, naj sodišče toženi stranki prepove onemogočanje izvrševanja osebne služnosti užitka hiše; sodišče je ugotovilo, da je ta služnost, čeprav vpisana v Zemljiško knjigo, prenehala, ker je več kot 20 let ni izvrševal. Tako ugotovitev je potrdilo tudi sodišče druge stopnje.

2.Revizija je bila zavrnjena. Pri tem je Vrhovno sodišče podrobno obrazložilo, kako se je na podlagi sicer pomanjkljivega materialnega prava, tudi ob uporabi metode analogije, izoblikovala glede tega, kdaj preneha osebna služnost zaradi neizvrševanja, enotna sodna praksa.

3.Ustavni pritožnik zatrjuje, da je pravno stališče o prenehanju osebne služnosti "nenavadno in glede na določbe zakona in sodno prakso nasprotno dosedanjim odločitvam o podobnih situacijah", zato da sodba, ki na takem pravnem stališču sloni, krši njegovo človekovo pravico do enakega (sodnega) varstva (22. člen Ustave). Predlaga njeno razveljavitev.

4.Zraven očita pritožnik kršitev človekove pravice do zasebne lastnine (prvi odstavek 33. člena Ustave), kar utemeljuje s tem, da je sodna odločitev zaradi napačne uporabe materialnega prava pripeljala do nedopustnega posega v njegov pravni položaj kot služnostnega upravičenca. Zatrjuje še, da tožena stranka ni imela pravnega interesa za ugovor prenehanja osebne služnosti.

5.Toda pritožnik ostaja zgolj pri trditvi, da je bilo materialno pravo v njegovem primeru in v njegovo škodo uporabljeno drugače, kot je sodna praksa. Ne predloži primera sodne odločbe, ki bi tako trditev podkrepil, ne ponudi o tem drugih dokazov, ne omenja pravne literature, ki bi kazala na to, da gre za neenakost v sodni praksi. Tudi Ustavnemu sodišču taka neenotnost ni poznana. Vrhovno sodišče, nasprotno, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pove ne le, kako se je pravna misel glede vprašanja prenehanja osebne služnosti oblikovala, temveč tudi, da je sodna praksa, med drugim zaradi delovanja najvišjih sodnih inštanc, enotna. Zatrjevane kršitve 22. člena Ustave torej očitno ni.

6.V vprašanje, ali so sodišča materialno pravo uporabila pravilno, bi se Ustavno sodišče v okviru postopka z ustavno pritožbo lahko spuščalo le, če bi šlo za očitno samovoljno uporabo, ki nima razumne podlage in je torej arbitrarna, zaradi česar bi bila prizadetemu kršena človekova pravica do enakega varstva pravic. Tega izpodbijani sodbi Vrhovnega sodišča (in tudi ne sodbama sodišč prve in druge stopnje, ki sicer nista izrecno izpodbijani) ni mogoče utemeljeno očitati. Dejstvo, da ima izid pravde negativne posledice v pritožnikovi lastninski sferi, samo po sebi nikakor ne pomeni kršitve njegove ustavne pravice do lastnine. Tudi ta očitek je torej očitno neutemeljen.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94, ZustS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata dr. Lojze Ude