Jedro

V primeru zamenjave sistema centralnega ogrevanja na plin z novim sistemom ogrevanja na toplotno energijo, ne gre za posel rednega upravljanja, ampak za posel izrednega upravljanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. I 1 z dne 31.5.2007 razveljavi tudi v 1. in 3. točki in predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine zavrne.

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 122,32 EUR stroškov postopka v 15-ih dneh.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. I 1 z dne 31.5.2007 v veljavi v točki 1 in 3 tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 152,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.9.2006 do plačila in stroške izvršilnega postopka v znesku 57,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, vse v 15-ih dneh. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti še pravdne stroške v višini 49,68 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dosojenega zneska od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Zoper sodbo se je tožena stranka pritožila in hkrati predlagala delegacijo pristojnosti. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo posel, ki ga je izvajala tožeča stranka, kot posel rednega upravljanja in s tem je tudi napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče je svojo argumentacijo glede razlike med posli rednega in izrednega upravljanja postavilo na napačne temelje. V določbi 25. člena Stanovanjskega zakonika (SZ-1) so opredeljeni posli rednega upravljanja. Ti so po SZ res nekoliko širši ko gre za etažno lastnino kot v primeru ko gre za solastnino, vendar so izjeme od splošne ureditve jasno opredeljene v drugem odstavku 25. člena SZ-1 in če je zakonodajalec določil izjeme od splošnih pravil glede upravljanja s skupnimi deli ali napravami v okviru etažne lastnine, je te izjeme treba interpretirati restriktivno. Tožena stranka se strinja, da je potrebno bivalnim prostorom zagotoviti ogrevanje, vendar v konkretnem primeru ni šlo za takšno situacijo. Tožeča stranka je namreč posegla v povsem normalno delujoč sistem centralnega ogrevanja, ki je deloval brez sleherne napake od izgradnje stavbe dalje in je bil redno servisiran. Ta sistem je zamenjala z novim sistemom, to pa ne predstavlja posla rednega upravljanja. Tudi iz odločbe I Cp 8/2000, kjer je sodišče odločilo, da je vstavitev nerjavečih jeklenih tuljav v dimnik posel, ki presega redno upravljanje, ker gre za izboljšavo skupnih naprav, je očitno, da konkretnega posla ni mogoče šteti za redno upravljanje. V konkretnem primeru pa je šlo še za večji poseg, saj se je obstoječi način ogrevanja v celoti zamenjal z novim načinom ogrevanja. Življenjsko nelogičen in nesprejemljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da gre v konkretnem primeru za redno upravljanje tudi zato, ker naj bi posel pomenil prilagoditev centralnega ogrevanja sodobni tehniki in sledenju napredku. Takšno stališče bi lahko pripeljalo do velikih sprememb, ki bi se jih lahko posluževala večina etažnih lastnikov in s tem preglasovala ostale etažne lastnike. Sodišče je pri odločanju spregledalo določbo petega odstavka 25. člena SZ-1, saj bi tudi iz te določbe lahko zaključilo, da v primeru, ko se zamenja celotno ogrevanje, ne gre za posel rednega upravljanja. Za redno upravljanje bi v smislu te določbe lahko šlo le v primeru vgradnje dodatnih merilnikov v obstoječo centralno napeljavo. Tožeča stranka je z izvedbo menjave centralnega ogrevanja izvedla tudi hud poseg v konstrukcijo stavbe. Z montažo dodatnih kotlovnic v vsako stavbo v nizu blokov, namesto uporabe prej ene kotlovnice v začetku niza, je prišlo do povečanja stroškov vzdrževanja povsem nove kotlovnice. S tem poslom je prišlo tudi do posega v lastninsko pravico in razmerja med lastniki. Tudi če se lahko dela, ki jih je izvedla, štejejo kot izboljšava, še vedno ne gre za vzdrževanje in zato gre v skladu z določbo drugega odstavka 29. člena SZ-1 za posel izrednega upravljanja. Tožena stranka soglasja za izvedbo del zamenjave centralnega ogrevanja ni dala. Upravnik pa ni mogel v imenu tožene stranke podpisati pogodbe, saj je šlo za delo, ki presegajo redno upravljanje, zato za toženo stranko ta pogodba nima pravnega učinka in tožeča stranka ni upravičena od nje terjati plačilo. V nadaljevanju pritožba opozarja še na napačno uporabo določbe 206. člena Obligacijskega zakonika (OZ). V konkretni zadevi je tožeča stranka dobila izrecno prepoved poseganja v stavbo, zato ne vzdrži zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka odobrila s kasnejšim podpisom pogodbo. Ker ni imela soglasja vseh etažnih lastnikov, bi morala tožeča stranka sprožiti ustrezne pravne postopke po četrtem odstavku 29. člena SZ. Tudi zaključek sodišča, da tožena stranka ni konkretno ugovarjala višini tožbenega zahtevka, ni pravilen. Tožena stranka je višini zahtevka ugovarjala, ker ta ni bila obračunana tako kot določa prvi odstavek 30. člena SZ-1. Nesporno je bilo ugotovljeno, da se je vtoževana terjatev določila na podlagi stanovanjske enotes, torej 1/49, ne pa na podlagi solastninskega deleža. Tožeča stranka bi morala pojasniti, zakaj odstop od zakonske določbe. V tem delu je bil tožbeni zahtevek nesklepčen. Končno tožena stranka očita sodišču prve stopnje tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Opozarja, da je v pripravljalni vlogi jasno povedala, da je tožeča stranka posegla v lastninskopravna razmerja med etažnimi lastniki, ko je skupni prostor – kolesarnico spremenila v kotlovnico. Tem navedbam tožeča stranka ni oporekala, torej je te navedbe treba šteti za dokazane in je sodišče prve stopnje neutemeljeno v sodbi zapisalo, da tožena stranka za te navedbe ni predložila dokazov. Če pa je že menilo, da bi morala tožena stranka te navedbe dokazati, bi jo moralo v skladu z 285. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) na to opozoriti. Ker je štelo takšne navedbe tožene stranke za nedokazane, je s tem grobo kršilo določbe pravdnega postopka, ko je zaključilo, da s posegom tožeče stranke ni bilo poseženo v lastninska razmerja med etažnimi lastniki. Iz predstavljenih navedb je očitno, da je bilo poseženo tudi v lastninskopravna razmerja etažnih lastnikov. Dejstvo je, da na vratih bivše kolesarnice, do katere so imeli dostop vsi etažni lastniki, sedaj piše, da je vstop dovoljen samo pooblaščenim osebam. Etažni lastniki torej ne morejo več dostopati do prostora, ki je po stanju v zemljiški knjigi skupni del etažne lastnine in kot takšen dosegljiv vsem etažnim lastnikom. Poleg tega je vročevod sam in toplotna postaja, kljub temu da predstavlja pritiklino stavbe, po sporni pogodbi v lasti tožeče stranke, etažni lastniki pa so zgolj najemniki. Tožena stranka predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne in delegacijo zadeve na drugo pritožbeno sodišče, ker je drugotoženec zaposlen kot strokovni sodelavec na Višjem sodišču v Ljubljani.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom I R 71/2010 z dne 20.5.2010 za odločanje v tej zadevi določilo Višje sodišče v Kopru.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka v letu 2006 v večstanovanjski hiši zamenjala obstoječo centralno ogrevanje na plin s priklopom centralnega ogrevanja na vročevodno omrežje. Za izvedbo teh del ni imela soglasja tožene stranke, ki je etažni lastnik v večstanovanjski hiši. Ker pa je sodišče prve stopnje ta posel štelo kot posel rednega upravljanja, je toženi stranki naložilo plačilo za izvedbo takšnega priključka.

Tožena stranka v pritožbi utemeljeno očita zmotno stališče, da je posel, ki ga je izvedla tožeča stranka, redno upravljanje v smislu 25. člena SZ-1. Sodišče prve stopnje sicer pravilno v sodbi povzema zakonske določbe, vendar pritožba utemeljeno očita, da te zakonske določbe zmotno aplicira na konkretni primer. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z argumentiranimi pritožbenimi razlogi, da v primeru zamenjave sistema centralnega ogrevanja na plin z novim sistemom ogrevanja na toplotno energijo, ne gre za posel rednega upravljanja, ampak za posel izrednega upravljanja. Razmejitev med enim in drugim poslom zakonsko ni v celoti urejena. Zakon, tako v SZ-1 kot v Stvarnopravnem zakoniku (SPZ) našteva nekaj najbolj tipičnih primerov poslov rednega in poslov izrednega upravljanja. Glede drugih, do katerih pride v praksi, pa mora sodišče samo presoditi v kateri okvir spadajo. Razmejitve so najbolj problematične, ko gre za razne investicijske posege, ker je težko razmejiti kdaj gre za vzdrževanje, kdaj pa za izboljšavo. Po mnenju pritožbenega sodišča pa ne more biti dvoma da v primeru, ko se zamenja celoten sistem centralnega ogrevanja, pa ta ni posledica dotrajanosti in nefunkcioniranja prejšnjega sistema, ne gre za vzdrževanje, ampak izboljšavo. V konkretni zadevi tožeča stranka ni zatrjevala, da bi prišlo do zamenjave sistema ogrevanja, ker prejšnji ni več deloval, zato je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je posel tožeče stranke, za katerega je iztoževala od tožene stranke v tem sporu „pavšal za izvedbo priključka“ predstavljal posel rednega upravljanja. Tudi v teoriji se zastopa stališče, da je v dvomu treba izhajati iz osnovnega načela, da solastniki o vprašanjih upravljanja odločajo soglasno in je večinsko odločanje izjema. Zato je treba posege v dvomu šteti za posel, ki presega redno upravljanje, kar pomeni, da se je zahtevalo v času, ki je pomemben v tem sporu, soglasje vseh solastnikov oziroma etažnih lastnikov. V konkretnem primeru je namreč treba upoštevati še določbe SZ-1 pred novelo SZ-1A, ki je stopila v veljavo 25.6.2008 in po kateri je prvi odstavek 29. člena spremenjen tako, da odločajo etažni lastniki o poslih, ki presegajo okvir rednega upravljanja večstanovanjske hiše, s soglasjem več kot ¾ etažnih lastnikov glede na njihove solastniške deleže. Pred novelo pa je po določbi 29. člena SZ-1 bilo potrebno za posel izrednega upravljanja soglasje vseh etažnih lastnikov. V tem primeru, ko je šlo po mnenju pritožbenega sodišča za posel izrednega upravljanja, bi morala tožeča stranka pridobiti soglasje vseh oziroma takšno soglasje izposlovati v nepravdnem postopku. Ker ni sporno, da soglasja tožene stranke ni imela in ga tudi ni izposlovala v nepravdnem postopku, tožena stranka pravilno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožničin zahtevek oziroma predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine zavrniti. Zaradi pravilne uporabe materialnega prava je zato pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijano sodbo v tem smislu spremenilo.

Zaradi takšne odločitve o temelju, so ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na višino tožbenega zahtevka in tiste, v katerih tožena stranka opozarja na bistvene kršitve postopka, postale brezpredmetne in se do njih ni bilo treba opredeliti.

Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo, je spremenilo tudi odločbo o stroških postopka. Tožeča stranka, ki v sporu ni uspela, je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka, to je sodno takso za ugovor in sodno takso za pritožbo.