Jedro

Tožbeni zahtevek za prisoditev premoženjske škode v obliki rente sta sodišči pravilno zavrnili, ker tožnik ni dokazal, da bi zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubil zaslužek (drugi odstavek 195. člen ZOR). Delo mu ni prenehalo zaradi poškodbe, temveč mu je prenehalo s potekom dobe, za katero je bil zaposlen. Njegova invalidnost III. kategorije ne preprečuje zaposlitve, je le nadomestilo za to, da bi moral v delo vlagati več naporov.

Izrek

Revizija v zvezi s pravdnimi stroški se zavrže. Revizija glede zahtevka za plačilo premoženjske in nepremoženjske škode se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek proti prvi toženi stranki, pri kateri je imela druga tožena stranka zavarovano odgovornost, ker je izključena odgovornost za kopensko motorno vozilo, ki so ga uporabljali kot samovozni delovni stroj. Proti drugi toženi stranki (v nadaljevanju: toženka) pa je zahtevku delno ugodilo in tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnik) prisodilo 2.500.000 tolarjev odškodnine za nepremoženjsko škodo, preostali zahtevek in zahtevek za plačilo rente pa je zavrnilo. Odločilo je tudi o stroških postopka.

2. Tožnik in toženka sta se proti tej sodbi pritožila, toda sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in delno ugodilo pritožbi toženke, tako da je prisojeno odškodnino znižalo na 2.100.000 tolarjev. Odločilo je tudi o stroških pritožbenega postopka.

3. Tožnik je proti sodbi pritožbenega sodišča pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa želi, „da sodišče o reviziji samo odloči”. Uvodoma navaja, da se je spor obravnaval nesorazmerno dolgo in bi morali sodišči prve in druge stopnje to upoštevati pri izračunavanju zamudnih obresti in uporabiti določila ZOR in OZ ter v skladu s pravnim mnenjem z dne 26. 2. 2002 pri odločanju o višini odškodnine upoštevati čas od nastanka škode do izdaje sodbe, ker dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine to opravičujejo. Dodaja, da bi moralo sodišče zadevo prednostno obravnavati, da je tožnik zaradi poškodbe in dolgega postopka pri odločanju o odškodnini brez zaposlitve in da prejema le nadomestilo za priznano III. kategorijo invalidnosti, ki pa je enkrat nižje od plače. Ne nazadnje je oče šestih nepreskrbljenih otrok. Zato bi moral prejeti obresti od nastanka škodnega primera in ne od izdaje sodbe dalje. V zvezi s prisojeno odškodnino se sklicuje na mnenje izvedenca, ki je ugotovil, da je tožnik trpel zlom VII. in VIII. prsnega vretenca in na priznano invalidnost. Graja ugotovitve sodišč, da so ohranjene vse življenjske funkcije, ki mu omogočajo opravljanje življenjskih in poklicnih aktivnosti ter da so delovne sposobnosti zmanjšane le v manjši meri, saj po ugotovitvah izvedenca ni sposoben opravljati del, ki zahtevajo dolgotrajno sedenje, in del, ki so povezana z dvigovanjem bremen, težjih od 10 kg. To pa je razlog, da tožnik ne more najti ustrezne zaposlitve in je mesečno prikrajšan za približno 90.000 tolarjev ali 400 euro, zato je upravičen do rente. V zvezi s prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo negoduje, da je pritožbeno sodišče znižalo odškodnino brez kakršnekoli utemeljitve in meni, da bi moralo upoštevati dolgo trajanje postopka, tožnikovo nezaposljivost in dejstvo, da prejema le nadomestilo za III. kategorijo invalidnosti. Na koncu obširno graja tudi odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1), ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2), je bila revizija vročena obema toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Vrhovno sodišče je odločilo o reviziji tako, da je zavrglo tisti del revizije, ki se nanaša na izvajanje v zvezi s pravdnimi stroški, ker revizija ni dovoljena. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi, zato je dovoljena samo izjemoma v tistih primerih, ki jih ZPP izrecno dovoljuje. Predvsem je dovoljena revizija proti sodbi (prvi dostavek 367. člena ZPP) in samo izjemoma proti sklepom, s katerimi je postopek pravnomočno končan (384. člen ZPP). V obravnavanem primeru je postopek končan s pravnomočno sodbo, zato revizija proti sklepu o stroških ni dovoljena. To izhaja tudi iz določila prvega odstavka 367. člena ZPP, da je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 tolarjev ali 4.172,93 euro. Pri tem se za vrednost glavnega predmeta upošteva vrednost glavnega zahtevka, medtem ko se obresti, pravdni stroški in druge postranske dajatve po drugem odstavku 39. člena ne upoštevajo.

6. Vsebinsko je Vrhovno sodišče odločilo o tistem delu revizije, ki se nanaša na plačilo premoženjske in nepremoženjske škode in jo zavrnilo kot neutemeljeno, ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.

7. Toženec, ki v reviziji uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP izrecno ne pove, v čem je ta kršitev. Iz vsebine revizije je mogoče izluščiti le, da je sodišče druge stopnje „že prisojeni znesek odškodnine 2.500.000 sit še znižalo za 400.000 sit, brez kakršnekoli utemeljitve”. To ni res, ker je v drugem odstavku na 6. strani utemeljitve sodbe razložilo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vse dejansko stanje, ki je potrebno za določitev denarne odškodnine, in da je določilo pravično odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, ne pa tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tu je pritožbeno sodišče bolj upoštevalo, da so ohranjene vse funkcije, ki tožniku omogočajo opravljanje življenjskih in poklicnih aktivnosti, ker da so delovne sposobnosti zmanjšane le v manjši meri.

8. Tudi materialno pravo je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo in sicer določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)(3), ki se uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ).(4) Po 200. in 203. členu ZOR je pravilno določilo znesek 800.000 tolarjev za prestane in bodoče telesne bolečine, ki so opisane na 8. strani prve sodbe; za prestani strah pa 200.000 tolarjev za strah ob samem dogodku in za strah med zdravljenjem. Tudi pritožbeno sodišče, ki je določilo pravično odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnost v znesku 1.100.000 tolarjev, je pravilno upoštevalo tožnikove težave in odškodnino za podobne primere v sodni praksi. Tožnik ima ohranjene vse pomembne življenjske funkcije in je pri delu po ugotovitvah izvedenca manj sposoben le za opravljanje del, ki zahtevajo dolgotrajno sedenje, in del, ki so povezana s prisilnim položajem ali pogostim sklanjanjem ter dvigovanjem bremen, težjih od 10 kg.

9. Sodišči prve in druge stopnje sta od prisojenega zneska pravilno priznali obresti od dneva izdaje prve sodbe dalje, ker je tožnik tako zahteval (primerjaj drugi odstavek na 5. strani sodbe pritožbenega sodišča). Pri tem Vrhovno sodišče dodaja, da je odškodnina za nepremoženjsko škodo denarna odmena za prestane telesne in duševne bolečine ter strah (200. in 203. člen ZOR), obresti so odmena za zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti (277. člen ZOR), morebitne slabe gmotne razmere oškodovanca pa so lahko podlaga za otroške dodatke in socialne pomoči. 10. Tožbeni zahtevek za prisoditev premoženjske škode v obliki rente sta sodišči prve in druge stopnje pravilno zavrnili, ker tožnik ni dokazal, da bi zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubil zaslužek (drugi odstavek 195. člen ZOR). Delo mu ni prenehalo zaradi poškodbe, temveč mu je prenehalo s potekom dobe, za katero je bil zaposlen. Njegova invalidnost III. kategorije ne preprečuje zaposlitve, je le nadomestilo za to, da bi moral v delo vlagati več naporov.

11. Ker je Vrhovno sodišče zavrglo oziroma zavrnilo tožnikovo revizijo, je po 165. členu v zvezi s 154. členom ZPP zavrnilo tudi njegov predlog za povrnitev stroškov revizije.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2000. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008. Op. št. (3): Uradni list RS, št. 29/1978-57/1989. Op. št. (4): Uradni list RS, št. 83/2001-40/2007.