Jedro

Skrbnik, ki naj bi pri opravljanju posla za varovanca prejel denar (kot najemnino iz naslova v najem danega varovankinega stanovanja), je dolžan varovanki izročiti prejeto gotovino oziroma ji (pre)nakazati prejeta denarna sredstva.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo uveljavljala zahtevek za solidarno plačilo 5.007,51 EUR (prej 1.200.000 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2001 dalje do plačila, kar naj bi predstavljalo dvanajst mesečnih najemnin po 100.000 SIT, ki bi ji šle, če bi toženi stranki, ki sta ji bili postavljeni za skrbnika, (pravilno) oddajali njeno stanovanje ... v Ljubljani in garažo. Po sklenitvi sodne poravnave z ostalimi tremi toženci je tožnica (v pripravljalni vlogi z dne 5. 12. 2005) vztrajala pri postavljenem zahtevku s trditvami, da sta bili toženi stranki vse od postavitve pod skrbništvo 2. 2. 2001 pa do prodaje stanovanja ... v Ljubljani 21. 10. 2002 dolžni pobirati najemnino za stanovanje oziroma sta jo pobirali, a je nista izročali tožnici, zaradi česar zahteva plačilo dvajset mesečnih najemnin po 60.000 SIT.

2. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zahtevek v celoti zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Tožnica je zoper navedeno odločitev vložila revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge ter predlaga, da sodišče reviziji ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, oziroma da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Postavljeni zahtevek ne predstavlja klasičnega odškodninskega zahtevka, temveč zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, kar se kaže v tem, da je eni stranki nastala škoda, drugi pa protipravna premoženjska korist. V postopku je dokazala, da je skrbnik oddajal njeno stanovanje in si nezakonito prisvajal najemnino. Sodišče ni vezano na pravno opredelitev tožbenega zahtevka, zato so razlogi o tem, da gre za odškodninski zahtevek in da je terjatev zastarana, brezpredmetni. Vprašanje, kakšne vrste je vtoževani denarni zahtevek, je stvar sodne presoje. Ker je sodišče ravnalo drugače, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Ne strinja z zaključkom pritožbenega sodišča, da naj bi s sodno poravnavo medsebojno pobotala obveznosti med vsemi pravdnimi strankami. Le-to je sklenila le s tretjim tožencem, ki pa ni obogaten, saj je najemnino plačeval toženima strankama.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. Tožnica utemeljeno opozarja, da je pravna kvalifikacija tožbenega zahtevka naloga sodišča. Po določbi tretjega odstavka 180. člena ZPP sodnik vzame tožbo v postopek tudi tedaj, če tožeča stranka ni navedla pravne podlage tožbenega zahtevka, če pa jo je navedla, sodnik ni vezan nanjo. Podlaga za sprejem odločitve je določen življenjski dogodek, gledan objektivno, pravno nevtralno, in ne pravna konstrukcija, ki izhaja iz tega dogajanja. Sodišče sme zato zahtevek zavrniti šele, če ugotovi, da ni utemeljen po nobeni izmed pravnih norm, in ne že, če ugotovi, da ni utemeljen z vidika pravnih norm, na katere se sklicujejo stranke(1).

8. Za presojo, katere pravne norme bi utegnile biti relevantne z vidika zatrjevane tožbene podlage, je treba upoštevati, da je bilo v pravnomočno končanem postopku ugotovljeno, da je CSD Ljubljana z odločbo z dne 2. 2. 2001 tožnici postavil skrbnika za poseben primer tj. pri centru zaposlenega A. A. za urejanje vseh tožničinih finančnih zadev vključno z oddajanem njenega stanovanja ... v Ljubljani. Le-ta je dva meseca kasneje kot skrbnik tožnice sklenil najemno pogodbo z dne 1. 4. 2001, na podlagi katere je bilo stanovanje dano v najem družbi P., na podlagi prodajne pogodbe z dne 9. 10. 2002 pa je bilo prodano kupcema Z.. V navedbah, ki jih je tožnica podala v pripravljalni vlogi z dne 5. 12. 2005 in ki so bile predmet presoje v ponovljenem postopku, je tožnica zahtevek utemeljevala s tem, da je skrbnik v obdobju dvajsetih mesecev, tj. od 2. 2. 2001 do 21. 10. 2002, za to stanovanje pobiral najemnino, a je ni izročal tožnici, zato zahteva plačilo dvajset mesečnih najemnin po 60.000 SIT. Po tožničinih trditvah naj bi bila najemna pogodba sklenjena za tri leta za najemnino 50.000 SIT, najemnik pa naj bi jo plačeval na roke pooblaščenemu socialnemu delavcu centra za socialno delo. Te trditve po mnenju revizijskega sodišča zadostujejo za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje jo je sicer opravilo na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi in krivdni odškodninski odgovornosti, tudi zato, ker je obogatitveno in odškodninsko podlago izpostavila tožnica, sodišče druge stopnje pa je pritrdilo stališču, da gre za uveljavljanje odškodninske terjatve. Vrhovno sodišče se s takšnimi zaključki sodišč ne strinja. Tožnica namreč z denarnim zahtevkom zahteva izročitev denarnih sredstev (zneskov najemnin), ki jih je skrbnik oziroma njegov delavec prejel pri izvajanju nalog skrbništva (oddaji varovankinega stanovanja v najem), a jih ni izročil varovanki. S postavljenim zahtevkom torej prvenstveno uveljavlja izpolnitveni zahtevek iz skrbniškega razmerja in ne odškodninskega.

9. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/1976 s spremembami; v nadaljevanju ZZZDR) ureja institut skrbništva v členih 178. do 223. Gre za posebno obliko varstva oseb, ki niso sposobne skrbeti zase, za svoje pravice in koristi oziroma nimajo te možnosti (9. člen ZZZDR), njegov namen pa je med drugim tudi, kot je bilo v obravnavani zadevi, zavarovati premoženjske in druge pravice in koristi oseb, ki so pod skrbništvom (tretji odstavek 178. člena ZZZDR). Ne glede na to, ali dolžnosti skrbnika opravlja center za socialno delo sam ali z njegove strani imenovan skrbnik, je bistveno, da center oziroma skrbnik zastopa varovanca (192. člen ZZZDR) ter da poslovanje in upravljanje varovančevega premoženja opravlja v varovančevem imenu in na njegov račun (190. člen ZZZDR). Pogodba, ki jo sklene skrbnik (kot zastopnik varovanca) v imenu varovanca (kot zastopanega) in v mejah pooblastil, zavezuje neposredno zastopanega in drugo pogodbeno stranko (prim. 85. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in naslednji). Navedeno ima v skrbniškem razmerju med varovancem in osebo, ki opravlja dolžnosti skrbnika, torej v notranjem razmerju med zastopanim in zastopnikom, za posledico, da mora oseba, ki opravlja dolžnosti skrbnika, dati po opravljenem poslu račun in varovancu brez zavlačevanja izročiti vse, kar je prejela iz opravljanja posla. Za obravnavani primer to pomeni, da je skrbnik, ki naj bi pri opravljanju posla za varovanca prejel denar (kot najemnino iz naslova v najem danega varovankinega stanovanja), dolžan varovanki izročiti prejeto gotovino oziroma ji (pre)nakazati prejeta denarna sredstva.

Prepoved skrbniku, da pri opravljanju posla ravna v svojem interesu, torej tako, da si (brez pravnega temelja) zadrži varovančeva denarna sredstva, pa izhaja tudi iz splošnega pravila, da je skrbnik obvezan opraviti posel izključno v interesu varovanca.

10. Ker sodišči nižjih stopenj tožbenega zahtevka nista presojali po navedeni pravni podlagi, je ostalo dejansko stanje v tem delu ugotovljeno nepopolno, zato je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč razveljavilo ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Zaradi navedenega se odločitev o stroških revizijskega postopka, ki jih je priglasila tožnica, pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. odločbo Ustavnega sodišča Up 108/04 z dne 8. 9. 2005.